Zora postMerkelizma
V nedeljo bodo Nemci odšli na parlamentarne volitve. Najbolj očitna sprememba v primerjavi z zadnjimi volitvami je, da Angela Merkel po 16 letih odhaja v pokoj. Letošnje volitve so tako na prvi pogled izredno vznemirljive; poleg ugibanja o tokratni barvi in vzorcu koalicije bo Nemčija dobila še dejansko novega kanclerja. A v resnici je marsikaj znano; zelo verjetno je, da bo enakih 6 strank ponovno vstopilo v parlament. To so Krščanska demokratska unija in Krščanska socialna unija ter Socialno demokratska stranka, ki trenutno sestavljajo tako imenovano veliko koalicijo. V opoziciji pa so trenutno Alternativa za Nemčijo kot največja opozicijska stranka, Svobodna demokratična stranka, Levica in Zeleni kot najmanjša opozicijska stranka. V današnjem Kultivatorju tako o treh strankah in njihovih kandidatih za kanclerje. O njihovih prednostih in slabostih ter o tem, kako so prišli do položaja.
Kampanja se kljub nedavnemu umiku nemških vojakov iz Afganistana, še vedno trajajoči pandemiji ali vedno obstajajoči klimatski krizi ni vrtela okoli velikih vprašanj. Albert Scharenberg z inštituta Rosa Luxemburg kritizira kampanjo zaradi osredotočenosti na manjše škandale in ne na vprašanja o klimatskih spremembah, zunanji politiki ali ekonomiji.
Jorg Michael Dostal z univerze v Seulu pa je pogrešal razpravo o pandemiji covida-19 in med njo sprejetih ukrepih.
Med kampanjo se tudini razpravljalo o vprašanju, ki je zelo vznemirjalo oba intervjuvanca: kako bo Nemlija poplačala stroške pandemije? Nemčija sicer nikakor ni v krizi velikega dolga. Na svoj dolg plačuje negativne obrestne mere in torej služi denar, medtem ko se zadolžuje. Sledeč ekonomski logiki bi morala biti priložnost tudi za trošenje denarja; pravzaprav se bo morala izplačati praktično vsaka investicija, tudi na primer v infrastrukturo. Kljub temu zgolj Zeleni zagovarjajo ukinitev zlatega proračunskega pravila, da bi lahko financirali vlaganja v energetsko prenovo. Najbolj ortodoksni varčevalci pa so liberalci v FDP, ki ostro nasprotujejo rahljanju fiskalnih pravil.
Dostal predstavi tisto malo, kar so kandidati povedali o rezanju socialnih benefitov in pokojnin ter o davkih.
Škoda. No, če ne moremo govoriti o perečih problemih in strankarskih programih, ker tega stranke niso storile, pa poglejmo kandidate za kanclersko pozicijo. To so Armin Laschet kot skupni kandidat strank Krščanska demokratska unija in Krščanska socialna unija na Bavarskem, Olaf Scholz, finančni minister in vice kancler, ki je predsednik Socialdemokratske stranke, opozicijsko stranko Zelenih pa vodi Anallena Baerbock.
Novost je, da je kandidatka Zelenih, Anallena Baerbock, sploh kandidatka za kanclerko ter da je sploh bila povabljena v debate. Povabljena je bila zaradi dobrega položaja v javnomnenjskih anketah iz začetka leta, četudi so Zeleni na zadnjih volitvah osvojili slabih devet odstotkov podpore in so najmanjša opozicijska stranka. V preteklosti so kanclerske kandidate predstavile le najmočnejše stranke.
Dostal predstavi prednosti in šibkosti Armina Lascheta, ki ga po anketah podpira okoli 20 odstotkov volivcev.
Lascheta torej tepe to, da ga ljudje ne poznajo ter da se ni uspel razlikovati od Merklove, nekdanje predsednice iste stranke. Njegov glavni politični škandal je bil, da so ga kamere ujele, kako se smehlja med govorom o nemških poplavah.
Armin Laschet je postal skupni kandidat, potem ko je premagal vodjo stranke CSU, Markusa Söderja. Armin Laschet je bil sprva januarja letos izvoljen za vodjo Krščanskih demokratov, nakar je kandidiral za kanclerskega kandidata obeh strank. Söder je na koncu predlagal, da kandidata izbere vodstvo stranke Krščanskih demokratov, ti pa so izvolili svojega predsednika Lacheta. Četudi je enako kakor pri Zelenih poraženi kandidat veljal za med ljudmi bolj priljubljenega.
