Znan nekaznovan modus operandi na eni...
V sredo se je s predobravnavnim narokom začelo sojenje novinarki Dela Anuški Delić, ki jo specializirano državno tožilstvo bremeni objave tajnih podatkov. Delićeva je konec leta 2011 v treh člankih pisala o povezavah med neonacistično skupino Blood and Honour in Slovensko demokratsko stranko, s tem pa naj bi ogrozila preiskave uradnih organov. V obtožnem predlogu je med drugim namreč navedeno, da naj bi bilo zaradi njenih člankov onemogočeno nadaljnje izvajanje prikritih ukrepov zoper določene pripadnike omenjene skupine, saj so iz Delićevih člankov izvedeli za nadzor.
Anuška Delić je s pisanjem o povezavah osrednje organizacije skrajne desnice pri nas in ene od večjih političnih strank zasledovala javni interes, v najslabšem primeru pa je pri tem pričakovala tožbe za razžalitve. O kazenskem pregonu, ki bi jo utegnil doleteti ni niti razmišljala.
Za medijsko strokovnjakinjo Sandro Bašić Hrvatin je pregon Delićeve siptomatičen v času globalnega trenda omejevanja človekovih pravic. Po njenem debatirati o tem ali so bile informacije za javnost pomembne sploh ni potrebe in jih je bila Delićeva kot novinarka dolžna objaviti.
Po objavi člankov leta 2011 ni bilo odzivov oziroma zahtev po popravku. Zanimivo pri kronološkem preletu vseh dogodkov v povezavi s tem sodnim pregonom je, da je Delićeva prvič opazila, da ji nekdo želi pripisati objavo tajnih podatkov prav s strani neonacistične skupine.
Glede nato, da je kazensko ovadbo zoper Delićevo vložil nekdanji direktor SOVE Damir Črnčec, še vedno pa izjemno dejaven sopotnik Slovenske demokratske stranke, tudi v Odboru 2014 - karavani tako imenovanih vztrajnikov z jasnim ciljem -, se politični motivi sodnega pregona zoper Delićevo ponujajo kar sami.
Državni vrh je že od aprila leta 2010 vedel, da je neonacistična skupina Blood and Honour izjemno dejavna, kot tudi to, da so njeni člani navzoči v različnih organih države, tako v vojski kot tudi v policiji. Kljub vednosti pa niti ena državna ustanova, če ne upoštevamo minimalnih naporov bivšega predsednika Danila Turka, ni storila nič. Obstaja pa še ogromno indicev, da so prav člani teiste grupacije konec leta 2012 med vseslovensko ljudsko vstajo sprožili nasilne izgrede med protivladnimi protesti v Ljubljani. Pri vsej neodzivnosti institucij je paradoksalno, kot smo omenili že na začetka, da naj bi članki Anuške Delić preiskovalnim organom onemogočili nadaljnje izvajanje prikritih ukrepov, s katerimi naj bi nekatere neonaciste, pred tem da intenzivno nadzorovali.
Ob sodnem pregonu Anuške Delić so se poleg domačih novinarskih stanovskih organizacij oglasile tudi mednarodne organizacije, ki spremljajo delovanje medijev. Ovadbo Delićeve je kritizirala predstavnica za svobodo medijev pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi Dunja Mijatović, na nesprejemljivost kriminaliziranja novinarskega dela pa je opozorila tudi Evropska zveza novinarjev. Domače Društvo novinarjev Slovenije je ob obsodbi procesa proti Delićevi zahtevalo tudi spremembo kazenskega zakonika na področju medijskega delovanja oziroma medijskih objav tajnih podatkov. Predsednik Društva novinarjev Slovenije Matija Stepišnik.
Prvi odzivi kažejo, da se potrebe po spremembi zakonodaje, vsaj na področju medijskega razkrivanja tajnih podatkov v interesu javnosti, zaveda tudi nova oblast. Novi minister za pravosodje Goran Klemenčič je že najavil popravo kazenskega zakonika, spremembe pa bi po njegovem morale upoštevati dva vidika.
Po mnenju ministra mora država varovati tajne podatke zaradi razmahnitve curljanja državnih skrivnosti tudi iz čisto partikularnih bodisi zasebnih bodisi političnih interesov.
Sandra Bašić Hrvatin ob tem načelnem zavedanju oblasti po potrebni prevetritvi kazenskega zakonika opozarja, da ta nima časa čakati, pač pa bi morala od načelnih mnenj preiti k takojšnjim spremembam.
Pravosodni minister Klemenčič odgovarja, da ministrstvo ne namerava hiteti, pač pa bodo šli v celovitejše spremembe zakonika. Kljub temu lahko prve korake pričakujemo že do konca leta.
Pregon novinarjev zaradi objave tajnih informacij je bil precej olajšan s, v času Janševe vlade leta 2008, spremenjenim kazenskim zakonikom. Izdaja in objava tajnih podatkov sta bili sicer tudi pred letom 2008 kaznivi dejanji, a so bile omejitve sodnega pregona v primeru medijskih razkritij državnih tajnosti precej večje. Matija Stepišnik.
Zakonodajelec je s spremembami kazenskega zakonika leta 2008 takšne okoliščine opustil in z 260. členom zakonika sodni pregon novinarjev ob objavi tajnih podatkov praktično avtomatiziral.
Sandra Bašić Hrvatin, ki je ob spremembah zakonika pogrešala večje nezadovoljstvo novinarjev in javnosti, opozarja, da lahko ob obstoječi zakonodaji oblast preganja praktično vsakega novinarja, ki dregne v državne skrivnosti. Ob tem pa določbe zakonika izkorišča v skladu z lastnimi interesi.
Medijski prostor pa ne ožijo samo kazenski procesi zaradi medijske objave tajnih podatkov, pač pa tudi vse bolj subtilni pritiski medijskih subjektov, v največji meri predstavnikov kapitala. Ti med drugim izkoriščajo tudi zakonsko dopuščeno pravico do medijskega popravka, s katero največkrat, odločno z odvetniško grožnjo z odškodninsko tožbo v primeru neupoštevanja, skušajo v javnosti vsiliti svojo interpretacijo. Kot poudarja Bašić-Hrvatinova je največji problem te ustavne pravice, da jo premalo uporablja javnost, ki bi jo morala, preveč pa tisti, ki že tako imajo politično, kapitalsko in siceršnjo moč v družbi.
Večkrat pa gredo ti pritiski seveda dlje od popravka. Opremljeni z dragimi odvetniki predstavniki kapitala izvajajo najrazličnejše pritiske, - navedbe o konkretnih primerih hranimo v uredništvu, a jih zaradi nedosegljivosti akterjev nismo uspeli preveriti, zato jih tokrat ne objavljamo -, da dosežejo celo umik člankov in medijski molk. Matija Stepišnik.
Tudi za to si v Društvu novinarjev Slovenije že več let prizadevajo za spremembo neustrezne medijske zakonodaje, a pri oblasti, kakršnekoli barve že je, vselej naletijo na gluha ušesa. Matija Stepišnik, s katerim tudi zaključujemo današnji Kultivator.
Dodaj komentar
Komentiraj