ZNB: Zakon o nalezljivih boleznih ali Zadnja Naša Briga
Ustavno sodišče je v ponedeljek presodilo, da je vladni odlok, ki je za zaposlene v državni upravi uvajal pogoj PC, torej preboleli ali cepljeni proti covidu-19, neustaven, saj za njegovo uveljavitev ni ustrezne zakonske podlage. Ustavni sodniki so odločitev sprejeli s šestimi glasovi proti trem, pospremili pa so jo s petimi pritrdilnimi in dvema odklonilnima ločenima mnenjema. Izvajanje odloka je ustavno sodišče sicer zadržalo že konec septembra, potem ko so prejeli več pobud za oceno ustavnosti, vsebinsko pa so se opredelili do tiste, ki jo je v postopek vložil Policijski sindikat Slovenije.
Odlok, s katerim je vlada v državni upravi poskusila uvesti pogoj PC, je še eden v vrsti odlokov v formalno epidemičnem in postepidemičnem času, ki jih je ustavno sodišče razveljavilo in označilo za protiustavne, ker niso imeli podlage v zakonodaji. A tudi zakon, ki v Sloveniji ureja področje nalezljivih bolezni in družbenega spoprijemanja z njimi, to je Zakon o nalezljivih boleznih, krajše ZNB, ni brez »greha«. Ustavni sodniki so z dvema odločbama, objavljenima junija in oktobra letos, ugotovili, da so 2., 3. in 4. točka prvega odstavka 39. člena ZNB v neskladju z ustavo. Ustavniki zakona niso razveljavili, so pa državnemu zboru 3. junija naložili, da ugotovljeno neskladje odpravi v roku dveh mesecev. Ker poslanci tega s potrditvijo popravljenega zakona še do danes niso storili, so v Pravni mreži za varstvo demokracije prejšnji teden predstavili svoj predlog sprememb in dopolnitev 39. člena ZNB, tako da bi bil ta skladen z ustavo.
V današnjem Kultivatorju tako predstavljamo civilno-družbeni predlog, ugotavljamo njegove možnosti za sprejetje in razmišljamo, kaj se dogaja z morebitno uvedbo obveznega cepljenja.
O predlogu zakona, ki ga je pripravila Pravna mreža, smo se pogovarjali z enim od avtorjev, pravnikom Matijo Urankarjem iz Odvetniške pisarne Senica. Uvodoma predstavi, kako je sploh prišlo do priprave zakonskega predloga.
Pri pripravi zakona so sodelovali tudi epidemiologi, vendar sogovornik njihovih imen zdaj, ko zakon še ni v parlamentarni proceduri, ne želi javno izpostavljati.
O omenjenem vladnem predlogu so poslanci glasovali v začetku julija in ga s 44 glasovi za in 42 proti sprva podprli. Po odložilnem vetu državnega sveta, ko je bila za sprejem novele ZNB potrebna ne relativna, temveč absolutna navadna večina 46-ih poslanskih glasov, pa so ga nato prepričljivo, z 78 glasovi proti in enim za, zavrnili.
Zakonski predlog Pravne mreže glede na trenutno veljavni ZNB sicer prinaša tri ključne novosti.
Sestava strokovne posvetovalne skupine bi bila tako po novem formalizirana. V skladu s predlogom Pravne mreže jo vodi predstavnik epidemiološke stroke, sestavljajo pa jo še predstavniki imunološke, sociološke, psihološke in pravne znanosti. Del skupine je tudi strokovnjak za nalezljivo bolezen, ki se določi glede na predvidljive zaplete bolezni in zdravniško specializacijo. Strokovno posvetovalno skupino imenuje vlada ali pa minister za zdravje, odvisno od tega, kdo sproži celoten postopek izrekanja ukrepov. Do teh se omenjena skupina opredeli, in sicer tako, da pripravi oceno, ki je nato objavljena v uradnem listu. In kaj piše v tej oceni?
Druga ključna novost je stopnjevanje ukrepov. Te je vlada Janeza Janše mnogokrat sprejemala arbitrarno in počez, brez ustrezne obrazložitve strokovne posvetovalne skupine. Po predlogu Pravne mreže so ukrepi domišljeni po sklopih, od tistih, ki jih je lažje sprejeti, do tistih, katerih sprejetje je bolj oteženo.