Scharenberg je prepričan, da Soder močno obžaluje svojo odločitev, in pojasni, zakaj je prišlo do izvolitve Lascheta.
Nad izbiro Lascheta kot bodočega kanclerja pa ni bila videti navdušena niti Angela Merkel, četudi pripadata isti stranki. Scharenberg predstavi Merklino vlogo v kampanji, v kateri je zelo pozno podprla Armina Lascheta za vlogo kanclerja.
Dostal nadaljuje s kritiko Merklove, ki da je stranko s pogostim izločanjem ljudi iz vodilnih položajev ob svojem odhodu pustila šibko.
Na debatnem odru je bila tudi kandidatka Zelenih, Anallena Baerbock. Enako kakor Laschetu je tudi njeni kandidaturi in stranki Zelenih pred volitvami kazalo na boljši rezultat kot trenutno. Dostal predstavi kandidatko Zelenih Analleno Baerbock.
Baerbock po anketah sodeč trenutno uživa 15-odstotno podporo. Na izboru za kanclerskega kandidata je premagala drugega voditelja stranke, Roberta Habecka, in to zaradi svoje in strankine želje po ženski kanclerki.
Zeleni so si v kampanji prizadevali, da bi bile klimatske spremembe osrednja tema, zagovarjali pa so vlaganje v zeleno gospodarstvo. Dostal opiše kampanjo Zelenih in odziv volivcev nanjo.
Klimatske spremembe kljub prisotnosti kandidatke Zelenih niso bile deležne poglobljene razprave na debatnih odrih kanclerskih debat. Bile so obravnavane v okviru vprašanja “ampak kdo bo za to plačal?” ali pa pri vprašanju, ali bodo ljudem te spremembe všeč.
Medtem ko sta se stranki Zelenih in Krščanskih demokratov najprej ušteli z izbiro kanclerskega kandidata, nato pa so ju preganjali mali škandali, je rasla podpora stranki Socialnih demokratov. Socialni demokrati oziroma SDP po anketnih predvidevanjih trenutno vodijo s 25 odstotki podpore in so morebitni sestavljalci nove koalicije. Dostal opiše njenega voditelja, trenutnega finančnega ministra Olafa Scholza.
Nobeden izmed kandidatov še ni bil opisan kot karizmatičen. Po mnenju Scharenberga vidijo Scholza kot najboljšega kandidata, saj se ta predstavlja kakor naslednik Angele Merkel in stabilnosti.
Finančni minister se je uspel izogniti tudi negativnim posledicam škandalov, na primer prikrivanja težav podjetja Wirecard ali sumničenju, da njegovo finančno ministrstvo ni dobro preiskalo podjetij, ki plačujejo sumljivo malo davka. Scholz je zanikal, da bi bil on kakor koli odgovoren za te nepravilnosti. V klimi, ko sta bila Lachet in Baerbock kaznovana zaradi smejanja na poplavnem območju in napak v življenjepisih, so volivci ignorirali finančne škandale.
Če je Sholz z vzdevkom Scholzomat nekarizmatičen in stranka ni znana po programu, zakaj potem Socialni demokrati vodijo? Po načelu izločanja, očitno. Scharenberg opiše, kako je medsebojni napad Armina Lascheta in Annalene Baerbock vodil v njuno medsebojno uničenje, pri čemer je SDP posledično izpadla kakor bolj privlačna opcija.
Pretirano ugibanje o koalicijah ni smiselno, saj je menda neodločenih še 40 odstotkov volivcev. Poglejmo zato le tri verjetne možnosti. Če predpostavimo, da bo koalicijo sestavljala Scholzova SPD, socialdemokrati, potem je ena izmed možnosti koalicija z Zelenimi ter še z eno stranko. Ta druga stranka pa je lahko glede na število osvojenih sedežev ali Levica ali Svobodna demokratična stranka, kar sta sicer precej drugačni stranki. Levica so socialdemokrati, ki podpirajo dvig davkov za najbogatejše, Svobodna demokratična stranka je naklonjena ekonomskemu liberalizmu oziroma tržni rešitvi za vse. Glede na različno politično usmeritev teh dveh strank bi se tako Scholzova koalicija lahko nagnila rahlo v levo ali pa nikakor v levo. Če pa bi Krščanska demokratska unija dosegla dober rezultat, je možna tudi ponovitev koalicije, ki vlada že 12 let. Vse, kar je torej jasno, je, da očitno kandidati in mediji v tej kampanji niso želeli načenjati resnih tem.
Dodaj komentar
Komentiraj