Sončno jutro leta 1984, nekje v ameriških predmestjih. Prebivalci se odpravljajo na delo, beli srednjerazredni moški pa ponosno dvigujejo ameriško zastavo na drog pred hišo. Gre za oglas kampanje Ronalda Reagana na predsedniških volitvah tega leta, s katerim smo pred dvema mesecema zaključili oddajo Ponudba in prevpraševanje o gospodarski situaciji 70. let prejšnjega stoletja. Danes nadaljujemo, kjer smo ostali, in se posvečamo 80., predvsem pa vzponu ekonomske doktrine, ki ji pravimo neoliberalizem.

Začnimo z glavnimi poudarki prejšnje oddaje, ki tvorijo kontekst vzpona Ronalda Reagana, Margaret Thatcher in neoliberalizma. Države Zahoda so se v 70. spopadale s pojavom stagflacije, torej sočasne visoke inflacije in stagniranja gospodarske aktivnosti. Povojni gospodarski razcvet, ki je v 60. dosegel svoj vrhunec, se je v naslednjem desetletju izpel. Poskusi njegovega podaljšanja ali vsaj preprečevanja recesije, so na prelomu med desetletjema začeli pospeševati tudi inflacijo. K temu so pripomogle tudi vedno ostrejše zahteve sindikatov po rasti plač, ki je prehitevala rast produktivnosti in pripeljala v dvig cen življenjskih potrebščin. Kljub temu je inflacija ostajala v meji sprejemljivega.

V 70. pa sta zahodno gospodarstvo - do takrat že dodobra odvisno od dobave tuje nafte, tako v proizvodnem kot potrošniškem delu - prizadela dva naftna šoka. Leta 1973 so glavne bližnjevzhodne izvoznice nafte uvedle embargo proti ZDA v odgovor na zahodno pomoč Izraelu v vojni proti arabskim sosedam. Cena nafte na svetovnem trgu se je v prvih treh mesecih podvojila, v pol leta pa početverila. Skok cene glavnega energenta se je prelevil v splošno rast cen. Inflacija v državah zahodne Evrope se je podvojila na 12 odstotkov, v Veliki Britaniji pa celo še enkrat več.

Takratne oblasti so inflacijo skušale zajeziti predvsem z dvema različnima ukrepoma. Prvi je bila zamrznitev dviga cen in plač, ki pa je propadla, ker ni bila v interesu ne lastnikov kapitala ne sindikatov. Drugi je bilo krčenje javne porabe in zategovanje monetarne politike, kar bi povzročilo recesijo, dvignilo brezposelnost in iztisnilo inflacijo. Strategija je v ZDA do neke mere delovala - do leta 1977 je inflacija padla, gospodarstvo pa se je začelo pobirati.

Proti koncu desetletja - leta 1979 - pa je svet prizadel še en naftni šok, tokrat zaradi revolucije v Iranu. V ZDA je inflacija dosegla nov povojni rekord pri 15 odstotkih, v Veliki Britaniji pa je presegla 20 odstotkov. To je zacementiralo zapuščino 70. let kot desetletje visoke inflacije in nizke gospodarske rasti. In pripravilo teren za vzpon konservativcev ter začetek neoliberalne kontrarevolucije.

Konec 70. let je povojni keynesianski kompromis padal pod vse večje pritiske iz več strani, še posebno pa iz desnice. Stroški socialne države so se stalno povečevali, hkrati pa je slabel strah pred neusmiljenimi političnimi in družbenimi spopadi, ki so bili značilni za 30. leta. Kritiki so proti radodarni državi blaginje, ki svoje državljane spremlja od zibke do groba, podali dve osti protiargumentov. Standardni očitek je bil, da je breme socialnih programov zaradi njihove širitve in zaradi starajočega se prebivalstva postalo preveliko. Druga linija je zatrjevala, da intervencionistična država ne glede na njeno vzdržnost pomeni oviro gospodarski rasti. Ta radikalnejša pozicija se je prijela predvsem v Združenih državah Amerike in Veliki Britaniji.  

