Pred vrati Bele hiše
Do ameriških predsedniških volitev so zgolj še štirje dnevi. Konec kampanje, ki se je začela že lansko poletje, bo prišel kot olajšanje tako za kandidate kot tudi za volilce. Oddajanje glasov se je začelo že pred enim mesecem in do danes je svoj glas oddalo že več kot 35 milijonov volilcev. V današnjem Kultivatorju bomo govorili o tem, kakšno izbiro imajo pred sabo Američani, ne zgolj o Donaldu Trumpu in Hillary Clinton, ampak tudi o alternativah.
Po izčrpajoči kampanji, polni škandalov in negativnih oglasov, ankete javnega mnenja kažejo podobno sliko, kot so jo že na začetku volitev. Matematika elektorskih glasov, s katerimi je v ameriškem volilnem sistemu izvoljen predsednik, je bolj naklonjena demokratski strani, ki mora osvojiti precej manj neodločenih zveznih držav. Trenutno stanje opisuje politični aktivist in sindikalist Mick Kelly:
Letošnje volitve se bodo v zgodovino zapisale z marsičem, med drugim tudi z rekordno visoko nepriljubljenostjo obeh kandidatov, ki sta ju v boj poslali obe glavni stranki. Zaradi tega so na volitvah več priložnosti dobili neodvisni kandidati in kandidati tretjih strank. Nadaljuje Kelly:
Zadnji kandidat tretje stranke, ki je imel vpliv na predsedniških volitvah, je bil Ralph Nader, ki je leta 2000 nastopil kot kandidat zelenih in je demokratu Alu Goru najverjetneje ukradel zmago na Floridi in posledično zmago za Belo hišo. Zadnji, ki je dosegel zmago v kakšni izmed zveznih držav in s tem tudi elektorske glasove, je bil guverner George Wallace, ki je konec šestdesetih nastopal kot kandidat nasprotnikov desegregacije na ameriškem jugu. Za socialistično stranko je najboljši rezultat pred šestindevetdesetimi (96) leti dosegel tudi Eugene Debs. Debs je kampanjo vodil iz svoje zaporniške celice, kjer se je znašel zaradi nasprotovanja vpoklicu vojakov med prvo svetovno vojno.
Debs je politični vzornik senatorja Bernija Sandersa. Sanders je bil do lanskega leta eden izmed dveh neodvisnih članov več kot 500-članskega kongresa. Ko se je odločil za predsedniško kandidaturo, je to storil pod zastavo demokratske stranke. Čeprav je sedaj podprl Hillary Clinton, je Sanders nastopal kot prvi samoopredeljen socialist po Debsu pred skoraj sto leti, s čimer je bil izrazito netipičen kandidat. O vplivu Sandersa govori Bogomil Ferfila, profesor s Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani:
Tistim na levem delu političnega prostora, ki ne želijo voliti za Hillary Clinton, alternativo predstavlja kandidatka Zelenih Jill Stein. Klasičnim politikam zelenih strank je primešala še elemente ameriške politične tradicije, predvsem iz časa New Deala v tridesetih letih. Glavni program Zelenih je tako projekt Green New Deal, ambiciozen program investicij v javna dela, ki bi do leta 2030 ustvaril energetski sektor, osnovan izključno na obnovljivih virih energije. Njen podpredsedniški kandidat je Ajamu Baraka, afroameriški politični aktivist. Kandidaturo Jill Stein predstavi Mick Kelly:
Jill Stein ne poskuša privabiti zgolj volilcev, ki podpirajo okoljevarstveno politiko, ampak tudi tiste, ki so nezadovoljni z obstoječim političnim stanjem. O njeni podpori in levem delu volilnega telesa govori Mick Kelly:
Problem stranke Zelenih je tudi v teh volitvah, da je večina okoljevarstvenih aktivistov in volilcev svoje politične napore usmerilo v umestitev svojih idej v program Demokratske stranke, medtem ko so v stranki Zelenih svoj odmev dobili tudi bolj ekscentrični glasovi. O pomanjkanju profesionalnosti spregovori Ferfila:
Kandidatura Trumpa je uspela konsolidirati demokratsko volilno bazo, kar je imelo za posledico zmanjšanje podpore za Jill Stein. Njena podpora je največja v državah, kjer bo Clinton zanesljivo zmagala. Prav tako je njena podpora začela padati takrat, ko je možnost izvolitve Trumpa postala bolj verjetna. Več delitev je v desnem volilnem telesu, kjer se za glasove konzervativcev, ki niso naklonjeni Trumpu, potegujeta kar dva kandidata. Kadidat libertarcev Gary Johnson in neodvisni kandidat Evan McMullin.
Johnson je bil kandidat libertarne stranke že pred štirimi leti, ko je dosegel slab odstotek glasov. Pred tem je bil kot član republikanske stranke guverner Nove Mehike. Na letošnjih volitvah se mu obeta približno deset odstotkov. Več podpore ima v domači državi in v tradicionalno konzervativnih, a malo poseljenih državah Skalnega gorovja, kot sta Idaho in Kolorado. Nekaj podpore med mlajšimi mu je prinesla tudi njegova liberalna politika glede dužbenih vprašanj, kot so istospolne poroke, kazenska politika in vprašanje drog. Povečanje podpore, ki je prišla predvsem iz vrst republikanskih volilcev, je hkrati povzročila omilitev njegovih libertarskih stališč. Njegov podpredsedniški kandidat je William Weld, ki je bil pred tem zmerni republikanec in guverner zvezne države Massachusetts.
Drugi kandidat, ki želi pridobiti s Trumpom nezadovoljne republikanske volilce, je neodvisni kandidat Evan McMullin. Pred tem je bil politični direktor Konference republikanskih kongresnikov, še pred tem pa je delal za obveščevalno agencijo CIA. Na volitvah nastopa kot ultra konzervativni kandidat. Čeprav ima v večini države podporo zgolj nekaj odstotkov, ima veliko podporo v svoji domači zvezni državi Utah, kjer ima možnosti celo za zmago. O nenavadnem predsedniškem boju v Utahu govori Matt Canhamn novinar časopisa The Salt Lake Tribune:
Utah je bil na zadnjih dveh predsedniških volitvah tista zvezna država, kjer so republikanci dosegli največjo večino. Zakaj se je letos bitka tako zapletla, nadaljuje Canhamn:
Ko je Donald Trump zmagal na republikanskih strankarskih volitvah, so številne konzervativne interesne skupine poskušale lansirati alternativno konzervativno kandidaturo. Čeprav so Trumpovo kandidaturo zaznamovali predvsem osebni škandali, ne gre pozabiti, da je istočasno odstopil od do sedaj ortodoksnih republikanskih politik, med katere spadata zagovarjanje prostotrgovinskih sporazumov in ostra zunanja politika, podprta z vojaško močjo. Na koncu je to mesto zasedel do sedaj povsem neznani McMullin, ki je svojo kandidaturo naznanil šele po tem, ko se zanjo niso odločili drugi vidnejši kandidati, kot je na primer zadnji republikanski predsedniški kandidat Mitt Romney. Razloge, zakaj tako imenovano gibanje “Never Trump” nikoli ni doseglo uspeha, pojasnjuje Matt Canhamn:
V zadnjih tednih pred volitvami podpora neodvisnim kandidatom tipično začne padati. Ankete javnega mnenja kažejo, da se to dogaja tudi tokrat. Nepriljubljenost obeh glavnih kandidatov se je izkazala za dvorezen meč za druge kandidate. Po eni strani so volilci iskali alternative, po drugi pa sta tako Trump kot Clinton povzročila strnjenje vrst v nasprotnem taboru. Težko pa je spregledati, da so se letos tradicionalne politične koalicije močno skrhale tako v strankarskih kot tudi prihajajočih predsedniških volitvah. O alternativah največjima strankama govori Mick Kelly:
Politične razpoke so še širše na republikanski strani. V osemdesetih in devetdesetih letih je stranka s pomočjo Reaganove konzervativne kontrarevolucije uspela prevladati v ameriškem političnem prostoru, sedaj pa se ji obeta že tretji zaporedni poraz na predsedniških volitvah. O dilemah tako imenovane velike stare stranke spregovori Bogomil Ferfila:
Današnji Kultivator s svojo analizo političnega stanja v Združenih državah zaključuje Mick Kelly:
Dodaj komentar
Komentiraj