Vlada Republike Slovenije, pravzaprav pa predsednika Roberta Goloba in koalicije strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, je včeraj kar na dopisni seji odločila o prenehanju veljavnosti sklepa o razglasitvi današnjega 17. maja za nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja, ki ga je prejšnja, tretja in poslednja vlada Janeza Janše sprejela že krepko pod vtisom bolečega poraza, ponovno opozicijskega statusa v tem mandatu in končnih izidov zadnjih državnozborskih volitev šele 12. maja 2022, ko je pravzaprav opravljala zgolj še tekoče posle. Čeprav dejstvo, da razveljavitev sklepa, da se v Republiki Sloveniji od letošnjega 17. maja naprej obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja – ki da je na ozemlju Slovenije od poletja 1941 do januarja 1946 terjalo na desettisoče nasilnih smrti civilnih oseb in vojnih ujetnikov, v desetletjih komunistične vladavine z vsemi oblikami kršenja človekovih pravic in svoboščin pa da je trajno prizadelo še več sto tisoč prebivalcev Slovenije – velja že za letos, torej od današnje srede, in ga tako pravzaprav vsaj uradno zaenkrat sploh ne bo in ni bilo, saj je že objavljeno v uradnem listu, kaže, da tokrat ne gre za rokohitrsko politično odločitev, pa le gre za politično potezo in nadaljevanje z osamosvojitvijo države politično rehabilitiranega kulturnega boja poražencev in zmagovalcev druge svetovne vojne za potrebe aktualne in v tem mandatu pač spet opozicijske politike strank SDS in Nove Slovenije, zaradi katere bo slej kot prej treba razglasiti še dan spomina na žrtve tega kulturnega boja iz druge svetovne vojne.

Aktualna vlada je sicer sporočila, da je bil sklep o tem, da se današnji 17. maj – ko so po besedah prejšnje, ne le do današnjih priseljencev in migrantov, pač pa tudi do povsem avtohtonih, domačih Romov rasistične vlade leta 1942 partizani 1. čete Šercerjevega bataljona v soteski Iške umorili 49 oseb romske in štiri slovenske narodnosti – obeležuje kot nacionalni dan spomina na žrtve komunističnega nasilja sprejet le nekaj dni prej, brez javne in strokovne razprave. Kar je bil, kot zapišejo, tudi glavni razlog za včerajšnjo razveljavitev sklepa. Toda če je že za stalne udeležence tega kulturnega boja iz koalicijske stranke Socialni demokrati samo po sebi jasno, da je bilo ta praznik treba ukiniti, kar so tudi sporočili že letos 12. maja, in gre tako za neko simbolno, predvsem udeležencem tega kulturnega boja pomembno zmago, bi za neko novo politiko, ki naj bi jo, ponavljam, naj bi jo poosebljalo Gibanje Svoboda pod taktirko Roberta Goloba, bi bilo vendarle bolj modro javno in strokovno razpravo o ukinitvi še pred njo tudi dejansko opraviti, če naj se ne bi tudi ta datum sprevrgel v novo oporišče tega istega starega kulturnega boja poražencev in zmagovalcev druge svetovne vojne, prav po zaslugi nekdanje socialistično samoupravne federativne države nikoli zares preseženega političnega konflikta med slovenskimi naprednjaki in nazadnjaki, ki ga v novejši politični zgodovini spremljamo od samih začetkov parlamentarizma pri nas. 

In tako smo tudi ob še pravočasni ukinitvi nacionalnega dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja kot svojevrstnega političnega darila svoji zvesti in desno konzervativno orientirani volilni bazi prejšnje, takrat komajda še opravilne tretje in poslednje vlade Janeza Janše ter strank SDS in Nova Slovenija ter njunih izvenparlamentarnih političnih in civilnodružbenih satelitov, ki tako vsaj uradno ni in ne bo zaživel v ceremonialno državni politični praksi, pravzaprav ponovno pred dilemo, ali se nista pravzaprav Robert Golob in njegova politična stranka Gibanje Svoboda obdala s staropolitičnimi svetovalci, ki se nenazadnje nadejajo, da lahko tako kot koalicijski partnerici Socialni demokrati in Levica v tem staropolitičnem kulturnem boju tudi sami in njihova kot gibanje poimenovana politična stranka nekaj pridobijo. Da gre predvsem za dodatno pozornost v ne svojih medijih in dodatno poglabljanje ter izkoriščanje tega starega kulturnega boja za aktualne današnje potrebe, sicer potrjujejo odzivi danes in po zaslugi zadnjih državnozborskih volitev ponovno opozicijskih strank SDS in Nove Slovenije. 

Janez Janša je ponovno kar prek twitterja sporočil, da je vlada Roberta Goloba napovedala novo državljansko vojno, da je pripravljena spet polniti jame in rudniške jaške z drugače mislečimi ter da gre za eno najbolj zavržnih in sramotnih odločitev v zgodovini samostojne Slovenije in žalitev za vsakogar, ki premore vsaj trohico sočutja do sočloveka. Matej Tonin pa je pridodal, da je med nami, pravzaprav pa njimi, veliko ljudi, ki so v času prejšnjega režima trpeli, nekateri so celo izgubili svoje najbližje, tako da ne gre za vprašanje, kdo je bil na pravi strani zgodovine, ampak za osnovno civilizacijsko normo in pietetno dejanje, za katerega pa da je potrebna širina, ki je aktualna vlada žal ne premore. Toda tako to gre. Ker je včeraj zvečer na Trgu republike v Ljubljani vendarle potekala spominska slovesnost, s katero so se žrtvam komunističnega nasilja poklonili Civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo, Vseposvojitev, Nova Slovenska zaveza in Združeni ob lipi sprave, katerih predstavniki so prižgali sveče ter jim namenili tudi pesem in molitev, bodo v Republiki Sloveniji tudi po zaslugi aktualne koalicije in vlade Roberta Goloba ter strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, a predvsem za politične potrebe aktualne opozicije strank SDS in Nove Slovenije v državi, pa čeprav neuradno, dan spomina na žrtve komunističnega nasilja očitno tudi v prihodnje nekateri le obeleževali in s tem v vsakem primeru zgolj še povečevali možnosti, da kaka od prihodnjih in res v prihodnost usmerjenih vlad tudi dejansko razglasi še dan spomina na vsak dan in še naprej vedno večje žrtve tega kulturnega boja iz druge svetovne vojne. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da bi bilo treba namesto politične in v smislu kulturnega boja neuspešne ukinitve dneva spomina na žrtve komunističnega nasilja razglasiti še dan spomina na žrtve tega za politične potrebe današnje opozicije rehabilitiranega kulturnega boja, v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Vira fotografij: https://www.bolha.com/zgodovina-strokovna-literatura-prirocniki/kulturn…;