Po mnenju teh neoliberalcev je bilo treba državo držati čim dlje od trga blaga in storitev. Tudi najbolje vodene države so namreč inherentno nesposobne učinkovito obdelati ekonomske podatke in jih pretvoriti v gospodarsko politiko. Te ideje niso bile nove. Bile so temelj rešitev zgodnejše generacije predkeynesianskih liberalcev, vzgojenih v tradiciji klasične ekonomije 19. stoletja.

Po veliki gospodarski krizi 30. let in po razmahu povojnega obdobja, ki ga je zagotovila keynesianska ekonomija, so te ideje obveljale za politično kratkovidne in zastarele. Kljub temu so preživele v intelektualnih krogih, povezanih s konservativnimi strankami, predvsem v Združenih državah in v Britaniji. Razlog za to niso bili zgolj razredni interesi in spomin podpornikov teh strank. Številne v mlajši generaciji je pritegnilo tudi to, da je neoliberalizem ponujal radikalno alternativo vseobsegajočemu konsenzu po drugi svetovni vojni. Z neoliberalizmom se je po vojni dalo intelektualno pluti proti vetru. Ni pa to bila pot do volilnega uspeha. To se je spremenilo tekom 70. let.

V tej, še bolj pa v prejšnji oddaji, smo govorili o tem, kako je izkušnja 70. let legitimizirala neoliberalne in monetaristične ekonomske ideje. Inflacijo, ki se je izkazala za precej bolj nadležno, kot so keynesianski ekonomisti pričakovali, je bilo mogoče premagati zgolj z zategovanjem pasu in visoko brezposelnostjo. Za srednji razred, ki si je v tem času že pridobil precejšnje premoženje in je veliko zapravljal, je bila povišana brezposelnost manjše zlo kot inflacija. Še posebno zato, ker je brezposelnost najbolj prizadela delavski razred in ker je socialna država blažila socialne konflikte. Novejše generacije, ki so v tem času začele prevzemati vzvode oblasti, s prejšnjimi niso delile strahu pred brezposelnostjo, ki je pred drugo svetovno vojno omogočila vzpon fašizma. Iz istih razlogov je slabel tudi občutek razredne pripadnosti in solidarnosti med zaposlenimi.

Med politiki, ki niso pristajali na povojni konsenz, je nove politične realnosti prva izkoristila Margaret Thatcher, ki se je na čelo britanske vlade zavihtela leta 1979. Kot vsi dobri generali in revolucionarji je imela srečo s svojimi nasprotniki. Brezkompromisnost se je izkazala za uspešno pri zmagi nad starejšimi konservativci v boju za vodstvo stranke leta 1975. A njena prva volilna zmaga po zgodovinskih merilih ni bila nič izjemnega. V kampanji leta ‘79 ni toliko zmagovala kot opazovala, kako laburistična stranka, ki so jo pretresali notranji spori, izgublja. V teh okoliščinah bi bil lahko njen radikalni program in njena odločenost, da ga izpelje do konca, videti povsem nesorazmeren z nacionalnim mandatom. 

A izkazalo se je, da je bila prav ta nepopustljivost največja prednost in ključ do njene popularnosti. Zadovoljno je sprejela vzdevek »železna lady«, ki so ji ga dali sovjetski novinarji.  Kolegom v stranki, ki so jo konec leta 1980 prepričevali, naj spremeni taktiko in popolnoma obrne politiko je odgovorila: »Kar obrnite se, če želite. Gospa ni za obračanje«. Pri vzpostavljanju te podobe pa je ključno vlogo odigrala tudi falklandska vojna, ki je obrnila njeno na začetku padajočo popularnost in ji prinesla drugo volilno zmago, na kateri je laburistična stranka izgubila 160 sedežev v parlamentu.

Kot številni njeni politični soborci je Margaret Thatcher razumela pomen izgradnje trajnih struktur moči za svoj politični program. S sindikati ni iskala kompromisa kot njeni predhodniki iz obeh političnih polov, ampak se je z njimi namerno spustila v spopad, ki jim je trajno odvzel politično moč. Na ta obračun se je pred tem temeljito pripravila. Preden je njena vlada izzvala spopad z rudarji, je na primer poskrbela, da so elektrarne nakopičile velike zaloge premoga v svojih skladiščih. Na drugi strani je z deregulacijo finančne industrije ustvarila izjemno pomemben sektor gospodarstva, ki je odvisen od neoliberalnega političnega projekta. Ustrezno posodobljen razredni boj ji je pomenil pristno snov politike.

