Interesi okoli Afganistana
Pozdravljeni v poletni Južni hemisferi. Danes se bomo posvetili Afganistanu; vojni, ki poteka z Združenimi državami Amerike že od leta 2001 in privatnim vojskam, ki so v tej državi vse bolj prisotne. Pred slabim tednom je Erik Prince, ustanovitelj privatnega podjetja Blackwater, ki se ukvarja s trženjem vojaških storitev, predlagal, da bi vojno v Afganistanu še bolj privatizirali, s čimer naj bi znatno zmanjšali stroške. Za začetek pa nekaj zgodovine.
Afganistan nikoli ni bil koloniziran. Dva poskusa Združenega kraljestva v 19. stoletju sta spodletela. 1929 je prišel na oblast kralj Mohammed Nadir Khan, ki si je za vzornika vzel Mustafa Kemala Ataturka ter poskušal državo modernizirati in sekularizirati. Pri tem je naletel na odpor in neuspeh, leta 1933 ga je ubil 15-letni študent na proslavi ob zaključku šolskega leta. Zgodovino Afganistana v 19. in na začetku 20. stoletja razloži Thomas Ruttig, eden od direktorjev organizacije Afghanistan Analysts Network.
Po uboju kralja je oblast prevzel njegov 19-letni sin Mohammad Zahir Shah in sledilo je razmeroma mirnih 40 let. Tudi druga svetovna vojna ni zadela Afganistana, saj je bil ena izmed nevtralnih držav. Kralj Zahir Shah je leta 1964 neuspešno poskušal uvesti demokracijo z dvodomnim parlamentom, kjer bi eno tretjino poslancev določil kralj, eno tretjino ljudstvo, eno tretjino pa lokalni sveti.
Leta 1973 je zaradi obtožb korupcije proti kraljevi družini in suše ter slabe ekonomske situacije bratranec kralja Mohammad Daoud Khan izvedel državni udar ter ukinil monarhijo in razglasil Afganistan za republiko, sebe pa za prvega predsednika. Pri tem mu je pomagala tudi komunistična Ljudska demokratska stranka Afganistana. Naslednji državni udar je izvedla taista Ljudska demokratska stranka Afganistana leta 1978 proti svojemu nekdanjemu zavezniku Daoudu. Mohammada Daouda in člane njegove družine so ubili ter s podporo Sovjetske zveze zavladali za naslednjih dobrih deset let. Po propadu Sovjetske zveze se je podpora Moskve končala, kar je povzročilo padec oblasti in zmago mudžahedinov, ki so jih podpirale Pakistan, Saudova Arabija, Kitajska in Zahod.
Razdrobljenim Mudžahedinom pa po porazu komunistov ni uspelo postaviti enotne vlade. S podporo Pakistana je nato nastalo talibsko gibanje, s katerim si je Pakistan želel pridobiti Afganistan kot zaveznika v regiji. Talibi so leta 1996 zavzeli Kabul in vzpostavili Islamski emirat Afganistana. Dogajanje povzame Vasja Badalič, avtor knjige o vojni v Afganistanu.
Ruttig razloži razliko med talibom in džihadistom.
Talibi so po prevzemu oblasti leta 1996 na oblasti ostali do ameriške invazije na Afganistan leta 2001, ki je bila domnevni povračilni ukrep za napade 11. septembra istega leta. Takrat je bil tudi prvič uporabljen 5. člen Severnoatlantske pogodbe, sledeč kateremu so Američani izvedli samoobrambo z invazijo na državo na drugem koncu sveta. Kakšni so bili načrti Američanov in kako se je situacija potem zares odvila, opiše Ruttig.
Ameriška invazija na Irak velja za neuspeh. Varnostno situacijo v Afganistanu po letu 2001 opiše Ruttig.
Pred slabim tednom je podjetnik Erik Prince v javnosti začel ameriško vlado pozivati, da bi že tako sprivatizirano vojno še bolj privatizirali. Vlogo zasebnih najemnikov, ki nadomeščajo redno vojsko, opiše Badalič.
Dotakne se tudi motivov Princa za take izjave.
Ni pa on edini vojni dobičkar oziroma edini v konfliktu interesov. Pojasni Ruttig.
Afganistan ima dva vzporedna sistema moči, uradnega in neuradnega. O tem, kako delujeta, in volilnih nepravilnostih nadaljuje Ruttig.
Afganistan je država, ki je najbolj odvisna od mednarodne pomoči, zato ima tujina močne vzvode za izvajanje pritiska na afganistansko vlado. Kako se to odraža v manku suverenosti, za zaključek današnje Južne hemisfere pojasni Ruttig.
Dodaj komentar
Komentiraj