Recep Tayyip Erdoğan je dosegel ustavne spremembe, za katere si je prizadeval vsaj zadnji dve leti. Parlamentarni sistem v Turčiji je preteklost, z 51-odstotno podporo je bil preteklo nedeljo potrjen prehod na predsedniškega, ki Erdoganu podeljuje vrsto novih pooblastil in pristojnosti. Navkljub obtožbam volilnih nepravilnosti ter opozorilom največjih opozicijskih strank in mednarodnih opazovalcev, da je referendum potekal pod neprimernimi pogoji v številnih delih države, se zdi, da je njegova zmaga na tej fronti popolna.

Parlament je pred dvema dnevoma še za tri mesece podaljšal veljavnost izrednih razmer, ki trajajo že od poskusa državnega udara junija lani. 11 poslancev in poslank prokurdske ljudske demokratske stranke, med njimi vodja stranke Selahatin Demirtaš, je že več kot pol leta zaprtih in čakajo na sojenje zaradi obtožbe podpiranja terorizma. Ker pa smo o notranjih trenjih turške države na prehodu v novo ero ta teden že poročali, nazadnje v ponedeljkovem OFFsajdu, se bomo v današnjem Kultivatorju z raziskovalcem Primožem Šterbencem posvetili predvsem mednarodnim in geostrateškim razsežnostim nove turške paradigme.

V obdobju pred referendumom je bilo v državah Evropske unije, kjer živi številčna turška manjšina, nekaj prahu dvignjenega zaradi prepovedi izvajanja Erdoganove kampanje v prid spremembi političnega sistema. Navkljub temu ima politika vrha EU do Turčije v zadnjih mesecih več obrazov. Pojasni Šterbenc:



Izjava

Politika nadzora migrantskega toka se je tako umaknila geostrateškim vprašanjem, na prvem mestu kakopak odnosu z Rusijo:

Izjava

Državljanska vojna v Siriji oziroma turška vloga v njej po Šterbenčevem mnenju zaokroži triumvirat razlogov za neodločnost evropske komisije glede zadnjih Erdoganovih potez:

Izjava

Poleg slovenskega predsednika Boruta Pahorja je telefonski klic z Erdoganom po ustavnem referendumu opravil tudi ameriški predsednik Donald Trump, ki je turškemu kolegu čestital za volilno zmago. Kakšnemu geostrateškemu interesu sledijo v Pahorjevem kabinetu, lahko zgolj ugibamo, saj vsebine pogovora niso razkrivali. Da pa je ameriški interes po zavezništvu s Turčijo zaradi ruske vojaške prisotnosti v Siriji predvsem pragmatične narave, ni nobena skrivnost.

Izjava

V tem odnosu, kjer so strateški interesi Turčije v Siriji podrejeni dinamiki trikotnika ZDA - Rusija - Assad, si mora Erdogan izbirati prioritete. Ena teh je gotovo onemogočiti oblikovanje celovitega ozemlja pod nadzorom vojaških enot sirskih Kurdov ob turški meji.

Izjava

Usoda sirskih Kurdov in revolucija v Rojavi sta tako neizogibno vezani na geostrateške odnose velesil, kar pa glede na zgodovino kurdskih prizadevanj po suverenosti ni nič novega:

Izjava

Po novi turški politični ureditvi bo tudi vodenje regionalne politike za Erdogana precej enostavnejše, vsaj kar zadeva nadzor nad domačo opozicijo. To pa odpira vrata zaostrovanju rivalstva z Iranom:

Izjava

Navkljub skušnjavi bi bila odločitev Erdogana o priključitvi in aktivnem sodelovanju v protiiranski koaliciji že zaradi narave regionalnega odnosa med državama vse prej kot enoznačna:



Izjava

O tem, kaj je racionala iranskega vodstva glede zaključka vojne v Siriji, in da mir v Siriji ni nikakršno zagotovilo za mir v širši regiji, za današnji kultivator zaključi Šterbenc:

Izjava