Panična potrošnja za krizne razmere
Polemika o dostopu do goriva za motorna vozila na bencinskih črpalkah je v Sloveniji vzniknila zaradi vpeljave pogoja PCT. Medtem je v Veliki Britaniji vsakdanje točenje goriva oteženo; ne zaradi ukrepov za zajezitev koronavirusa, temveč Britance v zadnjih mesecih - bolj drastično v iztekajočem se tednu - bremeni pomanjkanje voznikov tovornjakov in cistern. Ti so po večini prihajali iz Vzhodne Evrope, pandemija koronavirusa, spremenjena davčna zakonodaja in britanski izstop iz Evropske unije pa so jih prisilili v opuščanje tovornjakarskega posla na Otoku, kjer dobavitelji sicer zagotavljajo, da je goriva v državi dovolj. Čeprav je pomanjkanje goriva na bencinskih servisih in drugih surovin v Združenem kraljestvu znano pod pojmom oskrbovalne krize ali bolj specifično krize z gorivom, gre v bistvu za dlje časa trajajoče pomanjkanje delovne sile ne le na otočju, temveč po celotni Evropi. Ravno zaradi prepleta različnih vplivov od brexita do pandemije in vse slabših delovnih pogojev tovornjakarjev pa je to najbolj prizadelo Veliko Britanijo.
Pred slabima dvema tednoma je britanska naftna multinacionalka BP izdala opozorilo, da zaradi manjka goriva zapira nekaj svojih bencinskih servisov. Vest o pomanjkanju se je hitro razširila, še hitreje je mobilizirala množice prestrašenih Britancev, ki so začeli z maničnim kopičenjem goriva, kar je med prebivalstvom Otoka še dodatno spodbudilo vsesplošno paniko. Potrošniška zasedba bencinskih servisov, pred katerimi se pojavljajo dolge vrste, je britansko vlado prisilila celo k aktivaciji sto petdesetih voznikov cistern v britanski vojski, ki so sedaj v stalni pripravljenosti. Navkljub vključitvi vojaških sil - to so nekateri mediji označili kot ukrep za pomiritev ljudstva - bistvenega izboljšanja ni bilo, na otoku namreč primanjkuje kar 100.000 tovornjakarjev. Allan Manning, profesor na London school of economics in raziskovalec trgov dela, razloži, da je pomanjkanje delovne sile že dlje časa stalnica.
Čeprav se kot glavni krivec za krizo z gorivom predvsem v tujih medijih pojavlja britanski izstop iz Evropske unije, je bilo tovornjakarjev premalo že v obdobju pred brexitom. Bolj obremenjujoči so kasnejši zakoni glede emigracij. Večina tujih tovornjakarjev, ki so pred krizo prevažali gorivo, je prihajala iz najvzhodnejših držav evropske skupnosti. A posla niso opustili zgolj tuji prevozniki, domače prevoznike goriva so v to prepričali slabi delovni pogoji in mizerna plačila.
Razmerje med nizkimi plačami tovornjakarjev in visokimi davščinami je poleg visokih stroškov postopka usposabljanja tovornjakarje prisililo v prekarna delovna razmerja.
K današnji krizi je precej pripomogla tudi odločitev britanske vlade, ki je prevoznike tovornjakov in cistern z argumentom vzpostavljanja varnih delovnih razmerij in deprekarizacije zavezala k zaposlovanju za nedoločen čas. To je seveda vezano tudi na plačevanje višjih davkov za socialno varnost, kar je ob izredno nizkih plačah še dodatno zaostrilo naravo dela zaposlenih v sektorju.
Zaradi pomanjkanja delavcev v sektorjih je britanska vlada tujim prevoznikom goriva in prehrambenih izdelkov ponudila 5000 začasnih delovnih viz in predstavila osnutek načrta o pospeševanju usposabljanja prevoznikov. Diskrepanca med napovedanimi vizami in potrebnim številom novih prevoznikov je znatna, poleg tega ni jasno, koliko potencialnih prevoznikov iz držav Vzhodne Evrope je zainteresiranih za delo na Otoku.
Britansko ministrstvo za transport je med drugim odposlalo skoraj milijon pisem nekdanjim prevoznikom, da bi jih spodbudilo k vrnitvi k delu. A počasnost samoregulacije trga dela bo dolgoročno reševanje krize še dodatno otežila, razloži Guy Michaels, prav tako iz London school of Economics.
Za napotitvijo vojaških prevoznikov na kritična območja, kjer je gorivo najbolj primanjkovalo, se je situacija sicer nekoliko izboljšala, a je možnost pomanjkanja goriva na posameznih bencinskih servisih odvisna od dnevnih razmer.
Kratkoročni ukrepi vlade so sicer pomirili javnost in skrajšali čakalne vrste na bencinskih servisih, kjer je gorivo dostopno, a ukrepov za dolgoročno zajezitev problematike in ublažitev morebitnih novih kriz še ni na vidiku, razloži Guy Michaels.
Prebivalci Velike Britanije, ki so navajeni dostopnosti vseh možnih vrst potrošniških izdelkov in v tem primeru neprekinjene možnosti dobave goriva, so se tako znašli v nepričakovanem položaju. Ta skoraj spominja na življenje v kateri od socialističnih republik v prejšnjem stoletju, denimo v Jugoslaviji, ko so imeli zaradi manjka goriva vozniki osebnih avtomobilov možnost vožnje le vsak drugi dan. Moč sugestibilnosti množice, ki je Britance hipnotično usmerjala na bencinske servise, ni presenetljiva; lahko bi rekli, da je ena temeljnih značilnosti britanskega prototipa potrošniške družbe, zato je ravnanje prestrašenih ljudi vse prej kot nerazumno, razloži Allan Manning.
Današnje stanje predvsem starejšo populacijo veže na kolektivni spomin sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko so arabske države po jomkipurski vojni z Izraelom uvedle embargo na uvoz nafte v Združene države Amerike. Vzporednice med takratno in današnjo situacijo so jasne; negotovost in strah pred nedostopnostjo potrošniških produktov sta pognala množico v impulzivno kopičenje dobrin, za katere so slutili, da jih lahko zmanjka. Takratni dogodki so močno zatresli zaupanje državljanov v vlado. Podrobneje dogajanje razloži profesor in strokovnjak za naftno ekonomijo Alexander Kemp z Univerze v Aberdeenu.
Kljub temu da britanska vlada vztrajno zanika vzročnost brexita in posledičnost krize, je med splošno populacijo teža dejavnikov, ki so vodili v pomanjkanje goriva in splošno paniko, zmeraj bolj na izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije.
Po mnenju Allana Manninga se kriza v tolikšnem obsegu ne bo ponovila, a bo britansko gospodarstvo ob kombinaciji množične potrošnje in neustreznih dolgoročnih ukrepov še vedno v veliki meri dovzetno za tovrstna stanja.
Britanska družba je v preteklih dneh doživljala svojevrstno obdobje negotovosti in nedostopnosti temeljnih življenjskih dobrin. V prvi vrsti gre za pomanjkanje tuje delovne sile, ki so jo iz države resnično izgnale posledice brexita. Ravno zato je današnje stanje dokaz, da je bil brexit preuranjen individualiziran politični manever vase prepričane torijske politične garniture. Dogajanje indicira tudi nestabilnost britanskega gospodarstva, za katerega se je izkazalo, da sloni na ceneni delovni sili iz Vzhodne Evrope.
Dodaj komentar
Komentiraj