Le naprej, Kenija!
Po skoraj tednu dni napetega čakanja na rezultate kenijskih predsedniških volitev je predsednik volilne komisije Wafula Chebukati v torek zvečer potrdil namigovanja, ki so se po družbenih omrežjih širila pretekli vikend. Dosedanji kenijski podpredsednik William Ruto je osvojil 50 in pol odstotka glasov, njegov protikandidat Raila Odinga pa nekaj manj kot 49 odstotkov.
Zmaga izkušenega politika, ki je kot poslanec ali minister sodeloval v skoraj vseh parlamentarnih sklicih od konca jeklene vladavine drugega kenijskega predsednika Daniela arapa Moia, je bila presenečenje. Javnomnenjske raziskave so namreč še zadnji vikend pred volitvami precejšnjo prednost napovedovale njegovemu protikandidatu, ki je bitko za predsedniški položaj do zdaj izgubil kar petkrat. Dvaindvajset milijonov volilnih upravičencev najmočnejšega gospodarstva v vzhodni Afriki je poleg predsednika države izbiralo tudi poslance v zgornjem in spodnjem domu parlamenta ter guvernerje 47 provinc, ki so po ustavnem referendumu leta 2010 nadomestile britanske kolonialne regije.
Volitve v državi, ki jo malomaren radijski poslušalec najverjetneje pozna po petih velikih živalih afriške savane in ljudstvu Masaji, sicer le eni od kar 44 etničnih skupin, so budno spremljale njene sosede in tako zahodni kot vzhodni geopolitični igralci. Volivci in volivke namreč niso zgolj izbirali svojih predstavnikov, temveč v težavnih družbeno-ekonomskih razmerah tudi določali smer vladanja v prihodnjih štirih letih. V današnjem Kultivatorju analiziramo volitve in nedavno politično zgodovino Kenije. Jutri ob treh prisluhnite še Južni hemisferi, v kateri bomo raziskali dediščino kolonializma ter predstavili najpomembnejše družbeno-ekonomske dejavnike, ki določajo življenje v vzhodnoafriškem gospodarskem tigru velikosti Francije.
Nova kenijska ustava, ki je nadomestila skoraj štirideset let star najvišji splošni pravni akt, določa, da mora predsedniški kandidat poleg osvojitve relativne prednosti prejeti vsaj 25-odstotno podporo volivcev v polovici volilnih okrajev. Ta določba naj bi preprečevala, da bi volivci izbirali kandidata na podlagi etnične oziroma plemenske pripadnosti. Do ustavne reforme so državi tradicionalno vladali predsedniki iz ljudstev Kíkuyu, Kalenjin in Luo, katerih pripadniki skupaj predstavljajo zgolj polovico prebivalstva države. Ob tem na političnem parketu že od konca kolonialne vladavine leta 1962 gospodujeta družini odhajajočega predsednika Uhuruja Kenyatte iz ljudstva Kikuyu in letos neuspešnega protikandidata Raila Odinge, ki je po rodu Luo. Oče prvega, Jomo Kenyatta, je bil prvi kenijski predsednik, oče drugega, Jaramogi Oginga Odinga, pa pomembna opozicijska figura. A trend etnične politične pripadnosti se je z vzponom kenijskega gospodarstva v zadnjih desetih letih obrnil. Družina letošnjega relativnega zmagovalca Williama Rúta [viljema rúta] sicer pripada ljudstvu Kalenjin, a je Ruto v kampanji etnično komponento zamenjal z razredno.
Populistična retorika je padla na plodna tla predvsem pri mladih. Kar tri četrtine prebivalstva Kenije namreč predstavljajo mlajši od trideset let, ki so večinoma prekarno zaposleni. Komentira Matt Carotenúto, profesor zgodovine in prodekan mednarodnih in medkulturnih študij Univerze St. Lawrence v New Yorku.