Izjava

Vzpon desnice v Ameriki je bil počasnejši proces, a za to toliko bolj korenit. Tako korenit, da si danes težko predstavljamo, da je do 60. let veljalo, da je težišče političnega prostora levo od centra.

Izjemnega pomena za ta uspeh je bilo lociranje ključne šibkosti koalicije new deala, ki jo je sestavil Franklin Roosevelt. To je bilo zavezništvo liberalnega krila demokratske stranke, ki so ga sestavljali izobraženi srednji sloji in delavci, s konservativnimi demokrati na Jugu. Slednji so obvladovali politično mašinerijo, ki je na Jugu vse od državljanske vojne skrbela za politično dominacijo belcev in segregacijo temnopoltih. Ko je liberalno ustavno sodišče konec 50. začelo ukinjati segregacijo, so se v demokratskem taboru pojavile globoke razpoke. Prelomnica je bilo sprejetje zakonov o državljanskih pravicah v letih 1964 in ‘65, ki so prepovedali zakonsko uveljavljeno segregacijo.

Na naslednjih predsedniških volitvah je bil Richard Nixon prvi republikanec, ki je uspel povezati klasične konservativce iz ameriškega srednjega vzhoda, protikomunistične gorečneže in konzervativni establišment na Jugu. To je v prihodnjih desetletjih postala velika konservativna koalicija. To koalicijo je že pred Nixonom poskušal sestaviti Barry Gooldwater, ki pa je leta 1964 spektakularno izgubil predsedniško tekmo. Nixonu je tu v drugem poskusu uspelo, v nemajhni meri tudi zaradi nezadovoljstva, ki je bilo posledica vietnamske vojne in ostrih sporov, ki so se pojavili glede podpiranje vojne.

Izviren Nixonov prispevek k ameriškemu konservatizmu je bila uvedba nove politične retorike in taktike, ki je locirala sedeže moči levice in jih poskušala diskreditirati. Danes so nam v trenutku poznani: mediji, univerze, sekularizem, zabavna kultura, protivojni protestniki, študentska gibanja. V času, ko je bila država razdeljena glede vprašanja vietnamske vojne in glede nacionalne identitete, je Nixon uspel vzpostaviti diskurz, kjer so konservativci obveljali za bolj patriotske in, čeprav si tega nihče ni upal reči naglas, bolj prave Američane. Tudi Nixonov škandalozni odstop ni spremenil te naracije, ki so jo pograbili njegovi nasledniki.

Glede politike, še posebno ekonomske, je bil Nixon za konserevativce precejšnje razočaranje. Nixon si je želel postati predsednik, predvsem da bi sedel na prestolu ameriške imperialne zunanje politike, in ni imel močnih ideoloških prepričanj na področju gospodarstva. Kljub temu je v svojo administracijo sprejel precej več dogmatsko konservativnih ljudi, ki so oblikovali ameriško politiko v prihodnjih desetletjih, kot so na primer Donald Rumsfeld, Dick Cheney in George Bush starejši. Še pomembnejše pa je bilo imenovanje konservativnih ustavnih sodnikov, kot so bili William Rehnquist in Antonin Scalia. Ameriška desnica se je zaradi vloge ustavnega sodišča pri ukinjanju rasnih zakonov dobro zavedala, kakšna moč leži v sodni veji oblasti v ameriškem sistemu. Prav preko tega vzvoda je kasneje uspela oklestiti moč sindikatov in omogočiti vpliv kapitala v politiki.

