Izredno stanje na Filipinih
Filipinski predsednik Rodrigo Duterte je po napadu islamske militantne skupine Maute v mestu Marawi razglasil izredno stanje na južnem otoku Mindanao. Navkljub temu, da je Marawi relativno majhno mesto, se izredno stanje razteza čez celoten otok, ki je prostor mnoštva konfliktov, predvsem pa konflikta z islamističnimi in maoističnimi organizacijami. Izredno stanje lahko zaradi obdobja diktatorstva v 70-ih traja le 60 dni, medtem ko lahko vrhovno sodišče presodi legalnost, parlament pa lahko v 48 urah ukrep prekliče.
Na otoku so bile v preteklosti močno prisotne komunistične skupine, predvsem pa muslimanske. Zgodovinske konflikte oriše Christopher Chanco, geograf z Yourke university:
Na otoku Mindanao je v mestu Davao županoval tudi sedanji predsednik Rodrigo Duterte. Španski kolonizatorji dotičnega otoka niso kolonizirali, so pa to kasneje skušale narediti predvsem filipinske in ameriške oblasti.
Najbolj vidni skupini, vzpostavljene v 70-ih letih, sta MNLF in MILF. Člani MNLF sedaj sodelujejo tudi v Dutertejevi vladi, skupina, kot je Maute, pa medtem do sedaj ni neposredno sodelovala v pogajanjih. Pojasni Danilo Reyes s filipinskega oddelka Azijske komisije za človekove pravice.
Kljub temu, da so poglavitne islamistične organizacije, ki so nastale v 70-ih, še vedno v procesih vzpostavljanja mirovnega sporazuma iz 90-ih, pa pri tem niso uspele doseči pretirano velikega uspeha. Medtem ko so skupine, kot je MNLF, podpirane s strani Duterteja in imajo prostor v vladi, pa je spodletelost rešitve konflikta vzpodbudila naraščanje manjših islamističnih militantnih skupin, ki se proklamirajo za del Islamske države. Razloge, da konflikt ni bil rešen, pojasni Danilo Reyes.
Naraščanje militantnih in ideološko bolj rigoroznih islamističnih skupin je vzporedno s procesi globalizacije in diskurza vojne proti terorizmu, skozi katerega se tudi naslavlja islamistične skupine na Filipinih.
Tokratno izredno stanje za Filipine ni novost. Permanentno je bilo uveljavljano v času diktature Ferdinanda Marcosa, ki se je začela v 70-ih letih prejšnjega stoletja. Prav tako pa je bilo uporabljeno pred nekaj leti, v času predsednice Glorie Arroye. Neproporcialnost ukrepa glede na pretekle uvedbe in okoliščine, podobne sedanjim, ko izredno stanje ni bilo uvedeno, pojasni Reyes.
Duterte je ob eksplicitnem sklicevanju na Marcosov režim že napovedal, da bo morda razširil izredno stanje. Izredno stanje se je zaradi omenjenih konfliktov v času diktature prav tako začelo na otoku Mindanao, razlika tokrat pa je, da so ostale skupine, ki bi lahko vzpostavile fronto odpora, fragmentirane.
Izredno stanje je moč uvesti ob civilnih oziroma političnih izgredih. Iz ust filipinske vojske je sicer slišati, da skupina, ki je napadla mesto Marawi, ni del Islamske države, in da navedbe o okupiranosti bolnišnice ne držijo. O motivih vojske za tovrstnimi izjavami govori Reyes:
Prisotnost vojske je na otoku Mindanao sicer občutna tudi v civilnem življenju, avtonomno ravnanje sicer fragmentirane vojske pa povečuje Dutertejeva vojna proti drogam.
Poleg nadaljevanja pogajanj s posameznimi islamističnimi skupinami, ki so doprinesle k fragmentaciji naslavljanja konflikta, pa je Duterte za predsedniškega svetovalca za mirovni proces imenoval Jesa Dueraza, ki je bil tiskovni predstavnik v prejšnji Arroyini vladi. Spomnimo, da je ta dobila znatno financiranje in vojaško podporo s strani ZDA za domnevno rešitev konfliktov z islamisti na jugu.
O razlogih, zakaj so v preteklosti spodletela mirovna pogajanja z omenjenimi skupinami na sicer z naravnimi viri bogatem otoku, Kultivator zaključi Chanco:
Dodaj komentar
Komentiraj