A to nas ne sme zavesti. Podobno populistično retoriko, ki je naslavljala delovno ljudstvo, je prevzel tudi poraženi Odinga. Predstaviti se je skušal kot večni opozicijski kandidat, ki bo obračunal s korupcijo političnih elit ter z novo ustavno reformo še bolj demokratiziral institucije. Komentira Winnie Mitullah, raziskovalka in profesorica na Inštitutu za razvojne študije na univerzi v kenijski prestolnici Nairobi.
Vendar je kolektivni spomin na dosedanje politično delovanje Odínge še kako živ. Prvič je na predsedniških volitvah izgubil že leta 1997, ko se je na položaj znova zavihtel kleptokratski Daniel arap Moi. Odínga se je po porazu spoprijateljil z opozicijskim kandidatom Mkwaijem Kibakijem, v pripravah na naslednje predsedniške volitve leta 2002 pa sta se njuni stranki združili v Narodno zvezo Mavrične koalicije. Ta je poskušala tekmovati z Uhurujem Kenyatto, izbrancem odhajajočega predsednika. Kampanja je bila uspešna in Kibáki se je zavihtel na mesto predsednika države z obljubo, da ga bo na naslednjih volitvah zamenjal prav Odínga.
Kibáki se je v prvem mandatu uveljavil kot reformist. V prizadevanjih za povečanje pismenosti je uvedel primarno izobraževanje in obljubil ustavno reformo, ki bi kenijskim elitam odvzela lastninske pravice nad posestvi, ki so jih pridobile v času kolonializma in prisvajanja zemlje po razpadu kolonialne oblasti. Temu se je Odínga odločno uprl, izstopil iz Mavrične koalicije in se s takratno opozicijo povezal v Pomarančnem demokratičnem gibanju. To je dobilo ime po simbolu pomaranče, ki je na glasovalnem lističu ustavodajnega referenduma nepismenim označevalo glas proti uveljavitvi ustavne reforme. To so volivci zavrnili s kar dvotretjinsko večino. Omamljen od zmage je nato Odínga na predsedniških volitvah leta 2007 skušal premagati Kibákija, a sta mu zmanjkala slaba dva odstotka. Odínga je zmagovalca obtožil volilne prevare, volitvam pa so sledili meseci protestov in spopadov med podporniki enega in drugega. Umrlo je okoli tisoč petsto ljudi, več kot tri tisoč žensk je bilo posiljenih in okrog tristo tisoč prebivalcev notranje razseljenih.
Sprti strani obeh politikov sta nato leto kasneje, po pritiskih Združenih držav Amerike in tako imenovane mednarodne skupnosti, vzpostavili vlado narodne enotnosti in Odínga je do naslednjih volitev prevzel funkcijo premierja. Leta 2010 so Kenijci na novem referendumu glasovali za spremembe ustave, ki so dotedanji enodomni parlamentarni sistem zamenjale z dvodomnim in vzpostavile tri veje oblasti, o čemer bomo povedali več v jutrišnji oddaji. Raíla Odínga je leta 2013 in 2017 kandidiral proti Uhuruju Kenyatti in obakrat izgubil. Na sporni rezultat zadnjih volitev, po katerih je odstopilo več članov državne volilne komisije IEBC, se je Odinga pritožil na vrhovnem sodišču in to je rezultate volitev razveljavilo.
Pritožbo je Odinga napovedal tudi v torek. Objava rezultatov letošnjih predsedniških volitev je bila namreč odložena za več kot dve uri, saj se štirje člani državne volilne komisije, ki ji je predsedoval Wafula Chebukati, niso strinjali z rezultatom, prav tako pa so menili, da preštevanje glasovnic ni bilo transparentno.
Carotenuto ob tem izpostavlja, da je zaupanje dela kenijske javnosti v transparentnost volilnega sistema skrhano že vsaj od izida volitev 2017, na katerih je zmagal Kenyatta.
