Luknje v davku
Zadonele so trobente in cimbale slavja! Veliko držav se je uspelo o nečem zediniti! Skupaj 130 držav, članice OECD-ja, Organizacije za gospodarsko sodelovanje in ekonomski razvoj, ter druge, je doseglo dogovor o minimalni obdavčitvi dobičkov podjetij. Ta mora biti sedaj najmanj 15-odstotna. Za mnoge države to ne bo spremenilo ničesar. Slovenija dobiček podjetij obdavči z 19 odstotki. Predlagateljice te minimalne davčne stopnje, Združene države Amerike, dobiček podjetij obdavčijo 21-odstotno. Druge države, kot je Irska, kjer je sedaj stopnja 12 odstotkov in pol, pa bodo davek sedaj primorane zvišati vsaj na teh ubornih 15 odstotkov. Nova minimalna davčna stopnja naj bi znotraj teh 130 držav prinesla 150 milijard dolarjev letno in ukinila evropske davčne oaze. Cinizem in oslabljeno vero v ekonomske institucije na stran, redko se zgodi, da se toliko državam uspe o nečem strinjati. Za OECD je to prvi dogovor o obdavčevanju podjetij na takšnem nivoju v dobrem stoletju.
Obe pravili sicer veljata zgolj za velika podjetja. Tako imenovani prvi steber se tiče zgolj multinacionalk, ki imajo vsaj 20 milijard evrov prihodkov letno. V Evropi je na primer takih podjetij nekaj več kot 150. Glavna sprememba, ki se tiče teh podjetij, bo kraj, kjer bodo obdavčena. Dodatna obdavčitev bi zadela dobičke, ki izhajajo iz marže, višje od 10 odstotkov. Ta delež dobička bo obdavčen med 20 in 30 odstotki.
Vzemimo na primer podjetje, ki ima 40 milijard evrov prihodkov in 10 milijard dobička. To pomeni, da je marža tega podjetja 25 odstotkov. Prvih 10 odstotkov - v našem primeru 4 milijarde evrov - bo še vedno obdavčenih kot do sedaj. Dodatna obdavčitev pa velja zgolj za tisti del dobička, ki je neobičajno visok. V našem primeru to torej pomeni, da bo dodatno obdavčenih 6 milijard evrov dobička, in sicer bo davek znašal 1,2 milijarde evrov. Če upoštevamo, da gre za podjetje z 10 milijardami dobička, torej to ni zelo veliko.
Večjo spremembo pomeni mehanizem, po katerem so bo obdavčitev prerazporedila glede na to, kje so bili ustvarjeni prihodki. Do sedaj namreč velja pravilo, da se davek na dobičke odmeri tam, kjer je sedež podjetja. V času, ko je večino dodane vrednosti predstavljal proizvodni proces v tovarni podjetja, je bilo to smiselno, a je predstavljalo veliko prednost podjetjem, ki nimajo velikih industrijskih obratov. Dogovor cilja v prvi vrsti na ameriške tehnološke gigante, ki svoje digitalne storitve razvijejo in vodijo iz ZDA, storitev pa ponujajo po celem svetu. Načelo, da se obdavči po kraju davčne rezidence ne pa prodaje, je pomenilo, da se je tem podjetjem splačalo v davčni oazi odpreti slamnato podjetje, na katerega so prenesli avtorske pravice svojih produktov. Druge podružnice, ki so ponujale storitve po svetu, so temu slamnatemu podjetju plačale za uporabo intelektualne lastnine in tako so se dobički prenesli na davčno oazo. Kar se tiče ZDA so te dobičke, ustvarjene v tujini, obdavčile, ko so bili preneseni na matično podjetje, ki je še vedno delovalo v Ameriki, kjer je bila tudi uprava podjetja in kjer je bilo podjetje na borzi.
Sedaj bo davek dobila tista država, v kateri je bil produkt prodan. Največ bodo s tem pridobile relativno bogate države v Evropi, kjer so digitalne storitve pomemben del gospodarstva, a v sektorju dominirajo ameriške družbe.
Drugi steber uvaja minimalno davčno stopnjo 15 odstotkov za podjetja, ki imajo prihodke višje od 750 milijonov evrov. Teh podjetij je na primer v Sloveniji okoli 15. S tem naj bi se izognili tekmovanju med državami glede ponujanja ugodnejše davčne stopnje za sedeže podjetij, ki delujejo multinacionalno.
