Zaton dinastije in večni monopolizem

Aktualno-politična novica
18. 12. 2021 - 15.00

Pred dobrimi štirimi leti se je v Angoli končalo obdobje skoraj štirih desetletij, ko je to nekdaj portugalsko kolonijo vodil José Eduardo dos Santos. V zgodovino se je zapisal kot eden najdlje vladajočih predsednikov afriških držav, njegovo predsedovanje so zaznamovali državljanska vojna, monopolizacija gospodarstva in premoženjsko plemenitenje lastne družine, ki jo lahko na tem mestu okličemo za dinastijo. Uveljavil se je kot iluzoren politični voditelj, odtujen od prebivalstva, a je uspel v 38 letih svojega vodenja države uspešno prestati 27-letno državljansko vojno, večkrat spremeniti ustavo in centralizirati gospodarsko in predvsem politično moč v rokah svoje družine. 

Leta 2017 je dos Santos svoj predsedniški položaj in predsedstvo stranke Ljudskega gibanja za osvoboditev Angole oziroma MPLA prepustil svojemu ožjemu sodelavcu Joãu Lourençu, od katerega je bilo pričakovati, da bo nadaljeval z interesno politiko dos Santosa in tako njegovi družini omogočil vzdrževanje gospodarskega monopola v Angoli, sicer po Nigeriji drugi z nafto najbogatejši državi v Afriki. A kmalu po prevzemu oblasti je Lourenço pričel s čistkami, uperjenimi proti družini dos Santos. 

angola
Od makedonskega referenduma do čistk v Angoli
 / 1. 10. 2018
Z vrha največjega naftnega podjetja v državi je odstavil hčerko dolgoletnega predsednika in najbogatejšo Afričanko Isabel dos Santos, odstranil je dos Santosove strankarske zaveznike in dal naposled aretirati še njegovega sina. Prebivalcem Angole je obljubil boj proti močno ukorenijeni korupciji iz dobe dos Santosa, a je že po nekaj letih Lourençovega predsedstva postalo jasno, da gre zgolj za simbolna dejanja. V današnji Južni hemisferi bomo tako poskušali doumeti, kako je dos Santosu uspelo vzdrževati svoj etablirani politični in gospodarski status in kako je le-tega skrhal sedanji predsednik Angole João Lourenço.

Politični začetki dos Santosa segajo v zadnja leta portugalske kolonialne nadvlade. Med osamosvojitveno vojno, ki je trajala od leta 1961 do leta pred osamosvojitvijo in prekinitve spopadov leta 1974, so se formirale tri gverilske osamosvojitvene organizacije, ki so se po osamosvojitvi Angole udejanjile kot politične stranke. Skupaj z dos Santosovo MPLA sta bitko za samostojnost bili tudi Nacionalna fronta za osvoboditev Angole oziroma FNLA in Nacionalna unija za popolno neodvisnost Angole, bolj znana pod imenom UNITA. Kljub temu da so vse omenjene organizacije stremele k osamosvojitvi, so bila med njimi precejšnja trenja, pojasni Jon Schubert, politični antropolog z Univerze v nemški Konstanci, rojen v angolski prestolnici Luandi.

izjava

Po državnem udaru na Portugalskem in revoluciji nageljnov, ki je odnesla portugalskega diktatorja Salazarja, so neodvisnost pridobile vse portugalske kolonije vključno z Angolo. Kljub trilatelarnemu dogovoru med organizacijami o poosamosvojitvenem sodelovanju in delitvi oblasti je vsaka od treh organizacij neodvisnost razglasila posamično. Trenja med organizacijami in težnje po prevzemu centralne oblasti pa so neposredno po razglasitvah neodvisnosti vodile v državljansko vojno.

izjava

Med državljansko vojno, ki je zahtevala skoraj milijon žrtev, je centralno vlado v Luandi prevzela MPLA. Večina njenih članov je bila pripadnikov višjega razreda kreolskega porekla. Bili so torej potomci portugalskih kolonizatorjev, ki so na metropolitanskem območju Luande vodili naftna podjetja. To je gibanju oziroma stranki omogočilo močnejšo finančno osnovo kot FNLA in UNITE, ki sta delovali pretežno v notranjosti države. Mathias Alencastro, politolog z Univerze v Brasilii pojasni, da je MPLA stranka tradicionalnega tipa, ko govorimo o postkolonialni Afriki.

