Konji, muhe, plin, v Kazahstanu dim
Ulice kazahstanskih mest so po desetih letih spet preplavile množice protestnikov. Protesti so se v zadnjih dneh razširili po vsej državi in zajeli tudi največje mesto, Almati, kjer so se protestniki na ulicah spopadli z oboroženo policijo in državnimi varnostnimi službami. Vladni mediji so poročali, da so med demonstracijami množično ropali trgovine in povzročili veliko materialne škode na poslopjih državnih ustanov v mestih Almati, Šimkent in Taraz. Kazahstanska policija naj bi na protestih pridržala okoli 200 demonstrantov. Po poročanju državnih oblasti je v uličnemu boju s policijo življenje izgubilo že 120 ljudi, več kot 500 pa je ranjenih, med njimi tudi okoli 90 policistov. Predsednik Kasim-Žomart Tokajev je na današnji tiskovni konferenci varnostnim službam dal pooblastila, da lahko na protestnike streljajo s pravimi naboji, in to brez opozorila.
Kaj vse se je v zadnjih dneh zgodilo v tej srednjeazijski državi, ki je petkrat večja od Francije, je tudi zaradi izklopa internetne povezave in nezanesljivega medijskega poročanja težko ugotoviti. Protesti so se – ne prvič – začeli na zahodu države, v puščavskih regijah ob Kaspijskem morju, kjer so tudi največja nahajališča nafte in plina. Ko so se protesti v začetku tega tedna razširili po državi, je bilo največ nemirov v največjem mestu in nekdanji prestolnici Almatiju. Tu so protestniki napadli več državnih zgradb, med drugim zgradbo občine, prostore vladajoče stranke in stavbo, v kateri ob obisku mesta biva predsednik. Ponekod je bilo protestnikov toliko, da so se vojaki in policisti predali. Po internetu krožijo tudi posnetki, kako so protestniki zajeli posamezne vojaške enote, drugi pa na njih nosijo vojaško orožje, a je težko oceniti, ali so deli vojske res odrekli podporo vladi. Enako težko je oceniti obseg protestov, saj so ti dogodki tarča velike medijske manipulacije. Protestniki so v sredo vsaj za krajši čas zavzeli tudi letališče, a so jih vojaške enote pregnale. Po nekaterih poročilih naj bi to operacijo vodili ruski padalci, danes pa se je situacija očitno umirila.
Vzrokov za proteste je veliko, skoraj vsi pa izhajajo iz ekonomske in socialne stiske, v kateri so se znašli prebivalci Kazahstana. Podražitev energetskih virov je v zadnjih dneh sprožila množične proteste v zahodni kazahstanski regiji Mangistau, v kateri je velik del kazahstanske petrokemične industrije. Mangistau velja za eno najrevnejših kazahstanskih provinc in zvišanje cen energentov so najbolj občutili ravno tam. Naftna industrija – tudi zaradi politik centralne oblasti – v provinco namreč ni prinesla večjega števila služb, gospodarskega razvoja in višjega življenjskega standarda. Da gre za iskro, ki je razvnela žerjavico starega družbenega konflikta, opozarja Albert Bininachvili, vodja oddelka za srednjeazijske študije na Univerzi v Bologni in profesor za politične vede na univerzi Columbia v New Yorku.
Protesti so izbruhnili v isti regiji kot protivladne demonstracije pred desetimi leti, ki jih je vlada nasilno zatrla.
Za zdaj se zdi, da so proteste spontano organizirali nezadovoljni državljani, pove Clare Nuttall, urednica za področje Azije pri BNE IntelliNews.
Tudi antropolog Russell Zanca se strinja, da so za začetek protestniškega nasilja deloma krivi agitatorji, katerih naloga je prav eskalacija protestov.
Kot poudarja Bininachvili, je razlog za obsežnost protestov verjetno tudi odziv vlade, ki je bil neznačilno počasen in zakasnel.
Dodatno zmedo in nejasnost je povzročil medijski mrk. Kazahstanske oblasti so namreč popolnoma prekinile internetno povezavo po vsej državi, kar pomeni, da o dogajanju trenutno poročajo samo vladni mediji in ruska državna televizija, ki pa poroča precej drugače od njih. Medtem ko kazahstanski državni mediji minimizirajo pomen in obseg protestov, so ruski mediji bistveno bolj dramatični. Naši sogovorniki predvidevajo, da je razlog za to prav legitimacija ruske intervencije v državi, ki že poteka.
Proteste in nemire pa poleg družbene in energetske krize podžiga tudi politična kriza v vladajoči stranki Nur Otan. Očitno je namreč, da predsednik Tokajev za nastalo situacijo krivi predvsem posameznike, zveste nekdanjemu predsedniku Nazarbajevu, ki jih odstavlja.
Bininachvili ob tem poudarja, da je treba državno notranjo politiko razumeti v luči klanske razdelitve kazahstanske družbe.
Kot poudarja naš sogovornik, bi preveč poenostavljali, če bi govorili o koncu vpliva nekdanjega predsednika in njegovih prijateljev.
Očitno je, da je Tokajev za pomoč pri reševanju notranje politične krize ter utrditvi svoje politične pozicije v lastni stranki in gibanju prosil Organizacijo pogodbe o kolektivni varnosti, ki združuje šest nekdanjih sovjetskih republik. Ta je prvič aktivirala člen o kolektivni obrambi. Intervencijo je moral vsaj uradno odobriti trenutni predsednik organizacije, predsednik Armenije Nikol Pašinjan. To organizacijo smo prvič videli v neakciji med lansko vojno v Gorskem Karabahu, ko je odrekla pomoč prav Armeniji. Rusija je v Kazahstan že namestila svoje sile.
Prav ruska manjšina je očitno ključ, s katerim želi Moskva vstopiti v dogajanje v državi.
Bininachvili ne verjame, da bo ruska pomoč predsedniku Tokajevu poceni in da bodo ruske sile kmalu zapustile državo.
Vlada se je po besedah Nuttall odločila za klasičen avtokratski način zatiranja protestov v postsovjetskih državah. Ta združuje nasilno zatiranje protestov, popoln medijski nadzor in kratkoročne ukrepe, namenjene pomiritvi protestnikov. Predsednik Tokajev je tako ugodil njihovim zahtevam po odstavitvi Nazarbajeva iz varnostnega sveta države, znižal ceno energentov, razpustil vlado in sprejel nekaj manjših zakonskih sprememb, ki so jih zahtevali protestniki, na primer spremembe zakonodaje na področju osebnega stečaja. Naši sogovorniki niso prepričani, da spremembe kažejo resno pripravljenost vladajoče elite na dolgoročne gospodarske in politične spremembe, zlasti glede na to, da se je Tokajev po pomoč obrnil na Kremelj.
Dodaj komentar
Komentiraj