Kanadski krst
Včeraj je Kanada slavila svoj dan neodvisnosti. 1. julija 1867 so se tri britanske kolonije - Kanadska provinca, Nova Škotska in Novi Brunswick - povezale v federacijo, katere prvi ministrski predsednik je postal John Macdonald. Ustanovitev nove zvezne države pod oblastjo britanskega imperija je pomenila vzpostavitev novih, sistematičnih strategij, s katerimi so evropski kolonizatorji začeli z nasilno asimilacijo staroselskega prebivalstva. Ena izmed strategij je bila prevzgoja staroselskih otrok v duhu edine prave, torej krščanske vere. S tem namenom je kanadska vlada po vsej državi ustanavljala internate za staroselce, ki so jih vodile religiozne institucije in kamor so bili starši zakonsko primorani poslati svoje otroke.
V zadnjem mesecu so v bližini treh takih institucij v provincah Britanska Kolumbija in Saskatchewan, ki jih je vodila Cerkev, našli posmrtne ostanke več sto staroselskih otrok. Do najnovejših najdb je prišlo pred dvema dnevoma, ko so pri šoli St. Eugene v kraju Cranbrook v Britanski Kolumbiji odkrili 182 neoznačenih grobov otrok. Najdbe pričajo o hudih zlorabah staroselskih otrok v času njihovega bivanja v internatih, ki pa so bile kanadskim oblastem znane vsaj od sredine 20. stoletja. Oblasti so zlorabe uspešno prikrivale, javnosti pa se kazale kot nevedne. Peter Bryce, zdravnik, zaposlen pri kanadski vladi, je že leta 1907 izdal prvo poročilo o slabih razmerah v šolah, zaradi katerih so otroci umirali. Njegova poročila, v katerih je internate označil za nacionalni zločin, javno takrat niso bila objavljena. Zdaj, z odkritjem množičnih grobov, je postala razsežnost grozodejstev, ki so neposredno omogočila nastanek moderne Kanade, popolnoma jasna in je ni več mogoče zanikati. Razsežnost nasilne in še nedavno prisotne dejavnosti kolonizatorjev pojasni aktivistka Ellen Gabriel, znana tudi pod imenom Katsi'tsakwas.
Težnje po izkoreninjenju staroselske kulture so bile hitro po ustanovitvi nove federacije Kanade udejanjene zakonsko. V političnih krogih se je govorilo o “indijanskem problemu”. Leta 1876 je bil sprejet tako imenovani Indijanski zakon, ki je na različnih področjih urejal odnos kanadske države do staroselskih ljudstev. Med temi področji sta bila tudi izobraževanje in asimilacija staroselskih otrok, pri čemer so glavno vlogo igrale različne krščanske institucije. Tiffany Prete, profesorica na Univerzi v Alberti, ki med drugim raziskuje delovanje staroselskih internatov, opiše njihove začetke.
O asimilacijskih internatih je nemogoče govoriti zgolj kot o šolah, običajen vsakdan otrok je bil v večini zapolnjen z delom. Šole niso imele igrišč, hrana je bila otrokom strogo odmerjena, tisti, ki niso upoštevali pravil, pa so bili telesno kaznovani. Amandmaji Indijanskega zakona so se neprestano spreminjali, zato ne moremo govoriti o enotni politiki, s katero so religiozne institucije šole upravljale. Obstajalo je več različnih modulov, ki so bili prilagojeni različnim potrebam približno 130-ih šol po Kanadi. Natančneje spreminjajoče se razmere v šolah pojasni Prete.
Sprva starši niso bili zakonsko primorani pošiljati svojih otrok v internate, pošiljanje je bilo izbirno. Vendar se je izkazalo, da na tak način proces izkoreninjanja staroselske kulture ne bo uspešen, zato so oblasti prakso odredile z zakonom. V več kot stotih letih je bilo od staršev nasilno odvzetih vsaj 150 tisoč otrok. V primeru, da so se starši odredbam uprli, so bili denarno kaznovani ali pa jim je bila odrejena zaporna kazen.
Okoli leta 1950 se je strategija asimilacije s pomočjo izobraževanja začela spreminjati. Zvezna vlada je staroselskim otrokom omogočila obiskovanje običajnih šol, deloma tudi zaradi manjših stroškov. Vendar so takšne spremembe naletele na velik odpor potomcev evropskih priseljencev in proces integracije je potekal precej dalj časa, kot je bilo načrtovano.
Dogajanje v šolah je bilo dodobra raziskano že v času njihovega delovanja, najdbe pa z namenom sprave natančno dokumentirane v različnih poročilih. Še najbolj znano je poročilo iz leta 2015, ki ga je izdala državna Komisija za resnico in spravo, ustanovljena leta 2007, da bi začrtala proces sprave med Kanadčani in staroselskim prebivalstvom. Obsežen del poročila je namenjen pogrešanim otrokom in neoznačenim grobovom, kar ponovno priča o tem, da se je o množičnih grobovih, ki jih zdaj odkrivajo, vedelo že dolgo časa. Nikoli pa vladajoči niso zares odločno prepoznali teh dejstev in jih dejavno naslovili. O nedejavnosti odgovornih Gabriel.
Ob poročilu je Komisija za resnico in spravo pripravila tudi 94 korakov, tako imenovanih “pozivov k akciji”, ki naj bi predstavljali začetek dejavnosti, katere glavni namen bi morala biti izboljšava družbenega položaja staroselcev. Od sprejema načrta pred šestimi leti je bilo izpolnjenih sedem izmed teh korakov, kar ponovno kaže, kako nezainteresirani za dejanske spremembe so pristojni. Nadaljuje Prete.
Med 94-imi točkami so zapisane tudi zahteve po odprtju zasebnih arhivov, v katerih so tudi cerkveni dokumenti. Obstaja namreč možnost, da so v njih natančno zabeležene razmere v internatih. Kanadski premier Justin Trudeau je Cerkev pozval, naj izda dokumente, in Cerkev je obljubila, da bo to storila, vendar je bilo tovrstnih obljub v preteklosti že več. O dostopnih in nedostopnih arhivih govori Prete.
Poleg cerkvenih obljub o izdaji dokumentov se je Cerkev zaobljubila tudi, da bo v Kanado odposlala svojega voditelja papeža Frančiška. Papež obisk Kanade načrtuje konec decembra, takrat naj bi se srečal s predstavniki staroselcev. Takšen obisk lahko v najboljšem primeru označimo za performativnega. Ellen Gabriel.
Ne glede na to, kako dolgo že traja debata o kolonizatorskih začetkih Kanade, je vsakršna dejavnost v povojih. Nihče ni prevzel odgovornosti za storjeno, nihče ni bil za upravljanje šol kaznovan, kar bi bila lahko prva stopnja v procesu želene sprave. Profesorica na Univerzi v Alberti Crystal Fraser izpostavi odsotnost diskurza o odgovornosti.
Država je sicer v posameznih in skupinskih sodbah morala posameznikom, ki so uspeli dokazati telesno zlorabo v šolah, plačati odškodnine. Vendar izpostavljenih posameznikov ni bilo veliko, kar je posledica dolgoletne sistemske zlorabe.
Kultivator z jasno diagnozo in obtožbo zaključi Ellen Gabriel.
Slišali ste jo!
Dodaj komentar
Komentiraj