Izjava

"Hold the burgers, hold the fries, make the wages supersized" - tovrstno skandiranje je bilo ta teden slišati po številnih ameriških mestih, kjer so delavke in delavci v industriji hitre prehrane stavkali za povišanje minimalne urne postavke. V kar 270 mestih so potekale stavke, veliko širše pa so se protestom pridružili še delavke in delavci drugih industrij, aktivisti in študenti. Protestirali so pred kar 500 mestnimi hišami širom ZDA. Gibanje Fight for 15 živi že dobra tri leta, a zadnje čase dobiva vedno večjo podporo in vidnost.

V osnovi gre za zahtevo po minimalni urni postavki 15 dolarjev za vse delavke in delavce, ta pa izhaja iz dejstva, da plačilo za poln delovni čas prepogosto ne pomeni niti izhoda iz revščine. Kar tretjino ameriških družin se tako klasificira kot revne delavske družine. Minimalna urna postavka je sicer v ZDA določena na različnih ravneh, na ravni federacije tako stoji na 7,25 dolarja, medtem ko jo nekatere države postavljajo nekoliko više, a so še vedno daleč od 15 dolarjev.

Zahteve gibanja so se razvijale skozi čas in poleg urne postavke se je hitro oblikovala še nujnost pravice do sindikalnega organiziranja. Odkar so leta 2012 delavke in delavci v industriji hitre hrane prvič odkorakali s svojih delovnih mest, gibanje privablja vedno večji del delavstva, pri čemer pa gre za najbolj ranljive in slabo plačane prebivalke in prebivalce ZDA. Z rastjo gibanja so se razvile tako zahteve kot tudi strategije. Več o tem v nadaljevanju, za začetek prisluhnimo utrinkom s torkovih protestov:

Izjava

Prvi pomemben aspekt tokratnih protestov je bil poleg številčnosti njihova raznolikost. Že nekaj časa namreč ne gre le za industrijo hitre prehrane, ampak za vsaj še socialne delavke in delavce, ki pomagajo ljudem na domu, ter vzgojiteljice in vzgojitelje. Pomoč na domu je med najbolj rastočimi sektorji v ZDA, istočasno pa tudi med slabše plačanimi, večino delovnih mest zasedajo ženske. Socialne delavke na domu so sicer skoraj stoletje živele kot izjemno ranljiva skupina, saj so bile izpuščene iz delavske zakonodaje, ki je zagotavljala minimalno urno postavko in plačilo nadur. Leta 1938 so to dosegli kongresniki z ameriškega juga, ki se niso strinjali z vključitvijo delavk ter delavcev na domu in v kmetijstvu, saj je bilo med njimi večinoma črnsko prebivalstvo. Šele letos je na tem področju prišlo do spremembe, ki jim omogoča vsaj osnovno pravno zaščito.

Takoj je jasno, da je pomembna tudi rasna struktura omenjenih industrij - večinoma gre za pripadnike rasnih manjšin. Nujno je torej razumevanje tako spolne kot rasne sestave gibanja, ki pokaže, da gre ne le za boj za ekonomske pravice same po sebi, ampak prek tega za opolnomočenje sicer marginaliziranih skupin prebivalstva.

Ta aspekt je ključen predvsem zaradi predsedniških volitev naslednje leto. Fight for 15 tako vedno bolj očitno izpostavlja pomen številčnega gibanja, kot so podplačane delavke in delavci. Torkova stavka je tako potekala skoraj točno eno leto pred volitvami in predsedniški kandidati so se že morali opredeliti, ali podpirajo dvig minimalne plače ali ne.

V Demokratski stranki, ki ima politiko vsaj v teoriji bolj naklonjeno delavkam in delavcem, se je najbolj jasno opredelil kandidat Bernie Sanders, ki se je tudi pridružil protestu v Washingtonu, in predstavil svoj pogled:

Izjava

Svojo načelno podporo je pokazala tudi Hilary Clinton, a jo zaenkrat izraža predvsem s podpornim twitanjem v času protestov. Zvišanje na 15 dolarjev na uro se ji namreč zdi pretirano, bolj se zaenkrat nagiba k 12 dolarjem.