Najboljši pokazatelj nezaupanja volivcev v legitimnost volitev je prav volilna udeležba, ki od leta 2013 strmo pada. Če se je takratnih volitev udeležilo 86 odstotkov od dobrih 14 milijonov volivcev in štiri leta kasneje 75 odstotkov od skoraj dvajsetih milijonov, je letos odšlo na volitve zgolj 65 odstotkov od 22 milijonov volilnih upravičencev oziroma 14 milijonov volivcev. Letošnji zmagovalec William Ruto tako predstavlja voljo zgolj četrtine celotne populacije, izpostavlja Mitullah.
Odhajajoči predsednik Uhuru Kenyatta je leta 2018 s potezo, ki je šokirala kenijsko javnost, namesto lastnega podpredsednika podprl dolgoletnega nasprotnika Odíngo.
Na začetku oddaje smo zavrnili tezo, da etnična oziroma plemenska pripadnost odloča o rezultatu v posameznih volilnih okrožjih. Vendar ne smemo zanemariti, da so v boju proti Williamu Rutu, ki je etnični diskurz na videz sicer skušal presegati, pomembno vlogo odigrala okrožja, kjer volivci odločajo glede na kandidatovo plemensko pripadnost. Carotenuto meni, da nobeden od kandidatov ne bi uspel brez nacionalne voline platforme, ki obljublja reševanje perečih gospodarskih vprašanj.
Vladavina Williama Ruta bo polna izzivov. Za začetek je njegovo strankarsko zavezništvo Kenya Kwanza, slovenjeno Kenija naprej, v spodnjem domu parlamenta osvojilo manjšinsko število poslanskih mest, kar mu bo otežilo zakonodajni proces. Na drugi strani ima Odíngovo strankarsko zavezništvo Azimio la Umoya, slovenjeno Odločitev za enotnost, manjšino v senatu.
Obe stranki bosta morali za udobno vladanje sklepati kompromise.
Najpomembnejši izziv bo vsekakor spopadanje z gospodarsko krizo v luči okrevanja po pandemiji covida-19 ter draginje na področju pogonskih goriv in žita. V samo desetih letih se je javni dolg Kenije s 40 odstotkov zvišal na skoraj 70 odstotkov bruto domačega proizvoda. To je večinoma posledica infrastrukturnih projektov, kot je bila izgradnja hitre železnice med prestolnico Nairobi in najpomembnejšim trgovskim pristaniščem v obalnem mestu Mombása.
Vrh tega Kenijci potrebujejo izboljšanje dostopa do stanovanj, reformo zdravstvenega sistema in postopno agrarno reformo - v agrikulturnem sektorju namreč delajo skoraj tri četrtine prebivalcev. Ljudstvo pričakuje tudi odločen boj proti korupciji na vseh ravneh oblasti. Če Rúto tej zahtevi ni namenil dovolj pozornosti, je Odínga kot svojo podpredsedniško kandidatko nominiral Martho Karuo, borko za pravice žensk in pravosodno ministrico v drugem mandatu Mkwaija Kibakija. Če se zgodovina res ponavlja najprej kot tragedija in nato kot farsa, še zmeraj obstaja tudi možnost izničenja rezultata volitev, tako kot leta 2017, Kultivator zaključuje Matthew Carotenuto.
Rok za oddajo pritožbe na rezultat volitev, postopek štetja glasovnic ali druge morebitne nepravilnosti se izteče prihodnji torek ob polnoči. Kenijsko vrhovno sodišče ima nato 14 dni časa, da odloči o pritožbi. Čeprav je državna volilna komisija zabeležila relativno napako enega promila med podpisi v volilnem imeniku in končno oddanimi glasovnicami, ta promil ne bi spremenil rezultata. Za Ruta je navsezadnje glasovalo skoraj dvesto petdeset tisoč volivcev več.
Avtor naslovne karikature: politični analitik in karikaturist Patrick Gathara. Objavljeno z dovoljenjem avtorja
Dodaj komentar
Komentiraj