Tako imenovani "Land Grabbing" je praksa pri kateri gre za izgubo lastništva lokalnih skupnosti in posameznikov nad zemljo, največkrat obdelovalno, s čimer je ogroženo njihovo preživetje. Konkretne prakse so lahko zelo različne, vendar pa je značilno, da za investicijami največkrat stojijo predstavniki mednarodnega kapitala v obliki multinacionalk, različnih skladov, ponekod pa tudi vlad posameznih držav. "Land grabbing" je največkrat povezan z globalnim jugom, vendar pa obsežno poročilo, ki je izšlo pred kratkim, opozarja na pojav podobnih praks tudi v Evropi, ki je bila do sedaj v proces vključena predvsem kot vir investicij ali pa končni cilj za tako pridelane izdelke. Načini do katerih veliki vlagatelji pridejo do zemlje so sicer v Evropi bolj prefinjeni, vendar pa je končni rezultat v obliki brezposelnih in obubožanih lokalnih prebivalcev, ter največkrat uničenega okolja, isti. Poleg tega poblagovljenjne obdelovalne zemlje zanemarja kulturni pomen tradicionalnih oblik kmetijstva in največkrat tudi škodi sami kvaliteti zemlje, saj želja po dobičku ne sovpada z idejo o trajnostnem razvoju kmetijstva, ki je ključna pri trenutnih potrebah po hrani, ki z večanjem števila prebivalstva še rastejo.

O oblikah, reguliranju in odporu proti koncetraciji lastništva smo govorili z Janom Douwejem van der Ploegom, profesorjem na nizozemski univerzi Wageningen in soavtorjem poročila, ter srbskim aktivistom, ustanoviteljem delavsko-kmečke organizacije Pokret za slobodu in avtorjem dela poročila, ki govori o situaciji v Srbiji, Milenkom Srečkovićem.