Bolj pestra je debata na republikanski strani. Ne sicer v smislu podpore, ker te ni, ampak bolj v smislu tekmovanja med kandidati, kdo zna bolje razložiti, zakaj je ideja o zvišanju plač popolnoma zgrešena. Eden izmed večjih protestov je potekal pred stavbo, v kateri je v torek potekala republikanska debata, in tako je bilo že prvo vprašanje namenjeno zvišanju plač. Prisluhnimo poskusom treh kandidatov, začenši z Benom Carsonom:

Izjava

Carsona skrbi, da odgovorni delavni Američani ne bodo dobili možnosti povzpeti se po lestvi priložnosti. Da ta za večino ne obstaja, je majava ali pa polomljena, tokrat ni bilo omenjeno. Naslednji, Marco Rubio:

Izjava

Pozor delavke in delavci, če boste še naprej zahtevali višje plačilo, se zna zgoditi, da vas enostavno zamenja robot. Da to odpira možnosti potencialnega krajšega delovnega časa in višje blaginje za vse, seveda ob pravični distribuciji profitov, ni prišlo na dnevni red. Posvetimo se raje še zadnjemu, po mnenjskih raziskavah končnemu zmagovalcu torkove debate, Donaldu Trumpu:

Izjava

Vsi republikanci so bili polni besed o odgovornosti, trdem delu in možnosti uspeha za vse Američane. Realnost ameriškega življenja, ki poteka izven varovane dvorane, pa se veliko bolje odseva v izjavah in zahtevah udeležencev protestov. Prisluhnimo nekaterim izmed njih:

Izjava

Kampanja Fight for 15 je do sedaj že zabeležila nekaj uspehov. Za uveljavitev 15-dolarske urne postavke so se tako odločile nekatere državne institucije na lokalni ravni, na primer v Seattlu, Washingtonu, Los Angelesu in San Franciscu in določeni sektorji, kot so socialne delavke na domu v Massachusettsu in industrija hitre prehrane v New Yorku. Ti premiki pomenijo veliko spremembo, saj je sicer realna plača v ZDA dejansko v upadu.

Moč gibanja je v njegovi številčnosti, saj več kot 40% ameriških delavk in delavcev dela za manj kot 15 dolarjev na uro. Istočasno gre sicer tudi za ljudi, ki se v manjši meri sploh udeležujejo volitev. Raziskave kažejo, da svoje glasove oddajajo predvsem bogatejši prebivalci ZDA. A skupnosti, ki so tradicionalno bolj zapostavljene in marginalizirane, se vedno bolj močno izpostavljajo prek sodelovanja v kampanji in skoraj 70% ljudi, ki delajo za manj kot 15 dolarjev, bi se verjetneje odpravilo na volišče, če bi se kateri izmed kandidatov in kandidatk opredelil za podporo dvigu minimalne plače in pravici do organiziranja v sindikate.

Večji dosežek zadnjega časa je tudi pridruževanje v boju za višje plačilo in sindikalno organiziranje s strani organizacij, ki sicer ne delujejo na teh področjih. V tem so vidne predvsem študentske organizacije ter različna gibanja, ki podpirajo boj proti rasni diskriminaciji, kot je Black lives matter. Prisluhnimo pogledu ene izmed udeleženk protesta, ki razloži, kako gre na koncu koncev za skupne boje:

Izjava

Eksplicitno podporo zvišanju minimalnega plačila vseh zaposlenih na kampusu na 15 dolarjev na uro so izpostavili tudi študenti, ki danes protestirajo na več kot stotih fakultetah. Vodstvu so postavili tri zahteve, in sicer brezplačen študij, izbris študentskih dolgov ter zvišanje minimalnega plačila vseh delavk in delavcev.

Kljub vedno širši podpori in nekaterim dosežkom pa ima gibanje tudi omejitve. Vsa do sedaj napovedana povišanja bodo postopna, torej bodo delavke in delavci do 15 dolarjev prišli šele v roku parih let. Poleg tega je povišica za newyorško industrijo hitre prehrane definirana na način, da bo zajela le 94 tisoč ljudi, kar predstavlja samo 3 odstotke delovne sile, ki je plačana manj kot 15 dolarjev na uro. Največji poudarek kritikov pa je na dejstvu, da tudi v primeru, da pride do povišanja, le-to ne bo vplivalo na plačilo ali pravice tistih, ki delajo v neformalni ekonomiji, in na nedokumentirane delavce, prav tako ne bo izboljšalo položaja številnih prekarnih delavcev, ki delajo za skrajšan delovni čas in po kratkotrajnih pogodbah.

Kljub številnim omejitvam je gibanje v javnem prostoru uspešno odprlo tematike, ki so bile v ZDA predolgo popolnoma ignorirane, s svojo trenutno strategijo pa uspešno sili predsedniške kandidate, da se opredelijo do problema. Največji dosežek pa je konec koncev v tem, da se rastoče število delavk in delavcev poslužuje organizacijskih metod v boju proti neenakosti, so del kolektivnih akcij, ter vedno bolj odpirajo tematike, ki gredo precej dlje od višine plačila.

Za konec prisluhnimo sporočilu skupine protestirajočih študentk in študentov:

Izjava