Ronald Reagan je prevzel Nixonovo koalicijo, dodal pa ji je veliko močnejšo neoliberalno ekonomsko noto. Ključno je bilo močno znižanje davkov leta 1982, še posebno za višje dohodkovne razrede. Prav tako je zamrznil minimalno plačo in zmanjšal izdatke za socialno pomoč. Na mesto guvernerja centralne banke je leta 1987 imenoval Alana Greenspana, nadaljeval pa je tudi imenovanje dosti bolj ideološko konservativnih sodnikov, kot je bilo to v navadi pred njim. Na ideološki ravni je Reagan najbolj zaslužen za uveljavitev politične retorike, ki napada legitimnost države.

Vzpon konservativizma je pomenil velik izziv za levico. Če je levica 60. leta zaključila ponosna na dosežke predhodnih desetletij in samozavestna v vlogi najbolj vitalne politične sile, se je desetletje kasneje spopadla ne zgolj z volilnimi porazi, ampak tudi s krizo identitete in omajanim prepričanjem v svoje rešitve. Največji izziv je predstavljalo izginjanje klasičnega delavskega razreda, ki je do takrat predstavljal zanesljivo volilno bazo. Ni šlo zgolj za zmanjšanje števila delavstva, ampak tudi njegovo vedno večjo nehomogenost in manjšo politično organiziranost. Na drugi strani so v strankah - med profesionalnimi politiki - vedno bolj prevladovali ljudje, ki so izhajali iz srednjega razreda in so imeli za seboj univerzitetno izobrazbo. V vedno bolj televizijskem športu politike so se izkazali za dosti bolj uspešne kot politiki, ki so izhajali iz delavskih voditeljev. S tem pa se je začel odpirati vedno večji kulturni prepad med delavstvom in levico.

Vse to je povzročilo, da so se levosredinske stranke začele vedno bolj zanašati na glasove izobraženega srednjega sloja, ženske, in manjšine. Ti so od države zahtevali kompetentnost, podpirali so liberalizacijo v družbi, kot na primer odpravo smrtne kazni, dostopnost do kontracepcije in legalizacijo splava. Precej manj posluha pa so imeli za takrat že staromodno govorjenje o konfliktu med razredi. 

V tem kontekstu sta na oblast prišla Margaret Thatcher leta 1979 in Ronald Reagan leto kasneje. Sledile so korenite gospodarske reforme. Prvi cilj je bil omejiti inflacijo, ki je dosegala rekordne ravni po drugi svetovni vojni. Leta 1980 je ameriška centralna banka pod vodstvom Paula Volckerja dvignila obrestne mere na 20 odstotkov - najvišjo raven do tedaj. S tem je centralna banka sledila strategiji iztiskanja inflacije iz gospodarstva. Logika te strategije je naslednja: visoke obrestne mere bodo otežile investicije, gospodarstvo bo padlo v recesijo, brezposelnost bo zrasla, s tem bo padla potrošnja in inflacija se bo umirila. Načrt je deloval. Inflacija je s 15 odstotkov leta 1980 padla na manj kot tri odstotke tri leta kasneje. A ta uspeh je zahteval ceno. Gospodarstvo je dve leti beležilo recesijo, brezposelnost pa se je skoraj podvojila na 11 odstotkov.

Konservativne oblasti so se lotile tudi napadov na sindikate. Ronald Reagan je leta 1981 zlomil sindikat kontrolorjev letenja, ko je med njihovo stavko odpustil vseh 11 tisoč stavkajočih kontrolorjev in jih nadomestil z vojaškimi. Margaret Thatcher pa je tri leta kasneje zlomila najmočnejši sindikat v državi in simbol sindikalnega gibanja - sindikat rudarjev. Uspeh napadov na sindikate je potrebno razumeti v luči več že omenjenih dejavnikov. Prvič, v luči razrasta profesionalnega srednjega razreda, ki se za svojo ekonomsko dobrobit ni v tolikšni meri zanašal na institucije organiziranega dela. Drugič, legitimacije konservativne politike preko kulturnih tem, kot je rasni konflikt v ZDA in falklandska vojna v združenem kraljestvu, ki je rešila vlado Margaret Thatcher pred propadom. In tretjič, v ekscesnih zahtevah sindikatov po rasti plač v prejšnjih desetletjih, ki je pripomogla k pospeševanju inflacije.

