Na Vzhodu nič pretirano novega
Ukrajinski predsednik Vlodimir Zelenski je napovedal boj proti korupciji v sodstvu. Prvo potezo je povlekel v samem vrhu ukrajinskega sodnega sistema z odstavitvijo predsednika vrhovnega sodišča in njegovega namestnika. S tem želi presekati povezave med sodstvom in njihovimi botri iz ozadja, oligarhi. Ti so del ukrajinske stvarnosti od osamosvojitve dalje; vpeti od parlamenta do največje banke. Nenazadnje so nekateri izmed njih tudi veliki podporniki Zelenskega. V današnjem Kultivatorju tako o ukrajinskem gospodarstvu, zunanji pomoči, katere levji delež pripada Mednarodnemu denarnemu skladu, razveljavljenih korupcijskih reformah ter o vplivu oligarhov na državne sisteme.
Sedanji predsednik Zelenski, ki je v svojem drugem letu vladanja, je kot osrednja cilja svojega mandata izpostavil končanje državljanske vojne na vzhodu države ter postopno prilagajanje države standardom, ki jih je v zameno za pomoč zahteval Mednarodni denarni sklad. Med te sodi tudi protikorupcijska zakonodaja, vendar se je pri njej zapletlo.
Ustavno sodišče Ukrajine je lani ugodilo zahtevi pretežno opozicijskih poslancev o presoji ustavnosti protikorupcijske zakonodaje. Ta se je nanašala na pristojnosti urada za preprečevanje korupcije ter na kaznovanje zaradi neprijavljene lastnine. Sodišče je 27. oktobra 2020 sprejelo odločitev, da je večji del celotne protikorupcijske zakonodaje neustaven, in jo preklicalo. S tem je ugodilo tudi botrom iz vrst oligarhov. Kakšno je stanje v Ukrajini, opiše Ben Aris, glavni urednik spletnega portala bne IntelliNews.
Glede na to da je verjetnost, da bodo skorumpirani sodniki odstavili druge skorumpirane sodnike, izredno majhna, je v dogajanje posegel tudi predsednik Zelenski, ki je sprva odklanjal vmešavanje v delo sodne oblasti. Najprej je parlamentu novembra predložil zakonski predlog o zamenjavi vseh ustavnih sodnikov, ki ga je parlament, v katerem Zelenski nima več večine, zavrnil. Od decembra lani je Zelenski tako v precep vzel sedanjega vodjo ustavnega sodišča Oleksandra Tupitskega, ki mu je očital, da je grožnja nacionalni varnosti. Predsednik je Tupitskega odstavil z dekretom, vendar je to, kot navaja Aris, pragmatična, a neustavna poteza.
V preteklem tednu je tako predsednik Zelenski zato raje preklical odlok o imenovanju sodnika Tupitskega, ki ga je izdal bivši predsednik Viktor Janukovič. Spopad za nadzor nad ustavnim sodiščem bo trajal še dolgo, saj obstaja možnost, da se dogajanje preseli v parlament, kjer bi lahko bil predsednik Zelenski deležen ustavne obtožbe.
Zahodne države, ki Ukrajini namenjajo pomoč, ter tudi sam Zelenski so v nekoliko neugodnem položaju, saj predsednik s svojim delovanjem proti članom ustavnega sodišča kaže željo po zmanjševanju korupcije v sodstvu, vendar s svojim ravnanjem hkrati tepta ustavni red. Aris o pozitivnem odzivu zahodnih držav na odstavitev sodnika Tupitskega ter o kronskem dokazu koruptivnosti sodišča.
Ukrajina je močno odvisna od denarja Mednarodnega bančnega sklada, ki ji je junija 2020 odobril paket v višini 4,3 milijarde evrov, prejela pa je že 1,8 milijarde. Država ta denar porablja za poplačilo lastnih dolgov, katerih velik del zapade septembra. Do konca leta morajo tujim dolžnikom plačati 14 milijard evrov, od tega do septembra 3 milijarde evrov. Samo Mednarodnemu denarnemu skladu morajo vrniti 1,5 milijarde evrov. Ti dolgovi so posledica šibkega gospodarstva, korupcije, pa tudi trenutno zamrznjenega konflikta, ki se odvija na vzhodu države. Po Arisovih besedah Ukrajini poplačilo dolgov ne bo uspelo.
