K agrarnemu vprašanju
Prejšnji teden je Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano priobčilo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah določenih zakonov na področju kmetijske zemljiške politike. Novela predvideva poseg v tri zakone; Zakon o kmetijskih zemljiščih, Zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Sveženj novel, ki predvideva reformo kmetijske zemljiške politike, bo v javni obravnavi ostal do konca tega meseca, potem sledijo usklajevanja na vladi in v Državnem zboru. Na reformo se je ta teden kritično odzvala Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij, kar naznanjuje, da bo nadaljnji postopek sprejemanja te reforme prežet s številnimi interesi. Tokratni Kultivator tako namenjamo predstavitvi predloga reforme kmetijske zemljiške politike, okoliščinam njenega nastanka in družbenoekonomskim posledicam, ki bi jih morebitno sprejetje reforme prineslo.
Začenjamo s popravki Zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Reforma predvideva vzpostavitev maksimuma oziroma kapice, torej največje dovoljene površine, ki jo lahko pravne osebe od sklada vzamejo v zakup. Ta maksimum je postavljen na 100 hektarjev. Poleg tega zakon predvideva tudi postopno krčenje površine zakupljenih zemljišč pri tistih zakupnikih, ki od sklada trenutno že najemajo več kot sto hektarjev. To je tudi predlog, ki je najbolj ujezil Zbornico kmetijskih in živilskih podjetij. Govori Tatjana Zagorc, predsednica zbornice.
Zakon predvideva, da se po preteku zakupne pogodbe zakupnikom, ki imajo več kot sto hektarjev, pogodba ne podaljša za pet odstotkov zemljišč po prvem preteku, sedem odstotkov po drugem preteku in deset odstotkov po tretjem preteku. V Zbornici kmetijskih in živilskih podjetij svarijo, da gre za drobljenje organiziranih sistemov, ki so že tako krhki in imajo močan vpliv na prehransko verigo.
Državni sekretar na Ministrstvu za kmetijstvo Jože Podgoršek odgovarja, da ukrepi nikakor niso drastični. Kapica ne bo vplivala na že obstoječe zakupnike, ti bodo namreč po njegovih besedah še vedno lahko imeli več kot sto hektarjev. Tudi predvideno zmanjšanje zakupljenih zemljišč po njegovih besedah ni radikalno. Izpostavi izračun, da bo podjetje, ki ima trenutno v zakupu denimo tisoč hektarjev, po tridesetih letih obdržalo še dobrih osemsto hektarjev.
Da je tovrstno zmanjšanje vseeno, radikalno, drastično in predvsem nepotrebno, meni agrarni ekonomist Aleš Kuhar iz Biotehnične fakultete, ki ukrep celo primerja s kolektivizacijo v Sovjetski zvezi.
S Kuharjevo poanto se strinja tudi Zagorc. Po njenem mnenju ima odvzem, tudi zgolj manjšega dela zakupnih zemljišč, domino efekt. Količnik GVŽ oziroma glav velike živine je namreč odvisen od površine kmetijskih oziroma poljedelskih zemljišč, zato bi prišlo do zmanjšanja na vseh ravneh vertikale.
V Sloveniji je približno petdeset pravnih oseb, ki imajo v najemu več kot sto hektarjev državnih kmetijskih zemljišč. Med največjimi gospodarskimi sistemi, ki se poslužujejo tovrstnega najema, sta živilska konglomerata Panvita in Perutnina Ptuj. Panvita obdeluje 3700 hektarjev zemljišč, od tega je 3100 hektarov zakupljenih od sklada kmetijskih zemljišč, 350 hektarjev je v njihovi lasti, 250 pa v zakupu od fizičnih oseb. Perutnina Ptuj pa lastnih zemljišč nima; vsa, ki jih uporablja, so v lasti države. Tatjana Zagorc poudari, da je predlog zakona slab tudi za vinogradnike, ki po novem ne spadajo v definicijo kmetijske organizacije.
Na ministrstvu poudarjajo, da se zavedajo problema klasifikacije vinogradnikov in tudi nekaterih drugih panog, ki so od obdelave zemlje močno odvisne, vseeno pa glavnino prihodka ustvarjajo iz drugih virov. Trdijo, da gre pri reformi za začetno fazo usklajevanja in da bodo tovrstnim pobudam prisluhnili, da pa je vseeno smiselno imeti neko vrsto omejitve.
V luči tega, da bodo nekatere pravne osebe lahko zadržale več obdelovalnih površin, druge pa bodo upravičene le do sto hektarjev, se pojavi vprašanje pravičnosti tega maksimuma. Podgoršek zagotavlja, da so se pri postavitvi kapice upirali na izračune in analize o povprečni uporabi kmetijskih zemljišč.