Liberalizirajočim se zahodnim gospodarstvom je nekaj zagona dal tudi padec cen nafte. Ta se je po šoku leta 1979 začela zniževati in je naslednjih pet let konstantno padala, leta 1986 pa zdrsnila še na precej nižjo raven. Padanje stroškov za glavni energent je olajšalo rast proizvodnje, hkrati pa omejilo rast cen in pospeševanje inflacije. Poleg tega sta vladi anglofonskih držav na obeh straneh Atlantika ob rezanju socialnih programov, višali izdatke za vojsko. V ZDA so ti v okviru Reaganove politike “Peace through strength” narasli za 40 odstotkov, v Veliki Britaniji pa so po falklandski vojni prav tako začeli naraščati in do sredine desetletja zrasli za okoli petino. Tudi v dobi neoliberalizma je tako makroekonomska politika še vedno delno slonela na keynesianskih načelih vzdrževanja povpraševanja, le da preko vojaških izdatkov - kar imenujemo tudi vojaški keynesianizem.

Opremljena z uspehi v boju proti inflaciji in zunanji politiki ter brez odpora v sindikalnem gibanju sta se Thatcher in Reagan lotila globokih strukturnih sprememb, ki so presegle okvire monetarne ali fiskalne makroekonomske politike. Pri tem ciljamo na privatizacijo in deregulacijo. V obeh procesih je pomembno vlogo igrala neučinkovitost državnih podjetij in reguliranih monopolov. Mnoga državna podjetja so delala izgubo, država pa jih je iz političnih razlogov vzdrževala s proračunskim denarjem. Čeprav je levji delež inflacije s konca 70. let mogoče pripisati dvigu cen nafte, je tudi vzdrževanje nedobičkonosnih industrij s proračunskimi primankljaji odigralo svojo vlogo pri pospeševanju rasti cen, o čemer smo govorili že v prejšnji oddaji. Takratni zeitgeist, ki ga je definiral boj proti inflaciji, je torej legitimiziral privatizacijo in deregulacijo teh industrij.

V Veliki Britaniji so tako privatizirali letalstvo, telekomunikacije, jeklarstvo, naftno industrijo, nekatera pristanišča, vodovod in elektriko ter dobršen del javnih stanovanj. V ZDA se je pod Reaganom nadaljevala deregulacija avtoprevozništva, letalstva, telekomunikacij in finančnega sektorja.

Z deregulacijo in privatizacijo so neoliberalne reforme postale težko reverzibilne. S tem se je utrdila neoliberalna hegemonija. Poleg teh strukturnih razlogov je utrjevanje liberalne doktrine deloma potekalo tudi na personalni ravni. V ZDA je na primer Paul Volcker, predsednik centralne banke, ki je z recesijo iztisnil inflacijo užival močno politično podporo. Proti koncu desetletja ga je nasledil Alan Greenspan, ki je močno utrdil neodvisnost centralne banke od političnih vplivov in v njej zacementiral neoliberalno monetaristično misel. Neoliberalna kontrarevolucija se je tako dovolj močno zasidrala v institucije, da je pot nazaj postala izjemno težka.

Laisse faire kapitalizem pa se je v 80. utrdil tudi z legitimacijo preko prenovljenega lika podjetnika iz Silicijeve doline. Pred tem, v 50. in 60. letih, je prevladovalo mnenje, da je tehnologija postala tako kompleksna, da posameznik ne more več imeti odločilne vloge. Herojski čas kapitalizma z velikani industrije, kot so bili Edison, Carnegie, Krupp, Benz, je bil stvar zgodovine. Vodenje sodobnih glomaznih podjetij je zahtevalo znanstveno menedžerski pristop. Vodili so jih birokrati, kakršen je bil na primer direktor Forda in kasneje obrambni minister Robert McNamara, h kateremu se bomo še vrnili. Filmi, kot na primer Mary Poppins prikažejo direktorje v danki, kot nespodobne dolgočasneže. V 80. pa so v Silicijevi dolini čez noč nastali novi bogataši, ki svojega premoženja niso podedovali, ampak so zrasli s podjetjem, ki so go ustanovili. Prav tako njihovo bogastvo ni temeljilo na ekplotaciji naravnih virov, ki so bili pred tem vir največjih bogastev na svetu. Še bolj pomembno pa je, da so bili to mladi, inteligentni in karizmatični ljudje, kot sta bila Steve Jobs in Bill Gates. Pojav visokotehnološkega sektorja gospodarstva je povzročil rehabilitacijo pozitivne podobe kapitalista. Z njim je laisse faire kapitalizem znova pridobil legitimnost.

