V tednu, ko tudi na Slovenskem obeležujemo okroglo 80. obletnico konca druge svetovne vojne in poraz nacifašističnih sil v njej, smo izvedeli, da je izvršilni odbor največje opozicijske stranke SDS – in ob Novi Sloveniji tudi največje zagovornice zgodovinskega revizionizma in politične rehabilitacije domačih kolaborantov z okupatorji slovenskega narodnostnega ozemlja – ugotovil in potrdil, da je edini kandidat za sicer po novem prvič med vsemi člani na volilnih občinskih konferencah voljenega predsednika stranke ponovno samo Janez Janša, ki od Jožeta Pučnika prevzeto Socialdemokratsko stranko Slovenije in naprej pod današnjim imenom Slovensko demokratsko stranko s trdo roko vodi že od leta 1993 in je bil na ta račun v državnem zboru pač že trikrat potrjen za premierja, ki pa mu ne glede na vso to politično kilometrino in izkušnje mandata na vrhu korit domače izvršne in zakonodajne oblasti do zdaj na naslednjih državnozborskih volitvah pač še nikoli ni uspelo zares ponoviti. 

Kako zelo v nizkem startu so že za naslednje, očitno redne parlamentarne volitve najkasneje konec aprila prihodnje leto za razliko od strank koalicije Roberta Goloba, sicer v SDS izkazujejo s paleto z njihove strani pač že videnih političnih aktivnosti, katerih vrh tega tedna gotovo bo prav s strani poslancev SDS izsiljeni naknadni zakonodajni referendum o dodatkih k pokojninam za v tej politični zgodbi pravzaprav nič krive umetnike, o katerih se pravzaprav niti v koaliciji ne morejo poenotiti, ali jih je vredno braniti z neudeležbo na referendumu, kar je taktika, ki jo je od Gibanja Svoboda prevzela tudi najmanjša koalicijska partnerica Levica, ali se je potrebno političnemu populizmu SDS po robu postaviti na odprti politični sceni in jo poraziti z udeležbo na referendumu, za kar se, ker da je to dolžnost vsakega državljana in da bi se vsaj navidezno nekoliko vsebinsko razlikovali od koalicijskih partneric, zavzemajo sicer prav tako vladni Socialni demokrati.     

Ne glede na to, da so sicer tudi v SDS še naprej in še vsaj en štiriletni mandat trdno v rokah predsednika Janeza Janše brez kakršne koli že konkurence vendarle ugotovili, da je nekoliko nerodna reč pri referendumskem odločanju to nedeljo, 11. maja, ta, da se z zavrnitvijo zakona, ki so ga spisali na ministrstvu za kulturo koordinatorice Levice Aste Vrečko, pravzaprav postavljajo v bran poljudno populistično poimenovanemu Titovemu zakonu iz leta 1974, ki bo z morebitno zavrnitvijo zadnjega zakona o dodatkih k pokojninam za izjemne dosežke umetnikov v veljavi vsaj še dobro leto oziroma do naslednjih parlamentarnih volitev v letu 2026, tega v koaliciji nekako niso zmogli ali hoteli politično izkoristiti ter se tako kot članstvo SDS že od leta 1993 glede strankinega predsednika poenotiti o najboljšem načinu, kako se po robu postaviti staremu in že videnemu političnemu populizmu največje opozicijske stranke, ki ga bo ta, potem ko opravi z volilnimi formalnostmi, kot se jih ne bi sramovali tudi denimo v Iraku za časa režima Sadama Huseina, v prihodnjih tednih in mesecih gotovo še naprej stopnjevala in s tem pravzaprav diktirala tako politični tempo kot samo politično agendo. 

Čeprav je Janez Janša ponovno edini kandidat za predsednika stranke – saj je protikandidata Andreja Ocvirka imel pravzaprav le leta 1993 ob svojem prevzemu SDS, pa še takrat je Janša dobil 198 glasov, Ocvirk pa le 12 – ga bo tokrat članstvo prvič volilo po spremenjenih določbah statuta, ki po novem določajo, da vodjo stranke neposredno in tajno volijo vsi člani na volilnih občinskih konferencah, ki jih je za jutrišnji četrtek ob 18. uri sklical izvršilni odbor SDS. Za predsednika SDS pa je nato skladno s statutom izvoljen edini kandidat, ki bo kakopak prejel večino glasov vseh članov SDS, ki bodo jutri glasovali. Volilne formalnosti glede nadaljnjega vodenja SDS v naslednjih štirih letih pa bodo dokončno zaključene, ko bo kongres stranke 24. maja izvolil še 18 članov izvršilnega odbora in sedem članov nadzornega odbora ter ko bodo v svetu stranke na predlog staro-novega predsednika SDS brez glasu proti potrdili še predlagane podpredsednike stranke SDS.

Ker je Janez Janša ne glede na nova pravila volitev ponovno edini kandidat za predsednika stranke, bo na glasovnici tako kot od leta 1997 naprej sicer mogoče obkrožiti zgolj ZA ali PROTI, saj kandidata nista vsaj dva, da bi lahko obkrožali številko pred njunima imenoma. Pa tudi sicer pravega nasprotovanja Janezu Janši na čelu stranke po odhodu nesojenega naslednika Anžeta Logarja in političnih somišljenikov pravzaprav niti ni zaznati, ne glede na to, da vsaj v skladu z imenom gre za demokratsko stranko. Toda tako to gre. Vsaka demokratska stranka, na čelu katere je ena in ista persona, tako kot je Janez Janša v SDS od leta 1993, že sama po sebi ne more biti prav demokratska, saj naj bi bila za tovrstne stranke še posebej značilna tudi morebitna demokratična alternativa, ki pa jo bomo znotraj SDS, trdno v rokah Janeza Janše, očitno pogrešali tudi v naslednjem štiriletnem mandatu. 

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da je Janez Janša demokrat brez demokratične alternative, v zobeh poskrbel Tomaž Z. 

Vir: X.com

Vir: Edvard Kardelj / X.com