Tretja ključna novost je parlamentarni nadzor ukrepov, ki ga je vlada s sprejemanjem odlokov povsem zaobšla.
Ukrepe bi tako potrjevali poslanci v državnem zboru, in sicer na pristojnem odboru, torej Odboru za zdravje.
Predstavljene novosti predloga sprememb ZNB, kot poudarja Urankar, izhajajo iz potrebe po večji transparentnosti celotne odločevalske verige, ki jo zagovarjajo v Pravni mreži. Kljub temu je - in mora biti - odločitev, kako se soočati z epidemijo nalezljivih bolezni, v končni fazi vedno v domeni politike.
Pravna mreža je svoj predlog sprememb ZNB posredovala vsem poslanskim skupinam. Z njihovimi vodjami je predsednik državnega zbora Igor Zorčič v torek opravil posvet, na katerem so ugotavljali, kakšno podporo ima zakonski predlog med poslanci.
Nepovezani poslanci bi lahko sprejeli odločitev prihodnji teden. Nadaljnji potek je sicer odvisen od vrste postopka; ker zakon zadeva vse prebivalce, Zorčič razmišlja, da bi sklical javno predstavitev mnenj. To bi pomenilo, da bi se obravnava lahko zavlekla, vendar bi to po njegovem mnenju prispevalo k boljši obravnavi zakona, ki bi bil nato morda sprejet. Kako pa prvi med poslanci dojema sporočilo, ki ga državni zbor z nespoštovanjem odločitev ustavnega sodišča daje ljudstvu?
Kot je na okrogli mizi o možnostih obveznega cepljenja, ki je včeraj potekala na Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU, povedal odvetnik Dino Bauk, zdajšnji Zakon o nalezljivih boleznih omogoča tudi uvedbo obveznega cepljenja.
Vedno bolj slaven 22. člen Zakona o nalezljivih boleznih je pred več kot petnajstimi leti že prestal presojo ustavnega sodišča, takrat seveda zaradi nasprotovanja staršev proti cepljenju otrok. Naše ustavno sodišče je zavzelo enako stališče kot letos Evropsko sodišče za človekove pravice v primeru iz Češke.
V splošni, pa tudi pravni javnosti in očitno v sami politiki ter strokovni posvetovalni skupini je očitno prišlo do spoznanja, da ta pravna podlaga ni zadostna, čeprav resnih pravnih argumentov za to ni. Po naših neuradnih informacijah naj bi se na vladi pripravljal tudi poseben zakon o obveznem cepljenju proti covidu-19. V igri naj bi bila tudi uvedba participacije necepljenih pri stroških hospitalizacije. Odločitev, ali bo tak zakon dejansko tudi predlagan, naj še ne bi bila sprejeta, saj soglasja o tem za zdaj ni.
O tem, ali naj necepljeni v primeru hospitalizacije stroške krijejo iz lastnega žepa, bo v torek na seji razpravljala Komisija za medicinsko etiko, ki deluje kot posvetovalno telo ministrstva za zdravje. Siceršnje stališče komisije do obveznega cepljenja predstavi njen predsednik Božidar Voljč, ki poudarja, da je obveznost bolj domena zakonodajalca kot pa same komisije.
V Pravni mreži, kot pojasni Urankar, ne vztrajajo nujno pri zakonskem predlogu sprememb, kot so jih spisali. Njihov namen je zlasti preseči zatečeno stanje, ko se v času sicer nerazglašene epidemije, ki pa de facto je med nami, vlada z odloki, Zakon o nalezljivih boleznih, ki že v imenu izpričuje svoj namen, pa je v delu neustaven. Zdaj se mora odločiti politika, ki pa se bo, sploh glede na izkušnje z nedavnimi uspešnimi civilnodružbenimi pobudami v zvezi z zakonom o vodah in proračunskim dopolnilom za izgradnjo vodovoda za krajane Anhovega, težko sprenevedala, da sprememb na tem področju ni mogoče doseči. S tem bi namreč poslala močno sporočilo, da se ima tudi ob posredovanjih civilne družbe za samozadostno in tako - v očeh javnosti morda odvečno.
Dodaj komentar
Komentiraj