Ravno manjše kmetije, torej družinske kmetije in kmetije mladih kmetov, so v fokusu celotne reforme kmetijske zemljiške politike. Mladi kmetje so tako na vrhu prednostne liste pri zakupu državnih nepremičnin, pa tudi dokaj visoko na listi prednostnih upravičencev pri nakupu kmetijskih zemljišč, ko gre za prodajo preko oglasne deske. S tem pa že prihajamo k drugemu večjemu ukrepu v sklopu reforme.
Kmetijskega zemljišča namreč ne moremo prodati komurkoli, pač pa imajo določeni tipi pravnih oseb po Zakonu o kmetijskih zemljiščih predkupno pravico. To so v tem vrstnem redu: solastnik, kmet mejaš, zakupnik zemljišča, drug kmet, kmetijska organizacija in Sklad kmetijskih zemljišč. Po spremembi zakona pa bi bil vrstni red predkupnih upravičencev sledeč: solastnik, sklad kmetijskih zemljišč, mladi kmet, kmetijsko gospodarstvo in drugi. Ta vrstni red je zmotil Sindikat kmetov. Govori Jernej Redek, predstavnik sindikata.
Podobno kot Redek tudi Podgoršek z ministrstva opozarja na novo urejeno opcijo lokalnega odkupa, ki predvideva birokratsko enostavnejšo prodajo sosedom - prodaja preko oglasne deske v vsakem primeru, kot jo predvideva trenutno veljavni Zakon o kmetijskih zemljiščih, torej ni več obvezna. Na ministrstvu pa vseeno stojijo za odločitvijo, da je pri tovrstnih prodajah, torej tistih, ki se zgodijo preko oglasne deske, Sklad drugi predkupni upravičenec. S tem naj bi namreč zagotovili, da kmetijske zemlje ne kupujejo špekulanti.
Ali uvrstitev Sklada kmetijskih zemljišč na drugo mesto predkupnih upravičencev pomeni tudi bolj aktivno vlogo sklada kot odkupnika in ali so za to že zagotovljena dodatna proračunska sredstva skladu?
Mladi kmetje so torej v osrčju reforme. Pa vendar jim formalni oziroma zakonsko prednostni položaj ne zagotavlja tudi materialnih sredstev, da bi izpeljali nakupe in zakupe, ki so potrebni za povečevanje in zaokroževanje svojih kmetijskih gospodarstev. Jernej Redek opozori, da se je do zdaj večino sredstev mladim kmetom zagotavljajo zgolj za nakup mehanizacije, ne pa tudi za prostorsko ekspanzijo.
Redek poudari, da je reforma v prid mladim kmetom sicer smiselna odločitev države. Demografska struktura kmetov je namreč močno nagnjena v prid starejšim, kar na dolgi rok lahko pomeni izginjanje kmečkega stanu.
Tudi Kuhar poudarja, da je prioritiziranje mladih kmetov smiselno, a obenem opozarja, da ta reforma sama ne bo prinesla želenih sprememb. Po njegovem mnenju bi bilo treba več investirati v to, da kmetijstvo postane bolj donosna panoga.
Kuharju in Redeku na svoj način pritrjuje tudi Podgoršek z Ministrstva za kmetijstvo. Zatrjuje, da se bodo v okviru aktivne kmetijske politike in programa razvoja podeželja našla tudi investicijska sredstva in druga pomoč pri zaokroževanju kmetijskih gospodarstev.
A le prostorska ekspanzija ne bo dovolj. Kuhar meni, da je za povečanje konkurenčnosti slovenskega kmetijstva ključna organizacijska in ekonomska optimizacija celotne prehranske verige. Za to so po njegovem mnenju ključne podporne institucije, ki pa so bile zadnjih dvajset let povsem zanemarjene.
Poleg dveh opisanih večjih ukrepov reforme, pa ta predvideva še druge manjše ukrepe. Poenostavljen je postopek komasacije, to je postopka, kjer se sosednja zemljišča združi in nato smiselno razdeli med lastnike. Nova je tudi ureditev namakalnih sistemov, ki bodo obode lahko peljali tudi po mejah zemljišč, da se doseže maksimalni izkoristek. Ukinja se status zaščitenih kmetij, razen v primeru dedovanja. Našteje Podgoršek.
V naslednjih mesecih bo tako znanega več o končni podobi kmetijske zemljiške reforme. Zaradi velikega števila ekonomskih interesov, ki so vanjo investirani, njene končne oblike ni mogoče predvideti.
Dodaj komentar
Komentiraj