V zadnjem času pogosto slišimo govorice o sprejemanju dveh medkontinentalnih prosto-trgovinskih sporazumov. Prvi bo imel opravka z evropskim prostorom, medtem ko je drugi uperjen v pacifiški teater. Obema sta skupna način sprejemanja in glavni zagovornik - Združene države Amerike. Pred nadaljevanjem je nujno razčistiti kratice. Trans-pacifiški partnerski sporazum ali TPP, je znan tudi pod imenom SHAFTA - “Southern Hemisphere Asian Free Trade Agreement”, slovensko “južno hemisferski azijski prostotrgovinski sporazum”. Zajema enajst držav pacifiškega območja, med njimi ZDA, Kanado, Avstralijo, Čile, Japonsko, Mehiko, Novo zelandijo, Peru, Singapur in Vietnam. Iztopajoča podrobnost naštetega spiska je seveda manko Kitajske. Slednja lobira za vzpostavitev FTAAP - “Free trade area of the Asia-Pacific”, slovensko “prostotrgovinska cona Azije in Pacifika”.

Navedene kratice pacifiškega prizorišča se ne sme mešati s trgovinskim sporazumom, ki ga sprejema čezlužje in Evropska unija. Slednjega se kliče TTIP - “trans-atlantsko trgovinsko in investicijsko partnerstvo”, ali z alternativno okrajšavo TAFTA - “Transatlantic Free Trade Agreement”, slovensko “trans-atlantični prostotrgovinski sporazum”. V izogib bodočim zmotam, si je nujno zapomniti: TPP oz. SHAFTA se ukvarja s Pacifikom pod taktirko Amerike, medtem ko se TTIP oz. TAFTA ukvarja z evropskim prostorom. Ne glede na razliko v kraticah, sta si oba sporazuma izjemno podobna, četudi javnost nima dostopa do celotne vsebine.

Točka kritike je oblikovanje določil za zaprtimi vrati brez dostopa javnosti. Tu je sicer potrebno omeniti, da se trgovinski sporazumi tekom zgodovine večinoma sprejemajo na skrivnih pogajanjih, zatorej trenutni proces ni nič novega. Po drugi strani pa skrb vzbujajo deležniki, ki pišejo tekst. Med njimi so poleg predstavnikov oblasti skoraj izključno predstavniki največjih podjetij in industrijskih panog, ki v širšem pomenu sličijo na lobiste; vzeti pod drognogled, pa so bivši zaposleni iz vodstvenega kadra podjetij. Situacijo je primerljiva z bolnikom, ki si sam predpisuje zdravila, ali še bolje odvisnikom, ki si sam določa količine Metadona.

Naslednja sporna točka je, da niti izvoljeni predstavniki ljudstva nimajo pravice do vpogleda v celotno besedilo. Edina možnost je vpogled specifičnega člena za eno uro, brez svinčnika ali drugih pripomočkov beleženja. Obenem se mora kongresnik zavezati, da od vpogleda naprej, v javnosti ne bo govoril o sporazumu.

Obenem izpostavlja, da v ameriškem sistemu kongres ratificira trgovske sporazume. Posledično poskuša Obamina administraicija uporabiti “fast-track”. V slovenskem kontekstu je slednje podobno pohitrenemu zakonodajnemu postopku, vendar z eno očitno razliko. Med uporabo “fast-tracka” se ne more dodajati amandmajev ali spreminjati napisanega. Zajema le neposredno glasovanje o sprejetju celotnega besedila v obeh domovih kongresa.

TPP se torej na vsak način poskuša sprejeti brez drobnogleda javnosti, saj se vsi deležniki zavedajo, da je stvar strupena - ne le na ravni ekonomskih posledic, temveč tudi javne podpore. Posledično je nepresenetljivo, da so vse podrobnosti, ki jih dosedaj poznamo, zasluge žvižgačev, ki so leakali tekst.

Ko govorimo o dosedaj znanih podrobnostih TPPja, je glavna mantra širitev pravic podjetij. Slednja bodo lahko na arbitrarnih sodiščih zaobšle lokalni in nacionalni pravni sistem ter prek sodnih postopkov izničevale korporacijam neprijetne zakonodaje, kot so ekološka, delavska ter druge pridobitve večstoletnega boja za dobrobit množic. Obsežen del TPPja se ukvarja tudi s profitom zdravstvenih podjetij. Otežiti želijo konkurenco generičnih zdravil in podaljšati časovno obdobje patentov. Del TPPja uravnava tudi pogoje igre za vse podpisnice. Državam z večjimi deviznimi rezervami kot je šest-mesečna vrednost uvoza, naj bi bilo pod TPPjem možno očitati valutno manipulacijo in sprožiti sodne postopke. Glavna tarča določila je seveda Japonska.

V izogib zmoti tu poudarimo, da so izpostavljene dileme le vrh ledene gore. Zgodb v ozadju TPPja je nešteto, oziroma jih bo vedno več, bližje kot bomo točki morebitnega sprejema. Na srečo se tudi v tej smeri pojavljajo težave. Na srečanju APECa - “Azijsko-pacifiškega ekonomskega sodelovanja” - so se sestale tudi morebitne podpisnice TPPja. Na sestanku jim ni uspelo doseči soglasja glede nekaterih določil, kar nakazuje tudi na notranja nesoglasja. TPP se s prosto trgovino ukvarja le v petih izmed 29 členov. Vsi ostali členi so le širjeje pravic podjetij. Obenem je tu Kitajski faktor, saj je državna oblast vedno bolj neposredna pri kritikah TPPja.

Ahilova peta TPPja je ravno njegova obsežnost. Ker se ukvarja s širokim poljem tematik mu ni težko nasprotovati na vsakem koraku. Sem lahko polagamo upanje, da bo možno preprečiti tako TPP v Pacifiku, kakor tudi TTIP na bližnji nam grudi. TPP in TTIP bosta aktualna še v prihodnje. Vendar! Kakor je ljudski volji uspelo ustaviti AKTO, se mora isto zgoditi tudi z najnovejšimi poskusi širjenja pravic podjetjem na račun vseh ostalih.

V oddaji smo se pogovarjali z aktivisti Melindo St. Louis, Cassidy Regan, Fifi Rahman ter Kondom Jasuom.

Izjave se nahajajo v posnetku oddaje.