Čeprav konzervativne politične sile na zadnjih državnozborskih volitvah pri nas niso dobile niti približne in vsaj relativne večine, s katero bi se lahko tako kot denimo ta čas na Madžarskem in Poljskem prevrednotili in predrugačili temeljni postulati sodobne ustavne predstavniško demokratične države  in posledično družbe, pa je Matej Tonin kot novoimenovani predsednik Državnega zbora, katerega začasnost le ni tako vnaprej samoumevna, že na ustanovni seji 22. junija letos poskrbel, da se je v ospredje domače politične pozornosti ponovno prebila tudi problematika ustavno zapovedanega načela ločenosti države in verskih skupnosti.

Res je, da se je še prejšnji teden po gromkem aplavzu v veliki razpravni dvorani Državnega zbora in govoru Mateja Tonina kot še naprej predsednika Nove Slovenije in po novem tudi 12. predsednika Državnega zbora, ki se je zaključil z besedami: »Bog živi Slovenijo!«, zdelo, da je laična država med za nov mandat ali vsaj do novih predčasnih volitev nosilci zakonodajne oblasti že nekoliko pozabljena in da Toninove besede v tej državi pretežno rimskokatoliško verujočega občestva pravzaprav niso več nič posebnega. Toda včerajšnja izredna seja Državnega zbora se je vendarle začela s proceduralnim predlogom in zahtevo za opravičilom poslanca Franca Trčka iz Levice, ki je pravilno ugotovil, da je v zadevi res šlo za kršitev ustavnega načela ločenosti države in verskih skupnosti in da so se drugače verujoči in neverujoči ob Toninovem nagovoru povsem upravičeno lahko počutili užaljene in zapopstavljene, saj bi naj bila prav tako ustavna pravica do veroizpovedi ali pač do neverovanja stvar osebne izbire vsakega posameznika oziroma posameznice.

Predsednik Državnega zbora Matej Tonin se sicer včeraj vsaj na prvi pogled ni pustil zmesti, ker je poslancu Trčku odvrnil, da se ne namerava opravičiti, saj da je njegov govor sestavni del svobode govora v tej državi, s čimer pa je pravzaprav dal vedeti vsaj to, da ob ustavnem načelu ločenosti države in verskih skupnosti, najbolje ne razume in pozna tudi ustavno zagotovljenega načela svobode govora. Kot še relativno svež predsednik zakonodajne veje oblasti v državi, pa ima očitno nekaj težav tudi z razumevanjem funkcije in vloge samega predsednika Državnega zbora, ki kot tak pač več ne zastopa samo interesov lastnih klerikalnih volivcev, pač pa – če jih že ne predstavlja - vsaj naslavlja vse državljanke in državljane.

Če bi sicer Matej Tonin namesto Bog živi Slovenijo, rekel Bogovi živite Slovenijo in s tem vsaj priznal, da pri nas sobivajo tudi državljanke in državljani drugih veroizpovedi, denimo pravoslavne, islamske in/ali budistične vere, bi sicer prosto po Francu Trčku užalil le vse neverujoče državljanke in državljane, ki pa nas vendarle na Slovenskem ni tako malo, da bi nas bilo v političnem smislu kar za spregledati. Toda Matej Tonin javno obelodanjeno meni, da se mu drugače verujočim in neverujočim občankam in občanom Republike Slovenije ni potrebno opravičiti, saj da gre pri njegovem spontanem izrazu rimskokatoliške vere na mestu predsednika zakonodajne veje oblasti te domnevno pa le še naprej laične države za enega izmed stavkov, ki je del Zdravljice, in da če kdo te besede problematizira v državi, ki naj bi bila demokratična in v kateri naj bi po ustavi veljala svoboda govora, to le težko razume.

Toda tako to gre. Ker Slovenija zaenkrat še pač je demokratično in laično organizirana država, svoboda govora pač ni, da se novopečeni predsednik Državnerga zbora ob svojem imenovanju poziva na katerokoli že božanstvo, pač pa da se ga zaradi tega vsaj kritizira in da se po njegovemu opletanju z rimskokatoliškim Bogom in Zdravljico, na katero se priročno sklicuje, naposled postavi tudi vprašanje, ali sploh je v skladu z ustavnim načelom ločenosti države in verskih skupnosti tudi samo besedilo te Prešernove pesmi in državne himne, če se v njem beseda Bog le pojavi kar štirikrat?

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z geslom Bog živi laično slovensko državo! v zobeh poskrbel Tomaž Z.