Neoliberalne reforme pa so se že v 80. začele pospešeno širiti tudi v druge dele sveta. Pri čemer sta - zopet - odločilno vlogo odigrala naftna šoka iz 70. Prve so bile na udaru države Latinske Amerike.

Naftne izvoznice - tudi največje, kot je bila Saudova Arabija - so bile do takrat razmeroma nevplivne države, Zahod pa se jim razen v kontekstu hladnovojnega rivalstva v geopolitičnem smislu ni posebej posvečal. Dvig cen nafte, ki je jasno pokazal odvisnost Zahoda od zalivske nafte, je spodbudil resetiranje teh odnosov. To je takrat z nasmeškom na obrazu naznanil tudi savdski minister za nafto šejk Ahmed Zaki Yamani.

Kljub šejkovem navdušenju je naftni šok povzročil izboljšanje mednarodnega političnega in ekonomskega položaja le za največje naftne izvoznice, ki so se vključile v ustroj ameriškega imperija. Za večino ostalih držav, ki se jih je takrat uvrščalo v tako imenovani tretji svet, pa je bil vpliv dviga cen nafte večinoma negativen. Pripravil je namreč teren za intervencije Mednarodnega denarnega sklada in vsiljevanje strukturnih reform z začetkom v 80. letih in vse do danes.

Skok cen nafte je močno povečal trgovinske presežke držav izvoznic tega energenta. Prihodki držav članic Organizacije OPEC od izvoza nafte so od začetka do konca 70. let narasli za 6-krat, na okoli 800 milijard današnjih dolarjev letno. Te presežke petrodolarjev so države preko zahodnih - v največji meri ameriških - bank investirale drugod po svetu. Hkrati pa je porast cene nafte povzročil trgovinske primankljaje naftnih uvoznic, tudi večine razvijajočih se držav. Spremljajoča gospodarska kriza je zavrla gospodarsko rast. Te države so se bile, da bi pokrile trgovinski primankljaj in vzdrževale standard življenja, prisiljene zadolževati.

Tako se je ustvaril krožni tok kapitala. Države izvoznice nafte so svoje presežke investirale v obveznice držav uvoznic. Te pa so tonile vedno globlje v zadolževanje. Države Latinske Amerike so od začetka 70. let do leta 1982 svoj zunanji dolg podeseterile na več kot 300 milijard današnjih dolarjev. Višina dolga kot delež bruto domačega proizvoda se je podvojila na skoraj 45 odstotkov. Podobno je bilo z državami podsaharske Afrike. Njihov zunanji dolg se je prav tako podeseteril na več kot 70 milijard dolarjev, v odstotku BDP pa skoraj potrojil na 30 odstotkov.

V letih 1980 in ‘81 je ameriška centralna banka pod vodstvom Paula Volckerja dvignila obrestne mere na 20 odstotkov - dvakrat toliko kot leto prej. Tako visoke obrestne mere so otežile refinanciranje in odplačevanje dolgov razvijajočih se držav. Hkrati so visoke obrestne mere povzročile recesijo v državah Zahoda, ki se je prelila tudi na globalni jug. Prva, ki je klonila in leta 1982 razglasila bankrot, je bila Mehika. Posledično so ameriške banke ustavile dotok večinoma kratkoročnih posojil tudi drugim državam Latinske Amerike, s čimer se je začelo desetletje gospodarske krize, visoke inflacije in vsiljenih neoliberalnih reform; na celini znano tudi kot izgubljeno desetletje.

