Ko se v volilnem letu na pobudo prvaka stranke Desus Karla Erjavca v slovenskem političnem prostoru ponovno odpre vprašanje priznanja Palestine, je zdrava mera dvoma v izhodiščni namen takšnega dejanja še kako na mestu. Ne zato, ker bi pri vprašanju padli v predvidljivo delitev mnenj za-proti, temveč zaradi odsotnosti konkretne in poglobljene analize, kaj takšno priznanje v današnjih okoliščinah in spremenjenih pogojih sploh pomeni. Kaj danes sploh tvori Palestino kot politično entiteto? Kaj jo vzdržuje v stanju permanentne podrejenosti? Kakšne sploh so možne in potencialno učinkovite rešitve na mednarodni ravni za najdaljšo vojaško okupacijo v moderni zgodovini? Odgovore smo iskali v pogovoru z raziskovalcem na Fakulteti za management Univerze na Primorskem Primožem Šterbencem in novinarjem spletnega portala RTV Slovenija Borisom Vasevom.

Šterbenc kot uvodni argument in začetek kritike priznanja navaja kriterije v mednarodnem pravu, ki predpisujejo, kdaj politična entiteta lahko postane država:

Izjava

Razdrobljenost, tako ozemeljska kot politična in ekonomska, je po Vasevovem mnenju ključni dejavnik za razumevanje palestinske ujetosti v sedanji situaciji.



Izjava

Ta fragmentacija je direktna posledica izraelske okupacijske strategije, etničnega čiščenja in načrtnega naseljevanja judovskega prebivalstva na palestinska ozemlja. Šterbenc:



Izjava

Znotraj zahodnega brega je območje nadalje razdrobljeno na administrativne cone A, B in C, ki, kakor opiše Vasev, delujejo z blagoslovom vlade iz Tel Aviva ter ob stalni prisotnosti vojske okupatorja.



Izjava

Šterbenc opisane pogoje postavi v kontekst mednarodnega prava, po katerem lahko priznanje države kompenzira odsotnost efektivne oblasti:



Izjava

Tako pridemo do samega vprašanja tako zvanega mirovnega procesa in direktnih pogajanj med izraelsko in palestinsko stranjo, h kateremu vsaj deklarativno želijo pripomoči aktualni zagovorniki priznanja:

Izjava

Prav takšen mirovni proces je po Šterbenčevem mnenju zapečatil usodo prizadevanj za svobodno Palestine z začetka devetdesetih let.

Izjava

Vasev izpostavi še eno plat problematike, ki nekako vztrajno uhaja iz javnega diskurza in debat odločevalcev: rešitev dveh držav in njene posledice:



Izjava

Kdaj je torej bil pravi čas za takšno obliko priznanja in kdaj je minil? Šterbenc:



Izjava

Vasev se temu stališču pridružuje in dodaja:

Izjava

Tudi mit o naprednih Norvežanih, ki naj bi pripomogli pri pogajanjih, je predvsem potreben dekonstrukcije:

Izjava

Kaj pa stališče izraelskih oblasti?

Izjava

Ob tem se pojavlja tudi možnost za nove zlorabe priznanja Palestine s strani Izraela, ko pride do vprašanja repatriacije beguncev v sosednjih državah:

Izjava

Seveda trenutna zgodovinska situacija ni nastala neodvisno od palestinske interne politike, predvsem od odnosa med strankama Fatah in Hamas. Šterbenc:

Izjava

Kolaboracija Fataha, ki je pripeljala do vojne s Hamasom, je prizadevanja za priznanje hudo omejila, izraelska strategija pa je žela uspeh za uspehom.

Izjava

Vasev ob tem poudarja konkretne pogoje okupacije, pod katerimi se ti interni konflikti odvijajo in brez katerih bi bili ti procesi veliko bolj vsakdanji:



Izjava

Kaj bi glede na povedano torej moralo biti vodilo države, kakršna je Slovenija, pri opredeljevanju do rešitev?



Izjava

Dodajanje podpisa na seznam 137 držav, ki priznavajo Palestino, po Šterbenčevem mnenju temelji predvsem na trhlem argumentu, da abstraktno lahko premaga materialno:



Izjava

Medtem ko zunanje ministrstvo načrtuje priznanje Palestine, pa se na manj vidnih ravneh nadaljuje slovensko sodelovanje v okupaciji. Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije je novembra objavila javni razpis za sofinanciranje znanstvenoraziskovalnega sodelovanja med Republiko Slovenijo in državo Izrael v letih 2018 do 2020. Razpis definira dve prednostni področji. Eno je opisano kot “digitalni vidiki raziskav na področju družboslovja in humanistike”. Drugo, bolj problematično, pa “inovativno upravljanje z vodami in tehnologije spremljanja, vključno s spremljanjem na daljavo”. Evfemistični izraz “upravljanje z vodami” pa v resnici popisuje mehanizem izraelske okupacije. Sporazum iz Osla namreč predvideva, da Izraelu pripada 80 odstotkov vode iz skupnega vodonosnika, Palestincem pa le petina. Kot pa ugotavlja poročilo Svetovne banke iz leta 2009, pa niti to nesorazmerje ne odraža realnosti. Svetovna banka namreč ugotavlja, da Izrael izčrpa za več kot 50 odstotkov več vode, kot mu jo dodeljujejo določila iz sporazuma. V poletnih mesecih Izrael rutinsko omejuje dostop Palestincev do vode, na okupiranih ozemljih pa preprečuje izkop novih vodnjakov. Pomen vodnih virov v izraelsku strategiji na Bližnjem vzhodu je na pogovoru, ki je potekal prejšnji petek v Mladinskem gledališču, orisal in v zgodovinski kontekst postavil Primož Šterbenc:

Izjava

Razpis Agencije za raziskovalno dejavnost, ki poteka v sodelovanju z državo Izrael in ki kot prednostno področje opredeljuje projekte na področju upravljanja z vodami, je tako primer sodelovanja v izraelski okupaciji Palestine. Povezave do razpisa je med drugim svojim pedagogom in raziskovalcem poslala ljubljanska Fakulteta za družbene vede. Agencije za raziskovalno dejavnost in Fakultete za družbene vede za komentar do zaključka redakcije nismo uspeli priklicati.

Ob tem, da evropske države, vključno s Slovenijo, še vedno sodelujejo v izraelski okupaciji, Vasev poudarja, da je konec okupacije zgolj eden izmed potrebnih pogojev za rešitev konflikta:

Izjava

Za razrešitev konflikta pa ni dovolj le priznanje palestinske državnosti. Kot poudarja Vasev, je potreben pritisk na okupatorja. Evropa je največji izvozni trg za izraelsko gospodarstvo, kar ji daje močan mehanizem pritiska.

Izjava