Panoramator 2.020 part I

Panoramator 2.020 part I

Aktualno-politična novica

Ah, dobri stari časi januarja 2020, ko je svetovno javnost skrbela le bližajoča se realnost tretje svetovne vojne. Avstralija je gorela in na Kitajskem je nekaj ljudi zbolelo za neko čudno boleznijo. V bistvu samo gripa, smo rekli. V prvem delu kultivatorja v katerem pregledujemo leto, bomo obiskali Bližnji Vzhod in Azijo, Kot se spodobi, začnimo na začetku.

Leto se je začelo z nevarno ameriško imperialistično politiko, ki je dodatno zaostrila razmere na Bližnjem vzhodu. Predsednik Donald Trump je v noči z drugega na tretji januar ukazal napad brezpilotnega letala na Kasema Solejmanija, vodjo elitnih enot iranske revolucionarne garde Al Kuds. Poleg Solejmanija, ki je bil ključni mož za vsemi operacijami Irana onkraj njegovih meja, je v napadu blizu bagdadskega letališča umrl tudi namestnik poveljnika ene od ključnih šiitskih milic v Iraku Abu Mahdi Al Muhandis. Trump je potezo utemeljeval s tem, da je pokojni vodja elitnih enot kriv za smrt milijonov ljudi, tudi za uboj številnih protestnikov v samem Iranu. Iran se je na atentat odzval z napadom balističnih raktet na oporišči v Iraku, kjer so bile stacionirane ameriške in Natove sile. Iranski napad ni terjal nobene žrtve, zaradi česar se Trump ni odločil za dodatne vojaške ukrepe, je pa nadaljeval z vpeljavo novih ekonomskih sankcij proti Iranu.

Proti pretresom pa ni imuna niti samooklicana edina demokratična država na Bližnjem vzhodu, tesna ameriška zaveznica, ki je posledično v sporu s praktično vsemi državami v neposredni bližini – govorimo seveda o Izraelu. No, pretresi, o katerih govorimo, so predvsem notranjepolitične narave.

Izraelski predsednik vlade Benjamin Netanjahu je leto začel z željo po imuniteti v preiskavah zaradi domnevne korupcije; temu se je sicer kasneje moral odpovedati, saj ni imel dovoljšnje podpore v knesetu. Ta je v odgovor oblikoval poseben odbor za preiskovanje Netanjahujevih zločinov. Če pogledamo večje, mednarodne poteze, je ameriški predsednik Donald Trump predstavil nov načrt ZDA, kako bodo vzpostavile mir med Palestino in Izraelom. Palestinski predsednik Mahmud Abas je po preletu besedila zavrnil kooperacijo, saj je Trump nameraval priznati izraelsko aneksijo Zahodnega brega. Poleg tega pa načrt predvideva rešitev dveh držav, a Palestini odreka vojsko, medtem ko jo Izraelu plačuje. Prav tako večino Jeruzalema nameni Izraelu, medtem ko Palestina dobi »budget« verzijo pod imenom Vzhodni Jeruzalem. Marca so potekale predčasne volitve – že  tretje v letu dni. Stranki Likud pod vodstvom Netanjahuja in njenim naravnim zaveznicam so zmanjkali trije poslanski stolčki do večine in njegovemu tekmecu Beniju Gancu je s podporo večine manjših strank uspelo postati mandatar. Po podaljšanem roku jima je z Netanjahujem konec aprila uspelo sestaviti vlado narodne enotnost, ko sta podpisala pogodbo o delitvi moči – najprej bo predsednik vlade eden in nato še drugi. Pri tem je Ganc prelomil temeljno obljubo volivcem, da ne bo šel v vlado z Netanjahujem. Koalicijska pogodba pa vključuje tudi načrt vključitve okupiranih ozemelj na Zahodnem bregu. Zaradi epidemije covida-19 sta sicer radodarno oznanila, da bo Izrael s priključitvijo počakal do konca epidemije. Izrael se je močno potrudil pri pridobivanju novih zavezništev – avgusta so podpisali dogovor o normalizaciji odnosov ter vzpostavitvi trgovine in direktnih letalskih povezav z Združenim arabskimi emirati. Septembra sta državi skupaj z Bahrajnom pod budnim očesom ameriškega facilitatorja sproščanja tenzij podpisali Abrahamov sporazum, v katerem zalivski  državi priznavata obstoj Izraela. Doma so Izraelci leto končali na začetku – ker dogovor o proračunu ni bil dosežen, se je razpustila vlada in spet se začenja začarani krog volitev brez večine.

Močnejše tenzije so se zopet pojavile v Zakavkazju, na območju Gorskega Karabaha. Gre za območje, ki je bilo do nedavnega de iure v rokah Azerbajdžana, de facto pa v rokah Armencev, saj je na spornem območju delovala in še deluje paradržava Arcah, ki jo podpira Armenija. Občasni incidenti so se pojavljali vse od konca vojne med državama leta 1994, a spopadi so bili letos najhujši od tedaj. Prvi streli so odjeknili že v juliju, najštevilnejši so bili konec septembra. V spopadih je življenje izgubilo okrog 5000 ljudi. Krajšo je potegnila Armenija; armenskega premierja Nikola Pašinjana številni državljani vidijo kot izdajalca zaradi podpisa premirja. A druge izbire Pašinjan tako ali tako ni imel: močnejša azerbajdžanska vojska bi lahko po tem, ko je zavzela Šušo, drugo največje mesto v regiji, prevzela še največje mesto Stepanakert. Azerbajdžan s predsednikom Ilhamom Alijevim je tako brez dvoma zmagovalec spopadov. Mirovni sporazum, ki so ga koordinirali Rusi, mu je omogočil obdržati zasedena ozemlja, hkrati mu je premirje prineslo tudi še nekaj nezasedenih ozemelj. Rusija je v Gorski Karabah poslala 2000 opazovalcev, ki bodo nadzirali premirje.

Če že omenjamo Ruse, poglejmo še v Moskvo, kjer v Kremlju že dvajset let caruje Vladimir Vladimirovič Putin. Začetek leta je postregel z odstopom premierja Dimitrija Medvedjeva, Putin je na njegovo mesto predlagal do tedaj relativno neznanega vodjo ruske davčne uprave Mihaila Mišustina. Duma je predsednikov predlog sprejela. Poleti so se Rusi odpravili na referendum, na katerem so odločali o ustavnih spremembah. Volilna udeležba je bila 65-odstotna, več kot dve tretjini volivcev pa sta paket ustavnih sprememb podprli. Med drugim so reforme ustave prinesle delno abolicijo klavzule o omejitvi maksimalnega števila predsedniških mandatov in prepoved gejevskih porok, konstitucija pa po novem omenja tudi vero v Boga z veliko začetnico. Poleg tega na referundumu izglasovani amandma k ustavi predvideva imuniteto pred kazenskim pregonom za ruskega predsednika in njegovo družino, reforme pa je decembra potrdila tudi duma. Številni opazovalci menijo, da je na volitvah prišlo do večjega števila kršitev, a Putina to seveda ne gane. Ob koncu ruske avanture omenimo še vidnega opozicijskega politika Alekseja Navalnega. Sredi avgusta so ga namreč v Sibiriji v čudnih okoliščinah zastrupili z živčnim strupom novičok, zdravil se je v berlinski bolnišnici Charite. Navalni trdi, da za njegovo skorajšnjo smrtjo stoji Putin s svojo mrežo agentov, predsednik očitke seveda zavrača.

Leto v Indiji se zaključuje z več kot 250 milijoni protestnikov na ulici in splošno stavko kmetov, združenih v več kot 475 sindikatov in združenj. Vzrok za vstajo je bila na hitro sprejeta neoliberalna kmetijska reforma premierja Narendre Modija. Protestniki, ki so uspešno blokirali cestne in železniške povezave do New Delhija in drugih večjih mest, so zahtevali preklic treh zakonov o kmetijstvu, za katere trdijo, da bodo negativno vplivali na že zdaj nizke odkupne cene kmetijskih izdelkov. Zakonodaja namreč zmanjšuje regulacije kmetijskega trga in povečuje moč korporacij, ki bi prevzele določanje odkupnih cen pridelkov. Vlada ukrepe upravičuje s klasičnimi izgovori, in sicer kot nujno potrebno modernizacijo sistema državne intervencije v kmetijstvo, ki zaposluje 45 odstotkov Indijcev. Stavkajoči kmetje zahtevajo dokončen preklic zakonov in v pogajanjih z vlado ne pristanejo na nič manj. Pomembno vlogo pri tem igrajo številni sindikati, ki so sicer razkropljeni, tokrat pa proti vladi nastopajo skupaj. O številčnosti in odločnosti protestnikov je v pogovoru z aktualnopolitično redakcijo v začetku decembra govoril Navyug Gill, strokovnjak za agrarno zgodovino v Punjabu.

Izjava

Če se je na začetku zdelo, da je pojav epidemije takrat še malo znane bolezni v mestu Vuhan pokazal grobost kitajskih oblasti, je že sredi leta, ko je epidemija začela razsajati tudi v ZDA, vse očitnejša postajala tudi učinkovitost Pekinga v primerjavi z Washingtonom. Kitajskemu predsedniku Ši Džinpingu so preglavice še naprej povzročali tudi protesti v Hongkongu. Konec maja pa so na zasedanju Ljudskega nacionalnega kongresa poslanci potrdili dva ključna zakona, in sicer o civilnem pravu in o državni varnosti. Zakon kriminalizira poskuse secesije, spodkopavanja pekinške oblasti, terorizma in sodelovanja s tujimi silami. Končni obračun z opozicijo v Hongkongu bi morale biti parlamentarne volite, na katerih je bil nastop 12-im opozicijskim strankam že prepovedan. A volitve so bile zaradi epidemije covida-19 prestavljene za eno leto, tako da jih pričakujemo septembra 2021.

Oktobrske volitve v Boliviji so potrdile podporo Gibanju za socializem – slavil je namreč njihov kandidat Luis Arce. Po lanskih jesenskih volitvah, na katerih je v prvem krogu zmagal socialist Evo Morales, sta vojska ter skupina desničarskih politikov in organizacij izvedli državni udar, češ da so bili rezultati volitev prirejeni. Dokazov za volilno prevaro ni bilo, Morales pa je bil primoran zapustiti državo, medtem ko je oblast prevzela konservativna Jeanine Añez, ki ji je uspelo doseči, da je bila Moralesu onemogočena kandidatura na novih volitvah.

Na območju severne Etiopije so izbruhnili vojaški spopadi med federalno etiopsko oblastjo v Adis Abebi in regionalno oblastjo regije Tigraj s prestolnico Mekelle. Zelo poenostavljeno lahko rečemo, da so se spopadi pričeli zaradi regionalnih parlamentarnih volitev v Tigraju. Odvile so se septembra, čeprav je centralna vlada volilne procese prepovedala zaradi epidemije covida-19. Vse volitve v državi so prestavili na prihodnje leto, kar je potrdil tudi etiopski parlament. V Tigraju so, kot že rečeno, volitve v regijski parlament kljub temu organizirali; slavila je Tigrajska ljudska osvobodilna fronta, krajše TPLF. Etiopska vlada, ki jo vodi z Nobelovo nagrado za mir ovenčani Abij Ahmed, rezultatov tigrajskih volitev ni priznala in je ustavila pokrajinsko financiranje. TPLF je na drugi strani petega oktobra federalni Abijevi vladi odrekla legitimnost, češ da bi v neepidemičnih razmerah vlada že končala z mandatom. Četrtega novembra je mirovnik Abij ukazal napad na Tigraj in pričeli so se spopadi med federalno vojsko in tigrajskimi enotami. Po nekaterih podatkih etiopski vojski pomaga še eritrejska. Abij Ahmed je po treh tednih prelivanja krvi oznanil, da so operacije etiopske vojske v Tigraju končane in da je njegova vojska zavzela prestolnico Mekelle. Mesto je kasneje tudi obiskal. Spopadi – vsaj posamezni – se v regiji zagotovo še niso končali.

Na ekonomsko krizo zaradi ustavitve gospodarstva se je odzvala Evropska unija z obljubami o finančni pomoči državam članicam, pri čemer izstopa zasuk od politike varčevanja k spodbujanju trošenja. Kot kaže, so se vladajoče elite vendarle nekaj naučile iz popolnega poloma pri reševanju grške krize na začetku prejšnjega desetletja, ko je neomajno pogojevanje pomoči s strukturnimi reformami in krčenjem javnih izdatkov Grčijo spravilo na kolena in nenazadnje pripomoglo k vzponu populističnih nacionalizmov po Evropi. Tokrat smo tako najprej poslušali visokoleteče ideje o tako imenovanih »koronaobveznicah«, ki bi državam evroobmočja omogočale izposojanje denarja po enotni obrestni meri. Seveda bi pri tem krajšo potegnile bogatejše članice, ki si lahko denar sicer izposojajo po nižji obrestni meri od povprečne. Tokrat se za zagovornico palice ni izkazala Nemčija, temveč se je koalicija nevoljnih oblikovala okoli  tako imenovane skopušne četverice, ki jo sestavljajo Nizozemska, Danska, Švedska in Avstrija.

Skupina je dosegla svoje in ideja koronaobveznic je končala v smeteh – vsaj navidezno. Namesto nje je Evropski svet potrdil 750 milijard vreden sveženj pomoči, od katerega je 360 milijard namenjenih posojilom po načelu »no strings attached«, 390 milijard pa nepovratnim sredstvom za projekte za zagon gospodarstva. Vse skupaj bo financirala Evropska komisija z zadolževanjem na trgu. A načrt je poleti blokiral parlament, in sicer zaradi manjše predvidene količine sredstev, namenjenih zdravstvu, zelenim tehnologijam in digitalizaciji, kot je bilo sprva načrtovano. Po večmesečnih pogajanjih pa se je nato pojavila še ena ovira, ko sta Madžarska in Poljska izrabili pravico veta tako na sveženj pomoči kot tudi na evropski proračun, vreden približno tisoč milijard evrov. Zataknilo se je  zaradi pogojevanja črpanja sredstev s spoštovanjem vladavine prava in »temeljnih evropskih vrednot«, kar po mnenju madžarskega premierja Victorja Orbana predstavlja možnost »izsiljevanja zaradi nasprotovanja migracijam«. V podporo višegrajskima kolegicama je pismo Evropski komisiji poslal tudi slovenski premier Janez Janša, kar je doma izzvalo številne jezne odzive, saj je v njem med drugim potožil o ukradenih volitvah leta 2014. Po drugi strani pa ne gre spregledati, da so bile kot zagovornice pogojevanja z vladavino prava najglasnejše ravno države skopušne četvorke. Članice Evropske unije so dogovor nazadnje le dosegle v decembru s kompromisom, da smeta državi prositi Evropsko sodišče za mnenje, ali je pogojevanje z vladavino prava v skladu z evropskimi pogodbami, kar bo začetek uporabe instrumenta najverjetneje odložilo vsaj za kakšno leto ali dve.

Tudi če odmislimo Madžarsko in Poljsko, je že dolgo časa jasno, da EU nima namena reševati begunske problematike, vsaj ne na lastnih tleh. V ta namen je priročen outsourcing nasilnega vračanja v države periferije, kot sta Hrvaška in Grčija, ali pa kar plačevanje Turčiji, da bi ta svoje meje ohranjala zaprte in preprečevala odhod beguncev proti Grčiji. Ni presenetljivo, da tovrstni dogovori odprejo pot izsiljevanju, kar je Turčija izvedla na začetku leta, ko je v Grčijo spustila več tisoč beguncev, slednja pa se je v odsotnosti kakršnih koli prerazporeditvenih dogovorov odzvala kot običajno – s pushbacki. Kljub temu je na otokih v Egejskem morju še vedno ujetih več deset tisoč beguncev, za katere je bil dodaten udarec požar v taborišču Moria, zaradi katerega je človeka že tako nevredno bivališče izgubilo približno dvanajst tisoč ljudi.

Kmalu zatem je Evropska komisija predstavila nov migracijski pakt, ki naj bi pomagal pri gradnji zaupanja in povečal solidarnost med državami članicami. Pakt naj bi bil metaforično sestavljen kot zgradba s tremi nadstropji, pri čemer pritličje predstavlja krepitev sodelovanja z državami izvora, prvo nadstropje je ojačanje nadzora na zunanjih evropskih mejah, v drugem nadstropju pa najdemo idejo o uravnoteženju odgovornosti in solidarnosti med državami članicami pri obravnavi prosilcev za azil. Pri tem solidarnost ni mišljena kot dolžnost držav, da sprejmejo prosilce za azil z bolj obremenjenih območij, temveč zgolj kot finančna pomoč pri deportaciji že zavrnjenih prosilcev. Namesto z zaščito in integracijo se tako Unija na begunsko vprašanje še naprej odziva z izgoni in ograjevanjem. To politiko je septembra v OFFsajdu komentiral Bernd Kasparek s Centra za globalne migracijske študije Univerze v Göttingenu:

Izjava

Pogovor o »temeljnih evropskih vrednotah« je postal znova aktualen ob oktobrski odločitvi poljskega ustavnega sodišča, da ukine možnost splava zaradi poškodbe zarodka in s tem še dodatno omeji pravico do splava. Če ženska ni bila posiljena in če nosečnost ne ogroža njenega življenja, ji je na Poljskem splav sedaj ustavno onemogočen. Razsodba je sprožila večtedenske proteste, usmerjene predvsem proti Rimskokatoliški cerkvi, katere stališča so pri teh vprašanjih hkrati tudi državna politika.  

Tudi v sosednji Belorusiji se je politika preselila na ulice. Protestniško gibanje, po velikosti primerljivo s tistim ob razpadanju Sovjetske zveze, je zahtevalo odstop dolgoletnega predsednika države Aleksandra Lukašenka in nove volitve. Protesti so sprožili nasilni odziv države, kar je opozicijo, katere simbol je postala Svetlana Tihanovska, še dodatno spodbudilo. Zaradi domnevnih volilnih prevar predsednika Lukašenka so pozivali k stavkam in k nepriznavanju volitev ter vzpostavitvi sankcij proti Belorusij. Evropska unija je tako naznanila, da Lukašenka ne priznava kot legitimnega predsednika in z nekaj pogajanji proti predstavnikom beloruske oblasti uvedla tudi sankcije.
 
Razveze nikoli niso preproste. 31. januarja je Združeno kraljestvo formalno izstopilo iz Evropske unije in pričelo se je 11-mesečno obdobje, v katerem naj bi obe strani dosegli dogovor o prihodnjih odnosih. Ko je za uspešno ločitev izvedela Škotska, je nemudoma vložila zahtevo za ponovitev referenduma o neodvisnosti. Predstavniki EU in članice v odhajanju so se sestali marca, a so se pogajanja zaradi vedno bolj zasedenih bolnišnic aprila ustavila. Za največji problem sta se izkazala ribolov in seveda nerešljivo vprašanje Severne Irske.  Vseeno pa je bil le osem dni pred dokončno odcepitvijo potrjen dogovor, da Velika Britanija v večji meri ostane del notranjega evropskega trga in carinske unije – s tem se sicer izogne tarifam, ne pa tudi famozni evropski birokraciji, ki bo podaljševala potovanje izdelkov med državami. Britanskim državljanom ne bo onemogočeno popolnoma svobodno delo, študij, in življenje v EU, za potovanja do 90 dni pa vseeno ne bodo potrebne vize.

Toliko za danes. To je bil prvi del političnega pregleda leta. Drugi sledi naslednji teden, ko se bomo ozrli v ZDA po Balkanu in na domače dogajanje.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness