Ljubljanski stres
Konec lanskega leta so sosednjo Hrvaško prizadeli hudi potresi, ki jih je bilo moč čutiti tudi v Sloveniji. Da se je po katastrofah pri sosedih marsikomu med nami porodilo vprašanje, kako varna pred potresi je njegova domača stavba, ni presenetljivo. Izrazito aktualna so postala vprašanja o protipotresni varnosti slovenske infrastrukture in o tem, kako nivo te varnosti v primeru protesta potresa izboljšati. Za začetek nujno potrebnih izboljšav je Urad za seizmologijo nedavno pripravil novo karto potresne nevarnosti Slovenije, ki bo nadomestila sedaj veljavno, staro 20 let. Karta je pomembna predvsem za gradbenike, ki jo bodo morali uporabljali pri načrtovanju novih stavb. Na področju protipotresne varnosti so bistveni predvsem preventivni ukrepi, torej ukrepi, s katerimi bi prenovili ogrožene stavbe, ki bi bile v primeru potresa v nevarnosti.
Z namenom preventivnega ukrepanja je Mestna občina Ljubljana pred dvema letoma naročila raziskavo, ki je obravnavala petnajst najbolj ogroženih stolpnic v Ljubljani. Približno leto dni je minilo, odkar so v javnost prišli rezultati te raziskovalne naloge, v kateri so predstavljene možne protipotresne rešitve. Zaradi slabo odporne potresne gradnje v preteklosti so se bili Zavod za gradbeništvo, arhitekturni Studio Krištof in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani primorani v raziskavi osredotočiti na trenutno stanje potresne varnosti v Ljubljani.
Potresno nevarnih stavb, ki so višje od štirih etaž in zgrajene pred letom 1981, je v Sloveniji 1188, 393 v Ljubljani. Med njimi je petnjast stolpnic, ki so bile zgrajene v obdobju med letoma 1959 in 1965. Zanje je značilno, da imajo nad kletjo in pritličjem od devet pa vse do 12 nadstropij. Zidovi v kletnih etažah, pa tudi v pritličju, so izdelani iz monolitnega betona. V nekaterih je vgrajena le minimalna količina armature. Prav te stolpnice sodijo med najbolj ogrožene stavbe prestolnice, med drugim tudi zato, ker v njih živi največ prebivalcev.
Za teh 15 stolpnic so opravili preglede, podrobne analize, v laboratoriju so preizkusili gradbene materiale in zasnovali dva tipa utrditve. Utrditev obstoječih konstrukcij ali nadomestna gradnja.
Najbolj kritičnih je pet stanovanjskih stolpnic, ki so bile postavljene med letoma 1960 in 1962. Gre za praktično identične zgradbe, ki jih je zasnoval Edvard Ravnikar. Dve stojita na Hrvatskem trgu, dve na Cigaletovi ulici za zgradbo Borze na Bavarskem trgu in zadnja na Štefanovi ulici za Narodno galerijo. Razlikujejo se zgolj po višini, tisti dve na Bavarskem dvoru imata 10 nadstropij, ostale tri pa 12.
Julij Jeraj z Oddelka za zaščito, reševanje in civilno obrambo Mestne občine Ljubljana zgodovinsko oriše razvoj predpisov protipotresne varnosti pri nas in pove, zakaj so bile stavbe prej slabše grajene, kar se tiče potresne varnosti.
Velik del stavb iz časa po drugi svetovni vojni pa vse do leta 1964 je bil zgrajen hitro in površno, uporabljeni pa so bili tudi slabi gradbeni materiali. Šele po potresu v Skopju leta 1963 so se na Slovenskem začeli graditi potresno varni objekti. V Sloveniji do leta 1964 namreč nismo imeli nobenega predpisa o protipotresni gradnji, po potresu v Skopju pa so za celotno Jugoslavijo začeli veljati novi predpisi.
Jeraj pravi, da so novejše stavbe varnejše od starejših, in dodaja, da ni dovolj samo pravilno projektiranje in grajenje, objekt mora biti primerno vzdrževan. Lastniki lahko s poseganjem v stavbo, recimo večanjem odprtin za okna ali postavljanjem dodatnih vrat, dober objekt oslabijo.
Marjana Lutman z Zavoda za gradbeništvo, ki je sodelovala v prej omenjeni raziskavi petnajstih stolpnic v Ljubljani, poudarja, da moramo posamezne stavbe zmeraj obravnavati ločeno, saj so rešitve potresne nevarnosti odvisne od stavbne zasnove.
Jeraj dodaja, da se občasno stavbe projektirajo tako, da lahko konstrukcije v primeru hujšega potresa sicer utrpijo lažje poškodbe, a te nikakor ne smejo ogrožati življenj.
Lutman natančneje spregovori o dveh možnostih utrditve stolpnic, ki sta predstavljeni v raziskavi, in možnosti nadomestitve zgradbe z novogradnjo.
Lutman v ospredje postavi dejstvo, da bi bil strošek notranje utrditve zelo podoben postavitvi nove stolpnice.
Samo Gostič, vodja dejavnosti Gradbenega inštituta ZRMK, poudari, da bi obnova petnajstih stolpnic povzročila ogromne stroške.
Gostič sicer dalje poudarja, da MOL razmišlja o delnem sofinanciranju obnove, a da so stroški še vedno ogromni in da večina bremena pade na lastnike stanovanj. Za ta projekt evropska kohezijska sredstva, ki so namenjena za podobne primere, niso načrtovana. Evropska sredstva so v okviru letošnjega načrta za okrevanje in odprnost sicer namenjena tudi protipotresni varnosti, vendar samo za najnujnejše objekte, ki imajo posebno vrednost in ki so v javni lasti.
Raziskava, ki jo je pripravil MOL, sicer predvideva, da bi nadomestna gradnja v primeru najbolj kritičnih petih stolpnic stala okoli 8 milijonov in pol za vsak objekt. Stanovanja v teh zgradbah so v veliki večni lastniška. Možnosti, da bi lahko stanovalci sami financirali novogradnjo, so zelo majhne. Novogradnja bi zahtevala tudi, da si stanovalci za dve leti najdejo nadomestno bivališče. Čeprav na občini trdijo, da so načrte predstavili stanovalcem, so nam v hišnem svetu ene izmed stolpnic povedali, da natančnejše predstavitve še niso bili deležni, poslana jim je bila le omenjena študija.
Gostič predstavi prakse v Italiji in na Novi Zelandiji, ki so se tam dobro obnesle, a ni prepričan, da bi bile uresničljive tudi pri nas.
Jeraj za konec še dodaja, da “pri energetskem izboljšanju stavb lastnike, zasebne in javne, podpirajo sredstva države in Evropske unije, podporo pa praktično izvaja Eko sklad tako, da sredstva kanalizira prek subvencij in ugodnih kreditov za investicije v obnovo stavb”. Enako prakso Mestna občina Ljubljana pričakuje od države in Evropske unije tudi na področju izboljšanja potresne varnosti zasebnih in javnih stavb.
Kultivirali sta vajenka Sara in Ajda.
Dodaj komentar
Komentiraj