izjava

Etiopija na robu državljanske vojne oziroma v njej
 / 21. 11. 2020
MPLA kljub temu, da je Angola deklarativno republika z večstrankarsko demokracijo, centralno vlado vodi vse od osamosvojitve. Stranka pa se je dokončno konstituirala s prihodom dos Santosa na položaj predsednika stranke, ko je ta centraliziral naftna podjetja, s katerimi so upravljali strankarski funkcionarji. Dos Santos sicer ni bil prvotni kandidat MPLA po smrti prvega angolskega predsednika Agostinha Neta, a je prevladalo njegovo srednjerazredno ozadje, saj naj bi tako predstavljal ljudskost za razliko od uveljavljenih kreolskih članov MPLA, ki so povečini odraščali na Portugalskem. Po prevzemu predsedstva stranke je dos Santos postopoma ožal krog strankarskih odločevalcev in se tako med državljansko vojno sam etabliral v vrhu angolske politike. 

izjava

Leta 2010 je bila pod dos Santosom sprejeta tudi nova ustava. Ta mu je omogočila, da je ob položaju predsednika države obenem opravljal funkcijo vodje izvršilne oblasti in vrhovnega poveljnika angolskih oboroženih sil. Z novo ustavo, ki je predvidela prve večstrankarske volitve – te so v Angoli izvedli leta 2012 – si je zagotovil tudi možnost vnovične kandidature na volitvah, ki so potekale pod vodstvom MPLA, pojasni Schubert. 

izjava

Angola se je pod vodstvom MPLA in Joséja Eduarda dos Santosa v hladni vojni uveljavila kot podpornica vzhodnega bloka. Z osamosvojitvijo je MPLA nacionalizirala naftna podjetja in sprva načrtovala gospodarstvo na temeljih sovjetskega modela planskega gospodarstva. Po propadu socialističnega vzhoda pa je dos Santos hipno privatiziral državna podjetja in na vodilne položaje namestil ožje sodelavce in zlasti svoje družinske člane. 

izjava

Dos Santos tako še danes velja za avtoritarnega voditelja, ki je skozi štiri desetletja vladanja zasnoval postkolonialno podobo Angole. 

izjava

V zadnjem desetletju dos Santosovega predsedovanja se je meja med družinskimi in državnimi posli še bolj zameglila. Na vrhuncu vpliva družine dos Santos v prvih letih prejšnjega desetletja so bila državna podjetja skoraj brez izjeme prepredena s funkcionarji blizu predsednika. Najstarejša dos Santosova hči Isabel je bila takrat lastnica največjega telekomunikacijskega podjetja v državi, lastila si je nekaj medijskih hiš v Angoli in na Portugalskem in vodila največje državno naftno podjetje. Najstarejši sin dolgoletnega predsednika José Filomeno, bolj znan kot Zenú, pa je bil takrat na čelu državnega premoženjskega sklada. Ostali od skupno desetih dos Santosovih otrok so prav tako zasedali visoke položaje v angolskem gospodarskem in kulturnem sektorju. Po mnenju Jona Schuberta je bilo prav nenadzorovano nameščanje sorodnikov na vidna mesta v gospodarstvu povod za zaton in izgubo vpliva dinastije dos Santos.

izjava

Centralizacija moči je v mlajših generacijah Angolcev, ki niso bile izrazito obremenjene z državljansko vojno, vzbudila nasprotovanje monopolističnemu vodenju države. Posledično so bile težnje po predaji predsedniškega stolčka zaradi strahu pred izgubo oblasti znotraj MPLA vse intenzivnejše.

izjava

Navkljub dolgotrajni politični karieri José Eduardo dos Santos nikoli ni veljal za izrazito karizmatičnega voditelja. Tudi med prebivalstvom Angole ni veljal za posebej priljubljenega, saj je večino njegovega mandata zaznamovala državljanska vojna, ki je usodno polarizirala prebivalstvo. S širitvijo zavedanja o koruptivnih in nepotističnih manevrih nekdanjega predsednika zlasti med urbanim prebivalstvom pa se je nezaupanje angolskih državljanov še poglobilo, pojasni Alencastro.

