Jezidi in Kurdi proti vsem
V severnem Iraku sta se prejšnji mesec začeli dve vojaški operaciji, obe usmerjeni proti kurdskim oziroma jezidskim samoobrambnim milicam. Turčija je proti Delavski stranki Kurdistana, krajše PKK, v severovzhodnih regijah Metina in Zap sprožila novo vojaško operacijo, imenovano »Krempljev prijem«, iraška vojska pa je zaostrila svoje delovanje na planoti Sindžar na severozahodu Iraka v bližini meje s Sirijo. Iraška vlada si želi implementirati dogovor o odstranitvi vseh oboroženih skupin iz regije Sindžar, ki ga je z regionalno vlado avtonomne regije Kurdistan sprejela jeseni leta 2020. S tem si ponovno želi pridobiti oblast v regiji in vanjo vpeljati svoje administrativne strukture. Številne jezidske družine so bile zaradi pritiska iraške vojske primorane pobegniti iz regije.
To pa ni prvič v zadnjem desetletju, da so morali Jezidi zapustiti svoje domove. Pripadniki Islamske države, ki so zagovarjali arabsko rasno čistost in islamsko pravovernost, so leta 2014 v regiji Ninive nad Jezidi poskušali izvesti genocid. Jezidi so namreč etnično-verska skupina, ki se kot taka od večine prebivalstva Bližnjega vzhoda razlikuje tako po religiji kot po etniji. Iraška vojska in vojska avtonomne regije Kurdistan, imenovana pešmerge, sta se takrat umaknili iz regije in jezidsko prebivalstvo pustili na cedilu. V eni najtežjih situacij v dolgi zgodovini jezidskega ljudstva so jim na pomoč priskočili borci PKK in Ljudskih zaščitnih enot, krajše YPG, ki so jim omogočili pobeg v Sirijo in jih naučili osnov samoorganiziranja. Po tem prelomnem dogodku so se v pokrajini Sindžar pod okriljem PKK formirale samorganizirane jezidske milice Sindžarska uporniška enota, krajše YBŞ, Jezidske ženske enote, krajše YJŞ, in Jezidske varnostne sile, krajše HPŞ, ki skupaj tvorijo Sindžarsko zavezništvo. Slednja je sicer leta 2017 zaradi ideoloških nestrinjanj s PKKjem iz zavezništva izstopila. Od takrat imajo jezidske samoorganizirane skupnosti znotraj guvernata Ninive, v kateri leži tudi planota Sindžar, široko politično avtonomijo. Vlada v Bagdadu se s to de facto izgubo ozemlja seveda nikoli ni sprijaznila in si sedaj želi v Sindžarju nazaj pridobiti oblast. Konec prejšnjega tedna so se spopadi med pripadniki YBŞ in iraško vojsko na cestnih kontrolnih točkah v regijah Sinune in Khanasur severno od mesta Sindžar še posebej zaostrili. Zaradi spopadov je bilo več kot štiri tisoč prebivalcev primoranih zapustiti svoje domove. Neodvisni novinar Alexander Lambrecht, ki se trenutno nahaja v Sindžarju, nam podrobneje pojasni, kako so se spopadi odvijali:
Iraška vojska je v izjavi za medije v sredo izjavila, da ji je uspelo vzpostaviti nadzor nad regijo. Lambrecht pravi, da to ne drži, vsaj ne v celoti.
Prebivalci Sindžarja, ki so bili primorani regijo zapustiti, v nasprotju s situacijo leta 2014 tokrat ne bodo mogli pobegniti v Rožavo, saj je iraška vlada v preteklih mesecih ravno v te namene na meji s Sirijo zgradila zid.
Tudi po ustavitvi spopadov situacija ostaja nejasna. Iraška vlada bo najverjetneje tudi v prihodnje nadaljevala z izvrševanjem dogovora iz leta 2020 in je zato v bližnji prihodnosti mogoče pričakovati nove spopade.
Uničenje samoupravnih struktur na Sindžarju pa ni samo v interesu Iraka, temveč tudi Turčije in vladajoče stranke v regionalni regiji Kurdistan KDP, ki jo vodi Masrour Barzani . KDP tako tudi v tem primeru sodeluje pri turških imperialističnih načrtih.
Nova turška vojaška operacija v regijah Zap in Metina je prav tako del ekspanzionističnih načrtov predsednika Recepa Tayyipa Erdoğana, ki si prizadeva pridobiti predvsem z nafto bogati mesti Mosul in Kirkuk. Zakaj so se turški imperialistični apetiti v Iraku z Erdoğanovim prihodom na oblast znatno povečali, nam pojasni koavtor knjige Revolucija v Rožavi Ercan Ayboga.
Pri vseh turških operacijah na ozemlju Iraka v zadnjih letih sodeluje tudi v iraškem Kurdistanu vladajoča stranka KDP, ki pa s Turčijo ni bila vedno v tovrstnih odnosih.
Glavni voditelj KDP in stric trenutnega predsednika Kurdske avtonomne regije, Masoud Barzani, je s Turčijo začel sodelovati zaradi gospodarskih priložnosti in skupnega boja proti PKK.
Planota Sindžar je za Turčijo zanimiva zaradi svoje pomembne strateške lege, zato si Turčija s svojim neoosmanskim načrtom prizadeva prisvojiti tudi to ozemlje. Lambrecht:
Tako kot v Rožavi se je tudi na Sindžarju znotraj samoupravnih struktur kot družbeno politični sistem uveljavil demokratični konfederalizem, ki temelji na participatorni demokraciji in zagovarja odpravo kapitalističnega sistema, etatizma in patriarhata.
Zahodni narativ si kurdske samoupravne avtonomne strukture, ki sledijo ideologiji enega od ustanoviteljev PKK, Abdullaha Ocallana, velikokrat razlaga v smislu kurdskega nacionalizma. Lambrecht pojasnjuje, da so tako v Rožavi kot na Sindžarju pri odločanju prisotne vse etnične skupine, ki živijo na tem področju.
Ravno zaradi participatorne demokracije, ki predpostavlja sprejemanje odločitev od spodaj navzgor, imajo po mnenju Lambrechta ljudje zaupanje v te samoupravne strukture. V kolikor bi oblast v regiji zopet prevzela KDP, bi možnost sodelovanja pri odločanju izgubili.
Jezidsko manjšinsko prebivalstvo je zaradi apetitov različnih nacionalnih držav in lokalnih veljakov, kot je Barzani, zopet ogroženo. Iraška vlada je že ničkolikokrat pokazala, da ji je za usodo Jezidov vseeno oziroma da predstavljajo zgolj oviro pri uresničevanju interesov Bagdada. Edina dolgoročna rešitev za jezidsko prebivalstvo tako predstavlja vera v samoorganiziranje in demokratični konfederalizem.
S kurdskim in jezidskim samoorganiziranjem je simpatiziral Fin.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj