Še na nekaj let!
Danes je 62. svečko upihnil Mr. President, predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker. V našem spominu bo vedno živel kot dolgoletni premier davčne oaze ter kot edini človek, ki bi mu Pahor v varstvo zaupal svoje otroke. Po sobanah Berlaymonta pa ga poznajo predvsem kot veseljaka in ljubitelja žlahtne kapljice. Na Radiu Študent se mu poklanjamo s kratkim medleyjem njegovih dogodivščin in mu kličemo na zdravje!
Junckerjevo ime pa bo ovekovečeno tudi v tako imenovanem Junckerjevem planu. Gre za nekakšen evropski “New deal”, ki naj bi preko institucije, imenovane Evropski sklad za strateške investicije, pripomogel k rasti gospodarstva v Evropski uniji. Prvi predlog plana bi do konca leta 2017 v realni sektor lansiral okoli 315 milijard evrov tako javnega kot zasebnega denarja. V torek pa so se finančni ministri Evropske unije dogovorili, da bodo Investicijski plan za Evropo, kot se mu uradno reče, podaljšali do leta 2020 in tako v evropsko gospodarstvo načrpali vsega skupaj 500 milijard evrov. Mehanizem investicijskega načrta in njegovo podaljšanje razloži Eoin Drea, ekonomist z Martensovega centra za evropske študije.
Po skoraj dveh letih delovanja je bilo s sofinanciranjem sklada v gospodarstvo vloženih približno 154 milijard evrov. Glavnino tega denarja, nekaj čez 100 milijard, predstavlja zasebni kapital. Govora je o 385 projektih v 27 državah članicah Evropske unije. Največji odstotek sredstev je šlo v financiranje srednjih in manjših podjetij, sledi energetika ter na koncu razvoj in raziskave.
Kljub temu, da je velika večina držav, torej kar 27 od 28-ih, dobila kos Junckerjeve pogače, težko govorimo o enakomerni, kaj šele progresivni razdelitvi sredstev med starejšimi bolj razvitimi in mlajšimi manj razvitimi državami članicami. Kar 95% odstotkov vsega denarja naj bi dobile bolj razvite članice Evropske unije. Franc Bogovič, evropski poslanec, s prstom pokaže na državne uradnike perifernih držav.
Drea sicer tovrstne razdelitve sredstev ne vidi kot precej problematične. Kot glavno prednost izpostavi dostopnost sredstev za manjša in srednje velika podjetja, ki da so hrbtenica evropskega gospodarstva.
Evropski poslanec Igor Šoltes opozarja, da moramo pri merjenju uspešnosti Junckerjevega plana do sedaj upoštevati prizmo, skozi katero slednjega ocenjujemo. Z vrha lestve tako lahko zgleda vse dobro, medtem ko tisti spodaj občutijo trhlo postavitev.
Ne le optika družbene hierarhije, tudi podrobnejša obravnava razkriva mnogo pomanjkljivosti. Peter Slobil z nevladne agencije Bankwatch kot primer poda predvsem energetiko. Slednja naj bi namreč dobila drugi največji delež sredstev - približno 22 odstotkov. To se sicer sliši dobro, a je hudič, kot že rečeno, v podrobnostih.
Problem naj bi predstavljal tudi premajhen poudarek na obnovljivih virih energije in doseganju ciljev, zastavljenih v pariškem podnebnem sporazumu. Ministri so se sicer ob podaljšanju zavezali, da bodo 40 odstotkov sredstev namenili doseganju okoljskih ciljev. Bankwatch opozarja, da je to občutno premalo.
Plan je bil kljub opozorilom civilne družbe in dela politike podaljšan do leta 2020. Poleg večjega denarnega obsega, torej predvidenih 500 milijard, podaljšanje predvideva tudi možnost dodeljevanja investicij projektom z večjim tveganjem. Ugotovljeno je namreč bilo, da je Junckerjev investicijski načrt ponekod le dopolnjeval obstoječi program Evropske investicijske banke, namesto da bi ga razširjal. Več Eoin Drea.
Evropska komisija in finančni ministri pravijo, da naj bi se več denarja v okviru načrta porabilo za projekte v obrambnem in varnostnem sektorju. Navkljub splošni militarizaciji evropske družbe pa Drea to razlaga predvsem s perspektive novoizvoljenih voditeljev.
Dodaj komentar
Komentiraj