izjava

Sicer je bilo po dos Santosovem umiku pričakovati, da ga bo nasledil eden od njegovih otrok, a so bile strankarske težnje po umiku družine iz angolske politike v strahu pred porazom na drugih večstrankarskih volitvah leta 2017 močnejše. MPLA je tudi na pobudo dos Santosa za kandidaturo na volitvah naposled izbrala nekdanjega obrambnega ministra Joãa Lourença. Lourenço je na volitvah zmagal s skoraj dvotretjinsko podporo in tako postal tretji predsednik Angole. Kljub dejstvu, da je njegovo kandidaturo podprl tudi dos Santos, pa je kmalu po volitvah postalo jasno, da sta vladanje Lourença in močna vpletenost družine dos Santos v gospodarstvo nezdružljiva.

izjava

Tako kot dos Santos tudi Lourenço ne velja za karizmatično osebo, a se je v začetku mandata poskusil opazno bolj približati prebivalstvu, kot pa je to počel njegov predhodnik.

izjava

Kako begunce sprejema Uganda?
 / 20. 2. 2018
Lourenço je prebivalcem Angole po volitvah obljubil neizprosen boj z izjemno razširjeno korupcijo. Najprej je z vrha državne naftne družbe Sonangol odstranil Isabel dos Santos. Nato je podoben manever uporabil, ko je njenega polbrata Zenúja odstavil s položaja direktorja državnega premoženjskega sklada, kmalu zatem se je ta znašel v priporu, nakar je bil obsojen na pet let zaporne kazni, ker naj bi iz države poskusil pretihotapiti okoli 400 milijonov evrov. Nato je vrhovno sodišče zamrznilo premoženje Isabel dos Santos, nakar so januarja letos luč sveta ugledali dokumenti, znani pod imenom Luanda Leaks, ki dokazujejo okoriščanje družine dos Santos na račun angolskih državnih podjetij. Najhujše je doletelo ravno otroke nekdanjega predsednika, saj slednji uživa imuniteto, ki mu poteče čez slabega pol leta. Četudi je João Lourenço praktično izkoreninil vpliv družine dos Santos, pa je po čistkah tudi sam začel uporabljati podobne metode, razloži Alencastro.

izjava

João Lourenço je s čistkami napovedal novo obdobje v angolski zgodovini, prav tako je uveljavil vsaj neko mero svobode govora, ki je bila pod dos Santosom zgolj pobožna želja. A začetna vnema novega predsednika je zavoljo pretencioznega reakcionizma kmalu naletela na val skepticizma med državljani Angole.

izjava

Performativni akt aretacij in odstavitev je sprva požel odobravanje zunanjih investitorjev, ki so v Lourençu videli antipod nekdanjega predsednika, predvsem ko je šlo za trgovanje z nafto, ko je cena le-te močno upadla. Kadrovski spektakel in odpiranje gospodarstva investitorjem pa obljubljenega izboljšanja življenjskih razmer v državi nista dosegla.

izjava

Relativna neuspešnost izpolnjevanja obljub Lourença je po mnenju Jona Schuberta med državljani vzbudila tudi določeno nostalgičnost do časov, ko je državo vodil dos Santos.

izjava

Ljudsko gibanje za osvoboditev Angole oziroma MPLA je pretekli teden potrdilo vnovično kandidaturo Joãa Lourença na prihajajočih volitvah, ki bodo potekale avgusta. UNITA, tradicionalna nasprotnica MPLA, se je v predvolilni kampanji z manjšima strankama že združila v koalicijo »Angolci potrebujemo spremembe« in se bo tako na volitvah, katerih regularnost je odvisna predvsem od volje Lourença, prvič poskusila povzpeti na oblast, zaključi Mathias Alencastro.

izjava

Zdi se, da je João Lourenço z vrsto čistk in aretacij dodobra preoral angolski politični prostor, pa čeprav znotraj desetletja vladajoče stranke. Vpliva družine dos Santos vendarle ni izničil, otroci dolgoletnega predsednika imajo v Angoli še zmeraj nezanemarljiv vpliv, predvsem ko govorimo o medijskem prostoru. Z nafto bogata Angola je po osvoboditvi izpod portugalskega kolonialnega jarma zamrznila v času, zaznamovanem z družinskim monopolizmom, ki ga je Lourenço le interesno preoblikoval. Prihajajoče volitve po vsej verjetnosti ne bodo spremenile operacijskega modusa v državi, bi pa lahko učinkovito zamajale zgodovinsko nadvlado MPLA.

*Na fotografiji José Eduardo dos Santos in João Lourenço ob menjavi predsedniškega položaja

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness