Danes nadaljujemo s političnim pregledom leta, ki smo ga začeli prejšnji teden. Tokrat Balkan in Slovenija. Sezono volilnega plesa na Balkanu so otvorili v Srbiji, kjer je z velikansko prednostjo zmagala Srpska napredna stranka, krajše SNS, Aleksandra Vučića. SNS je dosegla presunljivo absolutno večino, saj ima opozicija v parlamentu komaj 7 sedežev od skupnih 250-ih. Na torto avtoritarizma je Vučić tako postavil še češnjico. Opozicija je volitve zaigrala z obstrukcijo - drugačen pristop bi opozicijski poraz verjetno vsaj malo omilil. A hajk v Srbiji še ni bilo konec. Vlado so po junijskih volitvah dobili šele oktobra, zopet jo vodi Ana Brnabić. Še pred postavitvijo nove vlade pa je velečastiti Vučić že napovedal predčasne volitve, ki bodo potekale najkasneje leta 2022.

Sledile so volitve na Hrvaškem. Tudi tukaj je slavila že vladajoča HDZ z Andrejem Plenkovićem na čelu. HDZ je dobila 66 poslancev v 150-članskem saboru, družbo v koaliciji Plenkoviću delajo manjšinski poslanci, dva poslanca sredinskih strank, Reformisti in Hrvaška narodna stranka. Glavna poraženka volitev pri naših južnih sosedih je zagotovo Socialdemokratska stranka - njen predsednik Davor Bernardić je po objavi volilnih izidov odstopil, stranko trenutno vodi Peđa Grbin. A to niso bile edine volitve na Hrvaškem letos. Že v začetku leta je predsednik države postal SDP-jevec Zoran Milanović.  

Predčasne volitve v Makedoniji so za mišji falus prinesle zmago socialdemokratom Zorana Zaeva - dobili so 36 odstotkov glasov. Opozicijski konservativci iz VMRO-DMPNE so jim sledili z dobrimi 34 odstotki. Vlado je kljub grenkemu priokusu v ustih zopet sestavil Zaev, in sicer s pomočjo stranke makedonskih Albancev.

V Črni gori pa je bil šok, o moj bog. Relativno zmago na volitvah je dosegla Demokratska stranka socialistov, krajše DPS, pod vodstvom predsednika države Mila Đukanovića. Vseeno je bilo vlado pod vodstvom DPS nemogoče sestaviti; glasov potencialnih koalicijskih partnerjev je bilo premalo in prvič v treh desetletjih se je zgodilo, da Đukanovića ali njegovih pudeljčkov ne bo v vladi. Novi premier je postal konservativec Zdravko Krivokapić, vlado pa sestavljajo tri programsko raznolike liste - Za prihodnost Črne gore, Mir je naša nacija in Združena reformna akcija.

Kdo sploh je novi črnogorski premier, je v začetku decembra za oddajo Balkan Ekspres razložila črnogorska novinarka Mila Radulović.

Izjava

Na začetku leta smo bili priča koncu spodletelega eksperimenta manjšinske koalicije, ko je svoj odstop napovedal premier in predsednik stranke LMŠ Marjan Šarec. Ukinitev tako rekoč obveznega in zgolj v imenu dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja se je pač vnovič izkazala za pretrd oreh, potem ko je zaradi nasprotovanja kritju izpada zdravstvene blagajne iz proračuna odstopil takratni finančni minister Andrej Bertoncelj, vlado pa je zaradi istega vprašanja zapustil tudi zdravstveni minister Aleš Šabeder. Dober teden pred tem je slovensko politično sceno pretreslo še slovo Karla Erjavca, ki ga je na čelu DeSUS-a po izvolitvi na strankinem kongresu nadomestila zdaj že dvakrat nekdanja ministrica za kmetijstvo Aleksandra Pivec. Nov obraz, novi jaz se je stranka DeSUS ob boku s stranko SMC po padcu Šarčeve vlade znašla pod okriljem SDS-a in v družbi NSi v novopečeni koaliciji. Slednje niso preprečili niti ubijanševski protesti pred poslopjema modernocentraške in upokojenske stranke. Tekoče posle opravljajoča Šarčeva vlada je le za las ujela z italijanskih smučišč vračajoče se počitnikarje, ki so v Slovenijo prvi uvozili novopečeni, čeprav na Daljnem vzhodu že poznani novi koronavirus. Ob slovesu je tako vlada razglasila epidemijo ter zaprla šole in vrtce.

Tretja edicija vlade, ki jo vodi prvak SDS Janez Janša, je le eno uro po potrditvi začela z delom. Prve trenutke konstitutivne seje je vladna ekipa izkoristila za fototermin - mrke, toge in polno osredotočene jih je fotograf slikal v maskah, s katerimi so želeli ministri in pomočniki poudariti resnost položaja. Izzvali so kvečjemu posmeh na eni strani, pa tudi nekaj strahu na drugi. Na začetku se spodobi in je pravično, da se opravi nekaj kadrovskih zamenjav. Najprej so zamenjali vodstvo vojske in policije: šefico policije Tatjano Bobnar je zamenjal Anton Travner, načelnico generalštaba Alenko Ermenc pa Robert Glavaš. Za največjo kadrovsko bizarnost je spočetka sicer poskrbel kar premier sam. Državni sekretar za nacionalno varnost v njegovem kabinetu je postal kar mladi lovec, v prostem času pa študent obramboslovja Žan Mahnič. Generalni sekretar vlade je postal doktor jusa Božo Predalič, v visoko politiko pa se je iz penzije na Tinskem vrnil takisto doktor Vinko Gorenak.

Vrnimo se k mlademu ovčarju Žanu, ki bdi nad nacionalno varnostjo. Njegovo imenovanje je marca za Kultivator komentiral profesor na fakulteti za varnostne vede mariborske univerze Branko Lobnikar.

Izjava

Obrambni minister in predsednik NSi Matej Tonin je imel stvari v vojski relativno pod kontrolo. Glavaš je namreč še danes načelnik generalštaba, ga  pa je  predsednik republike Borut Pahor povišal v čin generalmajorja. Na vojaško-obrambnem področju je sicer veliko prahu dvignila napovedana 780-milijonska investicija v vojsko. V parlamentu so tako že sprejeli zakon, ki ureja finančno injekcijo v oborožitev vojske v letih od 2021 do 2027. Glavnina denarja, več kot 400 milijonov evrov, je namenjena nakupu bojnih vozil, sledijo nakupi vojaškega letalstva s 128 milijoni evrov. Z investicijo se pričakovano ne strinjajo v opoziciji s stranko Levica na čelu. Skupaj s stranko SD, ki glede vprašanja posodobitve oborožitve ni zedinjena, so zbrali več kot dovolj podpisov za izvedbo referenduma o vojaških investicijah. Poslanci so kasneje izglasovali sklep o nedopustnosti takega referenduma, zato je koordinator Levice Luka Mesec vložil zahtevo za ustavno presojo zakona. Uradno zaradi nedoslednosti v postopku sprejemanja zakona.

Vse drugače je bilo na notranjem ministrstvu. Resorni minister je postal član SDS Aleš Hojs, ki je bil pred tem direktor Nova24TV. Hojs je kot klasični aparatčik na funkcijo prišel po političnem ključu, na policijsko-varnostno tematiko se evidentno ne spozna. Globoka država, katere ličinke so se zaredile tudi na policiji, ga je celo prisilila k odstopu! Ob hišni preiskavi na domačiji gospodarskega ministra Zdravka Počivalška je družno s Hojsom odstopil tudi generalni direktor policije Anton Travner, ki je šele pred kratkim postal generalni direktor s polnimi pooblastili. Hojs je svoje pismo z nepreklicno odstopno izjavo objavil na Twitterju, a premier njegovega odstopa ni sprejel. Če citiramo Janšo: “Pismo je ostalo zaprto.” Hojs je tako minister, ki v bistvu ni minister. Nov v. d. [ve-de] generalnega direktorja policije je postal Andrej Jurič, ki mu je vlada nedavno podaljšala vlogo vršilca dolžnosti še za pol leta. Menjave, nepolitične, seveda, so se dogajale tudi na Nacionalnem preiskovalnem uradu. Darko Muženič je bil nezakonito zamenjan z Igorjem Lombergarjem, ta z Urošem Lepošo, njega pa je nasledila bolj ko ne neizkušena Petra Grah Lazar.

Po aprilskem razkritju spornih poslov pri nabavi zaščitne opreme v oddaji Tarča so se protivladni protesti preoblikovali iz tolčenja loncev na balkonih v “in the flesh” demonstracije na Trgu republike. Policijsko popisovanje protestnikov, ki so pred parlamentom na tla lepili iz papirja izrezana stopala, je na pedale pognalo kolesarje, ki so svoje nestrinjanje s trenutno oblastjo izražali na petkovih vožnjah po cestah v bližini parlamenta in s kroženjem po Trgu republike. Zaradi prepovedi zbiranja uradnih organizatorjev ni bilo, posledično pa so se protestov udeležile zelo različne skupine ljudi, od intelektualcev in mladih aktivistov do antivaxerjev in nasprotnikov omrežja 5G.

Nekega vročega poletnega petka so svoj lonček v podporo vladi pristavili tudi v rumene jopiče ne tako dobro zamaskirani neonacisti, s katerimi je venomer prisotna policija ravnala, tako se zdi, nekoliko bolj v rokavicah kot s siceršnjimi miroljubnimi protestkolesarji. Bodisi zaradi njihovega majhnega števila bodisi zaradi neuspešne maškarade epizoda ni pustila kakšnih daljnosežnih, pa tudi ne kratkosežnih posledic. Kljub večmesečnemu vsakotedenskemu pozivanju k odstopu vlade, na katerega je slednja odgovarjala z aktivacijo pehote robokopov in ograjevanjem polovice Trga republike, kar je zgolj pripomoglo k dajanju vtisa večje množice demonstrantov, kot jih je bilo dejansko prisotnih, kolesarji niso dosegli ničesar oprijemljivega. S pojavom drugega vala in poostrenih omejitev gibanja se je število protestirajočih od oktobra precej zmanjšalo. Petega novembra pa slovenska ali mogoče raje ljubljanska javnost najbrž še nekaj časa ne bo pozabila, saj se je ta dan zgodila tako imenovana nasilna vstaja, pri čemer je policija uporabila vodni top in celo gumijaste naboje, s strani izgrednikov pa jo je skupil tudi RTV-jev fotograf. Kolesarsko gibanje se je sicer že pred tem oddaljilo od napovedi vstaje, še zdaj pa ni čisto jasno, kdo je za vsem skupaj sploh stal, če sploh kdo. Za Radio Študent se je s protestov v živo javljal Jaka Virant:

Izjava

V zadnji četrtini leta je vladajoči klan postregel z zaostritvami že tako spornih ukrepov, ki naj bi omejili širjenje novega koronavirusa. Minister v odstopu Aleš Hojs, ki pa ni zares odstopil, je tako konec oktobra napovedal uvedbo policijske ure, ki pa naj ne bi bila zares policijska, temveč epidemiološka. Pojasni minister za notranje zadeve Aleš Hojs:

Izjava

Ko je za to slišal skesani mladoekonomist Jože P. Damjan, si je mislil “how very not cool” in opozicijskim strankam pitchal svojo idejo o novi koaliciji, KUL-koaliciji, ki bi ji P. remieroval kar sam. Stranke so idejo pograbile, čeprav sprva ni bilo jasno, kako bi lahko njihov skupek preglasoval katerokoli odločanje v parlamentu, kaj šele izglasoval nezaupnico. K sreči je afera prenočitev in promocije Vinakras z mesta predsednice DeSUS-a odnesla Aleksandro Pivec, zato je kulalicija lahko računala na morebitno spreobrnitev strankinih poslancev. Iz pepela feniks, iz penzije Erjavec, pred kratkim vnovič izvoljeni novi stari vodja upokojenske stranke je brž pograbil priložnost in sodelovanje DeSUS-a v kulaliciji pogojil s prevzemom premierskega mesta. Prve napovedi o vložitvi nezaupnice do konca leta se niso uresničile, saj so za to potrebni glasovi stranke SMC, pri čemer pa je njen predsednik Zdravko Počivalšek vehementen zagovornik ostanka v trenutni vladi, Erjavcu kot kandidatu za mandatarja pa je zavrnil podporo tudi strankin svet.

Epidemija novega koronavirusa je logično imela in še ima vpliv na gospodarstvo. Vlada je takoj pričela sestavljati megazakon, ki bi uničujoče posledice epidemije vsaj malo omilil. Pred tem je vlada seveda imenovala posebno strokovno skupino, ki se je lotila priprave ukrepov. Vodi jo ljubitelj visokih dimnikov, ekonomist Matej Lahovnik, do sedaj pa je skupina koordinirala pripravo 7 paketov pomoči, vsem znanih PKP-jev. Ti ne vključujejo samo gospodarskih ukrepov, a povejmo nekaj o njih. PKP1, prvi in največji, vreden približno tri milijarde evrov, je prinesel izredno pomoč v obliki temeljnega dohodka za zaposlene, seveda v skladu z določenimi pogoji, in povračilo denarnega nadomestila za delavce na čakanju na delo. PKP2 je povečal krog upravičencev do povračila izplačanih nadomestil in uvedel temeljni mesečni dohodek za samozaposlene. Hkrati je prinesel še enkratni solidarnostni dodatek za posamezne družbene skupine, tudi za študente. Tretji protikoronski paket s sredine maja je počastil Počivalškov turistični kolhoz - uvedel je namreč 200-evrske bone za hotele in druge podobne nastanitve. Sprva je bila predvidena veljavnost do konca leta, kasneje ga je vlada podaljšala še v prihodnje leto. Preskočimo na šesti paket, ki je podaljšal ukrep delnega subvencioniranja skrajšanega polnega delovnega časa do konca junija 2021. Konec leta je prinesel PKP7, ki je sprva predvideval pogojevanje finančne pomoči z upoštevanjem vladnih odlokov - Lex Krvavec je kasneje padel v vodo. Vlada je iz proračuna konec leta zopet delila finančne bonbončke posameznim skupinam prebivalstva, verjetno s ciljem kupovanja glasov na volitvah. Pomoč so prejeli tudi duhovniki. Ja, je že res, da je predsednik vlade globoko veren možakar. Ne, sej ne.  

Seveda so vse pomoči, omenili smo jih zgolj nekaj, terjale svoj davek v proračunu, pa četudi so bile koristne ali dobre zgolj na papirju. Letošnji proračunski primanjkljaj je dosegel dobri 2,6 milijarde evrov, obeti za proračun za prihodnje leto prav tako niso ravno cvetoči. Za izvrševanje proračuna bo potrebna namreč zadolžitev za dobrih 5,5 milijarde evrov, s tem pa bi dolg proračuna narasel na 36,6 milijarde evrov. Oziroma 75 odstotkov bruto družbenega proizvoda.

Bolj je šlo leto h koncu, več bizarnosti se je dogajalo v naši prelepi deželici sonca in grozdja. V Rogaški Slatini so decembra izpeljali referendum o postavitvi nekaj več kot 100 metrov visokega stolpa. Tradicija steklarstva je odgovorna za njegovo ime - to bo stolp Kristal. Volilna udeležba je bila 39-odstotna - glasovalo je 3840 občanov Slat’ne, od teh 56 odstotkov za postavitev tega ogromnega bisera. Tik pred zaključkom leta pa so se v Radencih o preimenovanju Titove ceste v Cesto osamosvojitve Slovenije zopet pogovarjali občinski svetniki. In izglasovali preimenovanje, rekši, da se to ob trideseti obletnici plebiscita spodobi. Morda res, a nekateri občani kljub svetniški odločitvi želijo na referendum o preimenovanju. Ali jim bo ustašofil Roman Leljak prisluhnil, bo pokazal čas.

Leto 2020 se bo v zgodovino najbrž zapisalo kot eno bolj depresivnih. Kaj storiti? Prisluhnimo odstopljenemu državnemu sekretarju Francu Brezniku, ki pojasni, kako se je njegovo življenje spremenilo, potem ko so ga policisti zasačili pri vožnji pod vplivom alkohola.