Odkar nam je tretjič zavladal in razglasil epidemijo, lahko v tem, da nam vlada on in nihče drug, zdaj končno vidimo priložnost. Zdaj ima Janez Janša priložnost nase resnično prevzeti breme narodovega odrešenja. Čisto zares, tu zgodbice za otroke, ki ne ločijo Pučnika od Drnovška ali Kučana, ne veljajo več. Zdaj je tu priložnost, da si nadene krono iz trnja, z njo pa narod vodi skozi križev pot bolečih rok.

Janša mora, če želi postati odrešitelj Slovencev – in dobro vemo, da si to želi – uvesti obvezno cepljenje proti covidu-19. Ker pa to ni samoumevno, kaj šele priljubljeno, moramo pojasniti, zakaj.

Cepljenje je in mora biti večinski projekt. Ne le projekt običajne, volilne večine, ampak kar vsedržavljanski, celo vsečloveški projekt. To je cepljenje po definiciji. Vse napore »javnih« strokovnjakov, da bi bistvo projekta cepljenja zavili v šmek darilni papir, lahko zelo preprosto ekspliciramo v starem organicističnem jeziku: »Nobenega smotra ni v tem, da bi le del organizma družbe ohranili, ostalega pa pustili odmiranju. Ko celota organizma ne bo zdrava, tudi del te celote ne more biti zdrav. Del brez celote namreč ne more obstati, prav kakor celota brez vseh svojih delov ne.« To je vse, nič več in nič manj vsebine ni v projektu cepljenja.

Če mora biti cepljena celota ali vsaj velika večina celote, je osrednje vprašanje, kako to doseči. Očitno se namreč ne gre zanesti na tako imenovano družbeno solidarnost, kakor zmotno imenujejo domnevno razsvetljeno zavednost obstoja sočloveka, h kateri pozivajo in ki naj bi jo začasa covida-19 celo na novo odkrili.

Tako je denimo sodelavec Ivan Koruza še pred slabega pol leta v rubriki, ki jo pravkar poslušate, zatrjeval, da je leto 2020 »podčrtala že dolgo nevidena stopnja medčloveške solidarnosti in družbenega žrtvovanja«. V podporo trditvi je navedel nekaj primerov, citiramo: »Od medgeneracijske solidarnosti mladih, ki so delček svoje mladosti podarili v zameno za varnost svojih starih staršev, do požrtvovalnih zdravstvenih delavcev ter do učiteljev in staršev, ki so skrbeli za to, da so otroci lahko čim bolj normalno napredovali. Nenazadnje nam mora upanje v prihodnost nazaj vliti tudi navdušenje otrok ob vrnitvi v šolo, pri čemer o pregovorni naveličanosti in letargični prisili do šolanja ni niti duha ne sluha.«

Obstoja empiričnih dejstev, ki jih je naštel Koruza, morda ne gre zanikati, a v njegovem argumentu nikjer ni najti premise z dokazom ali vsaj znamenjem, da so vsa ta dejanja ljudje storili iz solidarnosti. Kako lahko vemo, da nekateri velikih dejanj niso storili iz čiste nuje, saj jih je k temu zavezovala služba, od katere živijo? Kako lahko vemo, na primer, da nismo v času prvih karanten »potrpeli« iz zelo sebičnega razloga, saj smo se bali za lastno zdravje - ali zdravje lastne družine, kar je še vedno zaseben vgib - ne pa za zdravje celote družbe? Ali še preprosteje, da smo sprva mislili, kako bo po eni karateni vse minilo, izolacija v lastno zasebnost pa je bila lahka odločitev v že pred epidemijo skorajda povsem pozasebljenem življenju?

Vse to so špekulacije, enakovredne trditvi, da so ljudje med epidemijo vse dobro počeli zaradi solidarnosti. Gotovo pa je eno. Četudi se je solidarnost morda med prvo karanteno za kratek čas pojavila, danes kot večinska drža ljudi ne obstaja. In empiričen dokaz je dovolj samo en: cepiti se je šla le polovica odraslih oseb. »Solidarnost«, ki je ima zadnje čase polna usta predvsem minister za zdravje Janez Poklukar, pri velikem delu prebivalstva nad vsemi drugimi utemeljenimi ali neutemeljenimi razlogi ni prevagala. Prav zato, ker je cepljenje projekt, na katerega morajo pristati vsi ali skoraj vsi, »solidarnost« pri njem odpove. Pravo solidarnost so vedno aktivno udejanjali tisti na robovih ali izven družbe, ne večina.

