Vodja največje opozicijske poslanske skupine Slovenske demokratske stranke Jelka Godec je na današnji tiskovni konferenci širni domači javnosti oznanila in obelodanila, da po petkovem napadu na poslanca Branka Grimsa, ki da nikakor ni osamljen primer državljanske nestrpnosti do poslank in poslancev ter drugih politikov, članov SDS, iz stranke SDS zahtevajo varovanje vseh devetdesetih poslank in poslancev na njihovi poti čez cesto od državnega zbora do njihovih službenih parkirnih mest oziroma garažne hiše pri Maximarketu in pod Trgom republike. To pa zato, ker v stranki SDS že vrsto let – torej tudi v letih, ko sta bila ta stranka in njen, kot kaže, dosmrtni predsednik Janez Janša na čelu države oziroma pri koritih izvršne ter zakonodajne oblasti in so jima bili na voljo vsi demokratični vzvodi za morebitno ukrepanje zoper politično nasilje v domači družbi – doživljajo demonizacijo in pogrom ter grožnje z nasiljem in smrtjo. 

Čeprav seveda ne more biti okej in sprejemljivo, da kdorkoli kogarkoli zaradi njegovih političnih prepričanj tudi v slovenski, vsaj v skladu z zapisanim v Ustavo pa že demokratični državi in družbi pljuva in/ali poriva po stopnicah – nenazadnje je Branko Grims lastnoročno shranil del obremenilnega materiala oziroma sline iz napadalčevega pljunka –, je v njegovem primeru vsekakor šlo za spodleteli poskus zahrbtnega in strahopetnega napada oziroma umora, kot se je sam slikovito izrazil in se tako kot Jelka Godec tudi sam zavzel za še bolj okrepljeno varovanje pred državnim zborom, kjer naj bi v tem mandatu poslance SDS – tako danes Jelka Godec – po vsaki seji pred stopnicami v parkirno hišo čakali trije do štirje možje in jih nenehno žalili, jim grozili z nasiljem ali celo smrtjo. Čeprav je policija vsaj v okolici državnega zbora pravzaprav že na vsakem koraku in bi se bilo za vprašati, zakaj pravzaprav še ni ukrepala, če pa so politične zasede in zmerjanje ter grožnje opozicijskim poslankam in poslancem SDS pred državnim zborom že tako rekoč stalnica vseeno še slabega pol leta ne vzpostavljenega mandata, v katerem sta sovražni govor in politično nasilje postala prvovrstni politični temi ne po policiji prav tako naznanjenem napadu na sicer nevladnico Niko Kovač, ki je prav tako kot opozicijski poslanci in stranka SDS tarča žaljivk, groženj in napadov, sicer v veliki meri prav podpornikov SDS, že vse odkar se je z Inštitutom 8. marec pojavila na domačem političnem prizorišču, ampak šele ko se je zaenkrat še neidentificirani posameznik s pljuvanjem in neuspešnim sunkom po stopnicah lotil Branka Grimsa in ko se je na isti dan na še enega sicer zaenkrat neidentificiranega oziroma javno znanega poslanca SDS z besednimi grožnjami spravil še en zaenkrat prav tako še neidentificiran politično do politik opozicijske SDS nestrpen posameznik. 

Da bodo danes predstavljeni demonizacija in pogrom ter grožnje z nasiljem in smrtjo poslancem največje opozicijske stranke SDS v luči prihajajočih tako lokalnih kot sklepnega dejanja predsedniških volitev za stranko SDS in njihovo medijsko omrežje postali prvorazredna politična tema, je bilo sicer moč slutiti že minuli petek, ko je Jelka Godec v imenu ali namesto uslužbencev policije na generalno sekretarko državnega zbora naslovila prošnjo po zavarovanju vseh posnetkov varnostnih kamer v okolici stavbe državnega zbora in za pravzaprav samoumevno in z zakonodajo določeno sodelovanje z organi pregona v preiskavi napadov tako na poslanca Grimsa kot na zaenkrat še neidentificiranega drugega poslanca stranke SDS. Ker se tudi politično železo kuje, dokler je vroče, je Jelka Godec na očitno delovno soboto na predsednico DZ naslovila tudi pobudo za sklic nujne seje kolegija predsednice. Danes pa je celotna poslanska skupina SDS vložila še zahtevo za sklic nujne seje odbora za notranje zadeve zaradi načrtnega stopnjevanja sovražnosti in spodbujanja nasilja in napadov proti posameznikom na podlagi njihovih sicer z Ustavo Republike Slovenije zavarovanih vrednot, prepričanj ali svetovnega nazora.  

Kljub temu da Jelka Godec in poslanska skupina največje opozicijske stranke SDS zahtevata, da se v državnem zboru opravi razprava o varnosti poslancev in vseh ostalih zaposlenih v državnem zboru, pa se zaenkrat zahteva SDS za dodatno varovanje med prehajanjem ceste od stavbe državnega zbora in do lastnega službenega parkirnega mesta nanaša le na poslanke in poslance, ki se očitno vsaj v primeru poslank in poslancev SDS spet res varne počutijo šele zaklenjeni za volanom svojega avtomobila. Nikomur od njih pa očitno na kraj pameti ne pade, da bi se po koncu službe tudi kaj malega sprehodil po centru mesta ali vsaj okolici državnega zbora. Toda tako to gre. Da sta demonizacija in pogrom poslancev opozicijske SDS pred tokratnimi predsedniškimi in lokalnimi volitvami sploh prvovrstna politična tema šele po zaslugi sicer neuspešnega napada na poslanca Branka Grimsa, več kot o političnem ozračju pri nas pove o dejanski nemeščanskosti poslank in poslancev največje opozicijske stranke SDS na začasnem delu v Ljubljani, katerih pogrom in demonizacijo kot politične žrtve nasilja v Ljubljani pred poslopjem državnega zbora tokrat v stranki SDS tudi politično izrabljajo.

Tudi za tokratni N-euro moment sem s političnim izkoriščanjem pogroma in demonizacije ter nasilja in groženj poslancem SDS s strani stranke SDS v zobeh poskrbel Tomaž Z. 

Vir fotografije: Doroteja Lešnik Mugnaioni: Nasilje na delovnem mestu s poudarkom na praktičnem primeru / https://slideplayer.si/slide/17028690/

Vir naslovne fotografije: wikimedia commons