Če denarja torej ne bo na voljo, se bo država znašla v še težji finančni situaciji. Zakaj je Ukrajina v tako nehvaležni vlogi na finančnih trgih, opiše Andrej Stopar, dopisnik Radia in televizije Slovenije iz Washingtona, pred tem pa iz Moskve.
V boju proti vplivu oligarhije Zelenski ne bije samo posrednih bitk, kot je ta z ustavnim sodiščem, temveč tudi neposredne. Sprva se je loteval tistih oligarhov, ki so bližje Rusiji. Tako je meseca februarja ukrajinska protikorupcijska agencija zaprla tri televizijske kanale, ki jih upravljajo podjetja, povezana z enim izmed voditeljev opozicijske stranke Opozicijska platforma - Za življenje in oligarhom Viktorjem Medvedčukom. Temu je sledila še zaplemba sredstev in naftne infrastrukture, ki je v lasti podjetij tega oligarha. Toda protikorupcijska agencija je nato konec preteklega meseca vložila tudi ovadbe zoper članov uprave PrivatBank, nekdanje največje komercialne banke, ki je bila leta 2015 zaradi nevzdržne finančne slike nacionalizirana in dokapitalizirana. Člani uprave so tesno povezani s še enim ukrajinskim oligarhom Igorjem Kolomojskim. Aris o tesni povezanosti Zelenskega in Kolomojskega, ki ga je prvi v preteklosti posledično pustil pri miru.
Če je naveza Zelenski-Kolomojski spočetka navkljub preteklim finančnim grehom oligarha delovala kot izredno trdna, je predsednik pod pritiski z Zahoda obrnil ploščo. Največ so k temu pripomogle sankcije Združenih držav Amerike, ki po Stoparjevih besedah šele oblikujejo jasno zunanjo politiko do posameznih držav. Toda prioritete so jasne.
Tudi Mednarodni finančni sklad je zahteval ostrejše ukrepe proti Kolomojskemu. Aris širše povzame dogajanje, ki je privedlo do odločitve Zelenskega za jasen nastop proti Kolomojskemu.
Po tej javni podpori ameriškim sankcijam na Kolomojskega je ukrajinski generalni tožilec odprl preiskavo nekdanjega vodstva banke Privat ter aretiral nekaj članov vodstva, čeprav ne Kolomojskega. Proces, ki dejansko preiskuje oligarhe, celo tiste najbolj zvezane z oblastjo, je v Ukrajini brez primerjave. Svoje videnje o vzrokih za spor predstavi še Stopar.
Oligarhi kljub nekaterim sodnim pregonom ohranjajo vpliv na državne institucije. Pomenljivo je že to, da je stranka, ki jo vodi predsednik Zelenski, Služabniki za ljudi, izgubila večino po prestopih poslancev, ki so bili zaradi tega označeni za podkupljene. Aris opiše moč oligarhov na delovanje Rade, ukrajinskega parlamenta, saj so Kolomojski ter drugi oligarhi plačali stroške kampanje večini poslancev.
Del oligarhov ima svoje simpatije na strani Rusije, ki se kot največja soseda nenehno vpleta v dogajanje znotraj Ukrajine. Aris pove več o želji Putina po večnem konfliktu z Ukrajino v pokrajini Donbas, saj le ta preprečuje Ukrajinski vstop v NATO.
Toda vse le ni tako črno, kot se zdi na prvi pogled. Aris optimistično zatrdi, da bosta rast plač in potrošnje Ukrajini prinesli ekonomsko okrevanje, kar bo predsedujočemu Zelenskemu okrepilo moč za ukrepe, ki bi to rast še bolj pospešili.
Čeprav se zdi, da bi se lahko za Ukrajino začeli neki krasni novi časi, je treba ob tovrstnih napovedih postopati previdno. Merjenje moči med Rusijo in ZDA bo imelo posledice tudi za žitnico Evrope, ki ob velesilah izgleda precej šibka. Sedanji in bodoči voditelji Ukrajine bodo morali, če bodo želeli ohraniti deželo pri močeh, navigirati med interesi obeh strani. Slednje bo lažje, če bo moč voditelja jasno razvidna. Pa najsi bodo to izvoljeni voditelji ali botri iz ozadja.
Kultiviral je vajenec Dominik pod strogim nadzorom Mednarodnega denarnega sklada, hmm, Gee.
Dodaj komentar
Komentiraj