Predpostavka nekakšne »solidarnosti«, ali še bolje, »razsvetljenosti«, je v ozadju vseh poskusov civiliziranega prepričevanja ljudi, naj se gredo cepiti. Nedavno je Jernej Kaluža za Delo pojasnjeval, da polarizacija na cepilce in anticepilce za prepričevanje necepljenih ni koristna, ter položil vero »v to, da smo vsi skupaj zmožni – tudi z informiranim prepričevanjem – sprejemanja avtonomnih in racionalnih odločitev«. Seveda z argumentiranim prepričevanjem ni nič narobe, toda zaleglo bo morda pri odstotku, dveh, petih ali desetih odstotkih necepljenih. Verjetno bolje kot nič, a za uspeh projekta cepljenja ne dovolj dobro.

Kaluža pri zagovoru racionalne prepričevalne metode izhaja iz podmene, da so mnogi dvomi v cepiva ali razloge za cepljenje upravičeni in racionalni, zato pa jih je možno na racionalen način tudi preseči v korist skupnega cilja. Prvi problem tega je, da cepljenje očitno ni prepoznano kot skupen cilj – kakršnokoli prepričevanje tistih, ki nasprotujejo temu, da bi projekt cepljenja sploh postal skupen cilj, pa je obsojeno na propad. Ne drži namreč, kakor trdi Kaluža, da »bi skupni problem necepljenih težko detektirali«. Skupni problem, ki ne velja le za necepljene, je vgrajenost dvoma v moderno racionalnost sámo. Še več, dvom racionalnost poganja.

Vzrok za dvom je globlji od internetne zmešnjave informacij, ki jo mnogi krivijo za dvom v cepiva ali v razloge za cepljenje. Dvom je lasten mišljenju, ujetemu med prevarami čutov in prevarami uma, zato ga je nemogoče odpraviti, ne da bi odpravili tudi mišljenje. Toda za razliko od metodičnega dvoma, najbolj slavno izpeljanega pri Descartesu, ki je gotovost o obstoju resnice pravzaprav našel v gotovosti o obstoju dobrega, resnicoljubnega in nezmotljivega Boga, je dvom običajnega človeka brez posebne metode, ki dvom na neki točki naredi za končnega. Ker običajen dvom ne pozna pravil igre, zemljevida poti, ki bi jih moral prehoditi, da bi prišel do sklepa, z lahkoto postane absoluten. Tako denimo niti stežka ne moremo odgovoriti na vprašanje, »zakaj se cepiti?«, saj dvom, ki ne pozna meja, ne priznava niti obstoja polja izrekanja resnice, na katerem bi bilo možno iskati pravilne odgovore.

Edini odgovor na ta univerzalen dvom je lahko samo uvedba obveznega cepljenja. Ne zaradi tega, da bi tiste, ki se ne želijo cepiti, prisilili v nekaj, kar je nasprotno njihovi volji, ampak preprosto zato, ker bi edino neposredna izkušnja cepljenja, otipljiv in neiznakažen dokaz, lahko kljubovala univerzalnosti dvoma.

Ustavnopravno uvedba obveznega cepljenja verjetno ne bi bila sporna, zato Janša izgovorov ne bi smel imeti. Še več, edino on si lahko tako potezo politično privošči, saj tako ali tako že sedaj velja za diktatorja, v mnogih ozirih upravičeno. Če oziroma ko mu bodo za uvedbo obveznega cepljenja očitali diktaturo, to zanj ne bo nič novega in nič takega, kar bi njegove volivce zmotilo. In zato je dobro, da nam prav zdaj vlada Janša, ki ima tokrat kar v lastnih rokah odločitev, ali bo iz mučenika postal tudi odrešenik.