Mehiška kriza je vlila novo življenje v Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko. Obe instituciji, ustanovljeni s konferenco v Bretton Woodsu, sta v tem času popolnoma spremenili svoj cilj in način delovanja. Mednarodni denarni sklad je bil prvotno zamišljen kot nadzornik mednarodnega sistema fiksnih menjalnih tečajev in kratkoročni posojilodajalec za reševanje trgovinskih nesorazmerij. Ko je ameriški predsednik Richard Nixon leta 1971 ukinil vezavo dolarja na zlato in s tem de facto razdrl sistem fiksnih menjalnih tečajev, je Sklad ostal brez glavnega namena svojega obstoja.

Svetovna banka je bila po drugi strani ustanovljena predvsem z namenom financiranja povojne obnove Evrope. V 60. letih je pod vodstvom nekdanjega ameriškega obrambnega ministra Roberta McNamare več pozornosti usmerila v financiranje razvoja v takrat imenovanem tretjem svetu. Poleg McNamare je bil arhitekt tega poudarka glavni ekonomist Hollis Chenery, prej profesor razvojne ekonomije na Harvardu. Leta 1981 se je McNamari iztekel mandat predsednika Svetovne banke, leto za tem pa je odšel tudi Chenery. Na njegovo mesto je bila imenovana Anne Osborn Krueger, ekonomistka, ki se je ukvarjala predvsem z mednarodno trgovino, znana pa je predvsem po razvijanju teorije, da carine in omejitve trgovine ustvarjajo rentniški razred. Od takrat naprej Svetovna banka intervencij države v gospodarstvo ne dojema več kot orodja za razvoj in odpravo pomanjkljivosti trga, temveč kot oviro pri razvoju. Tako kot znotraj zahodnih držav so tudi pri širjenju neoliberalizma na preostali svet vzroki deloma strukturni deloma pa tudi personalni.

Kadrovsko prenovljena Svetovna banka, razlog za obstoj iščoči Mednarodni denarni sklad in ameriško finančno ministrstvo so v mehiški dolžniški krizi videli priložnost. Skupaj so sestavile paket tako imenovane pomoči za Mehiko. Ta je vključeval več milijard dolarjev posojil od ZDA, IMF-a in Svetovne banke ter komercialnih bank, ki so Mehiki posojale že v preteklosti. Pogoji za posojila pa so vključevali: znižanje proračunskega primanjkljaja, zniževanje carin in drugih omejitev trgovine, privatizacijo državnih podjetij in liberalizacijo pritoka kapitalskih tokov iz tujine. Tako sta Svetovna banka in Mednarodni denarni sklad prvič v zgodovini posojil državi pogojevala z neoliberalnimi strukturnimi reformami.

Mehiška kriza se je hitro prelila tudi v ostale latinskoameriške države, ki so jim zahodne banke zaprle pipico refinanciranja posojil. Argentina, Brazilija, Urugvaj, Peru, Nikaragva in Venezuela so v 80. doživele podobno usodo kot Mehika. Učinki krize in liberalnih reform pod taktirko mednarodnih posojilodajalcev so trajali celo desetletje, v nekaterih državah pa še globoko v 90. Realne mezde v urbanih območjih Latinske Amerike so bile leta 1990 20 do 40 odstotkov nižje kot desetletje prej, v nekaterih bolj prizadetih državah pa niso dosegle niti ravni iz leta 1970. Inflacija je bila ob koncu desetletja v večini držav preko 10-odstotna, v Argentini, Braziliji, Nikaragvi in Peruju pa je vladala hiperinflacija. Vrednost investicij na zaposlenega je bila v večini držav leta 1990 nižja kot dve desetletji prej, v nekaterih je še vedno padala. V Ciudad de Mexico so izdatki za javne storitve, kot so vodovod in zdravstvo samo leta 1985 upadli za 18 do 35 odstotkov. Sledil je razrast kriminala.

Reforme, ki so jih zahtevali mednarodni posojilodajalci so bile izvedene hitro, s šok terapijo, brez oziranja na takojšnjo dobrobit prebivalstva in so pustile dolgoročne negativne posledice.