Mnogo držav ima seveda to davčno stopnjo že sedaj višjo od 15 odstotkov; Slovenija jo ima 19-odstotno, Amerika 21-odstotno. Tomaso Faccio, tajnik Mednarodne komisije za reformo mednarodne obdavčitve podjetij, našteje, za katere države bo ta dogovor torej dejansko pomenil dvig davčne obdavčitve dobičkov podjetij.
Več držav je tako bilo za 21-odstotno stopnjo obdavčitve, kar je bil tudi prvi predlog ameriške strani. Faccio predstavi, kakšna bi bila razlika med pobranimi davki med 21-odstotno in 15-odstotno stopnjo.
K podpisu dogovora so nerade in tik pred zdajci pristopile Kitajska, Brazilija ter Indija. Podpisale pa niso le štiri države, in sicer Kenija, Šrilanka, Pakistan ter Nigerija. Faccio pojasni, zakaj državam globalnega juga dogovor ni ustrezal.
Pogajanja so vodile Združene države Amerike, pri katerih je sprejem tega dogovora očitno tudi pomemben del notranje politike. Finančna ministrica Janet Yellen je kongres pozvala, naj urno reagira in določbe OECD dogovora vključijo v veliki zakon, tisti, ki ga demokrati trenutno poskušajo spraviti čez oba kongresna domova, v njem pa je tako denar za otroško varstvo, zobozdravstveno nego in klimatske spremembe ter davčna reforma. Gre namreč za zakon, ki ga vladajoča stranka lahko enkrat na leto soglasno sprejme sama, saj demokrati potrebujejo le navadno večino, torej 50 glasov. Yellen je trdila, da je OECD dogovor “dosežek za ekonomsko diplomacijo, ki se zgodi enkrat na generacijo”. Tomaso Faccio pojasni, kako so se OECD pogajanja, ki so se sicer začela leta 2013, dobro ujela z Bidnovimi prizadevanji za višje davke znotraj države.
136 držav se je tudi strinjalo z dvoletno pavzo na nove davke za tehnološka podjetja. To so storile na željo Združenih držav Amerike, ki namreč nasprotujejo temu, da druge države obdavčujejo ameriška tehnološka podjetja, kot sta Amazon in Facebook. Faccio pojasni, zakaj ZDA nasprotujejo obdavčevanju digitalnih storitev.
Tako imenovani prvi steber, ki se bo dotaknil zgolj peščice, morda sto podjetij, je bil dogovorjen predvsem zaradi bojazni ZDA, da bo Evropa uvedla posebni digitalni davek na ameriška podjetja, kot sta Google in Facebook, ki v Evropi ustvarijo ogromne prihodke in dobičke, a ne plačujejo nobenih davkov. Ameriški predlog je tako bil, naj se uvede splošno pravilo o obdavčenju na mestu prodaje, ki ne bo prizadelo zgolj podjetij iz Silicijeve doline, ampak recimo tudi evropska farmacevtska podjetja.
Dogovor o minimalni davčni stopnji je torej hkrati vseboval dogovor o zamrznitvi uvedbe novih davkov na tehnološka podjetja. Faccio opozori na še eno možno luknjo v zakonu, ki bi določenemu podjetju omogočila plačati manj kakor 15-odstotni davek na dobiček.
Faccio predstavi tudi luknjo v zakonu, ko digitalno podjetje Booking ne bo obdavčeno, ker letno ustvari manj kakor 20 milijard evrov.
Obstaja pa tudi nevarnost, da bi države, ki imajo višjo stopnjo davka na dobiček, ta dogovor izkoristile za njegovo znižanje na 15 odstotkov. Faccio, ki meni, da je takšna poteza možna, računa predvsem na evropske države in države G20, da bi te uvedle višji davek na zaslužke podjetij, ter meni, da bi tu lahko veljalo pravilo “zgledi vlečejo; tako gor kot dol”.
Za kanček upanja pa Faccio našteje tudi države, ki razpravljajo o višanju davka na korporacije ali pa mu vsaj ne oporekajo.
Na koncu lahko rečemo, da je globalni dogovor o minimalnem obdavčenju opazen korak naprej. Hkrati drži, da se je Washington zanj ogrel tudi zato, da svetu pokaže, da so ZDA še vedno tiste, ki postavljajo pravila globalnega kapitalizma. A dogovor ohranja veliko izjem, najbolj ključno za banke in naftna podjetja. Slednja izjema je potencialno upravičena, saj jih je treba obdavčevati tam, od koder črpajo. Izločitev bank ni upravičena in močno zmanjša davčni izplen. Še slabše pa je, da so pravila precej kompleksna, s čimer se je odprlo novo področje za intenzivno lobiranje ter iskanje novih lukenj v davčni zakonodaji.
Dodaj komentar
Komentiraj