Zimsko letovanje v Afganistanu!
Predstavniki Evropske unije in afganistanska vlada so konec prejšnjega tedna leto dni nazaj na vrhovnem srečanju podpisali dogovor, s katerim se je afganistanska oblast zavezala k neomejenem sprejemanju deportiranih prosilcev za azil. Sam dogovor med oblastniki ni bil objavljen v javnosti, vendar pa naj bi bila po trditvah Guardiana edina omejitev za evropska ministrstva, ki odločajo o prošnjah za azil, da v prvih šestih mesecih število deportirancev na sme presegati številke 50 na en čarterski let. Pogajanja med evropskimi in afganistanskimi glavami glede ureditve vračanj so sicer trajala že več mesecev, podpisu zadnjega dogovora pa je sledila mednarodna konferenca o razvoju Afganistana.
Konference, ki je potekala ta teden, so se udeležili predstavniki 75 držav in 26 mednarodnih organizacij. Visoki predstavniki so govorili o solidarnosti ter podprli reformni program afganistanske vlade, ki je deklarativno pogoj za pridobitev finančne pomoči, od katere je v veliki meri odvisna ta država. Vendar pa sovpadanje srečanja glavnih financerjev afganistanske vlade in podpis o vračanju migrantov ni naključje. Pred letom dni je namreč v javnost pricurljal dokument, v katerem je Evropska komisija Evropskemu svetu eksplicitno navedla pričakovanje, da Afganistan sprejme vsaj 80.000 zavrnjenih prosilcev za azil.
Po letu dni se je tako od podpisa zadnjega dogovora o vračanju migrantov se uresničil podoben dogovor kot velja med Evropsko unijo in Turčijo glede zadrževanje migrantov na zunanji meji Evrope. Zgolj dva dni po podpisu se je namreč odvila prej omenjena konferenca donatorjev, ki so se zaobljubili, da bodo v Afganistan v naslednjih štirih letih poslali dobrih 13,5 milijarde evrov, od tega pa bodo države članice Evropske unije prispevale okoli 5 milijard evrov. Več o evropskem financiranju afganistanskih deportacij pojasni Iverna McGowan z Amnesty International.
V obdobju povečanih migracij je v zadnjem letu število prosilcev za azil iz Afganistana v vseh evropskih državah znašalo okoli 200.000. Prav zaradi povečanega števila prošenj so države zaostrile svoje azilne politike in v roku enega leta začele množično zavračati prosilce iz Afganistana. Število deportiranih Afganistancev leta 2015 je iz nekaj manj kot 3300 naraslo na skoraj 9500 v letu 2016, podobno pa bo glede na zadnje vrhovno srečanje veljalo tudi za tekoče leto. Število zavrnjenih prošenj in deportacij pa narašča navkljub dejstvu, da po podatkih Združenih narodov leto 2016 po številu spopadov in smrtnih žrtev velja za najbolj krvavo v Afganistanu po letu 2009. Zaradi tega dejstva so v Amnesty International pripravili poročilo o vračanju v Afganistan in o tem, kaj vračanje pomeni za tiste, ki jim je bila mednarodna zaščita zavrnjena.
Vračanja v Afganistan potekajo z opravičilom, da spopadi potekajo zgolj na določenem delu države in da je Afganistan v večini za življenje povsem varna država. Takšna argumentacija pa doseže absurdno razsežnost, ko Afganistan postane izvorna država za ljudi, ki tam niso nikoli bili. Takšen primer so ljudje, katerih starši so prebegnili v Iran zaradi vojne doma. Zavrnjeni prosilec tako prileti v štirimilijonski Kabul brez kakršnekoli predobstoječe socialne mreže. Prosilec lahko prostovoljno stopi do lokalne pisarne Mednarodne organizacije za migracije in je v tem primeru celo upravičen do začetnega kapitala, s katerim naj bi začel svoj posel v mestu, kjer je napad talibov pred dvema mesecema zahteval 38 življenj. Glede tovrstnih primerov vrnitev v Afganistan nadaljuje McGowan.
Odločevalci prošenj za azil po Evropi uporabljajo isto bazo poročil, na podlagi katerih odločajo o razmerah v državi, vendar pa deleži potrjenih odločitev variirajo od države do države. Za vse pa velja zmanjšanje števila pozitivnih odločitev od leta 2015 do 2016. Prav ta poročila, ki kažejo stopnjevanje spopadov, pogosto pragmatično veljajo kot razlog za negativne odločbe z utemeljitvijo, da so napadi omejeni zgolj na dele Afganistana.
Glede na notranjepolitične razmere in strankarske boje v posameznih državah je postalo očitno, da je prav Afganistan pristal na administrativnem žrtvenem kamnu protimigrantskega resentimenta. Podobno kot italijanska vlada sklepa dogovore z libijskimi milicami glede opravljanja nalog obalne straže, evropski politiki pred volitvami sklepajo dogovore o afganistanskih deportacijah.
Na sistematično zavračanje afganistanskih prosilcev za azil na slovenskem notranjem ministrstvu so sicer že pred časom opozorile tukajšnje mednarodne nevladne organizacije. V letu 2016 je bilo v Sloveniji med novimi prosilci za azil največ Afganistancev, kljub temu pa nobenemu odraslemu ni bila izdana pozitivna odločba. Zato so nevladniki ministrstvu poslali skupen poziv o spremembi politik, vendar pa so naleteli na gluha ušesa za takšna opozorila. Več o pozivu pove Barbara Vodopivec z organizacije Humanitas.
Ministrstvo je odgovorilo, da očitki ne držijo. Subsidiarno, torej začasno zaščito je pridobilo 12 mladoletnikov brez spremstva. Ta pa se vsakih nekaj let presoja glede na razmere v izvorni državi. Več Franci Zlatar s Slovenske filantropije.
Opozorila nevladnih organizacij nacionalnim vladam se v večji meri sklicujejo na imperativ človekovih pravic in vladavino prava. Dikcija državnih politik, da te niso v skladu z mednarodnim pravom, zgreši bistvo problema. Problem zavrnitev Afganistancev ni pravno, temveč politično vprašanje. Zavrnjeni afganistanski prosilci so podobno kot prej ljudje na libijski in turški obali predmet politične trgovine nacionalnih in nadnacionalnih oblasti.
Dodaj komentar
Komentiraj