Latinskoameriškim državam so posojilodajalci takrat za zgled postavljali izvozno naravnane azijske tigre: Južno Korejo, Tajvan, Singapur, Hong Kong. A razen dejstva, da so države na obeh celinah v 80. sledile poti liberalizacije, ti dve skupini držav nimata prav dosti skupnega. Medtem ko je Latinska Amerika reforme uvajala pod prisilo in s šok terapijo, so jih azijske države uvajale bolj prostovoljno - čeprav ne brez pritiskov - in postopoma.

Južna Koreja in Tajvan sta bili na primer pri industrializaciji od druge svetovne vojne naprej deležni izdatne ameriške pomoči z namenom utrditve kapitalističnih režimov v vzhodni Aziji. Latinsko Ameriko so po drugi strani ZDA dojemale le kot svoje dvorišče, kjer so vpliv zadrževale precej bolj s trdo, kot mehko močjo. Tamkajšnje države so bile, z nekaterimi izjemami, še vedno pretežno kmetijske.

Singapur in Hong Kong sta del gospodarskega uspeha zgradila na geografski legi, ki je omogočila razvoj trgovine - v 80. še posebej Hong Kong, ki je postal vstopna točka v reformirano Kitajsko. Prav tako sta to mestni državi, kjer gradnja infrastrukture in ekonomsko vzdrževanje periferije nista predstavljala tako velikih stroškov. Teh dveh prednosti Latinska Amerika ni imela. Industrializacijo na Tajvanu, v Hong Kongu in Singapurju so prav tako olajšali premožni kitajski disidenti, ki so tja prebegnili pred komunistično vladavino v Ljudski republiki.

Predvsem pa so se azijske države gospodarskega razvoja lotevale precej plansko in ga niso prepuščale kaosu trga. Južna Koreja je na primer industrializacijo gradila na velikih konglomeratih, znanih kot chaebol, ki so zrasli z močno podporo države in državno usmerjanega finančnega sistema. Rezultat tega so vsa danas prepoznavnejša južnokorejska podjetja, od Hyundaya v avtomobilski, do Samsunga v visokotehnološki industriji. Podoben planski razvoj industrije je potekal v Singapurju in še prej na Japonskem.

Azijski tigri, predvsem Singapur in Hong Kong pa sta v 80. predstavljala zgled tudi za zahodne države. Milton Friedman, katerega ekonomsko misel sta po lastnem priznanju prevzela Margaret Thatcher in Ronald Reagan, je v svoji seriji Free to choose slavil Hong Kong kot primer delovanja prostega trga brez omejitev.

Pri tem je Friedman spregledal specifične okoliščine Hong Konga, ki so tovrsten razvoj omogočile in dejstvo, da je Hong Kong ohranjal močno vlogo države na ključnih področjih stanovanjske, zdravstvene in izobraževalne politike. Te specifike so spregledale tudi mednarodne institucije, kot sta Mednarodni denarni sklad in Svetovna banka, ki sta hitro liberalizacijo vsilila latinskoameriškim državam.

Neoliberalna doktrina se je tako v enem desetletju zaenkrat nepovratno zakoreninila v svetovni ekonomski sistem. Strukturne reforme, ki so jih posojilodajalci zahtevali od latinskoameriških držav so postale model za vse države, ki se znajdejo v škripcih. Od Mehike v 80ih; Tajske, Indonezije in Malezije v drugi polovici 90ih; do Grčije in Španije desetletje kasneje, je recept vedno enak: privatizacija, liberalizacija, klestenje stroškov države. Maastrichtska pogodba, podpisana leta 1992, je neoliberalizem zakoličila tudi v jedro ustroja Evropske unije. Socialdemokratske stranke na Zahodu, ki so jim konservativci pobrali dobršen del volilne baze iz nižjih slojev in so se začele zanašati na glasove srednjega razreda so novo ekonomsko doktrino posvojile. Zasnovale so politiko tako imenovane tretje poti, ki jo poosebljata Bill Clinton in Tony Blair. Temelje te politike pa je postavil že Michael Dukakis, neuspešni Bushev izzivalec na ameriških predsedniških volitvah leta 1988.