Zdi se, da želi odhajajoči predsednik republike v svojih zadnjih mesecih drugega – in s tem vsaj za zdaj zadnjega – mandata Borut Pahor vendarle poskrbeti za določene vsebinske poudarke, ki bi ga v zgodovino zapisale še kako drugače kot sicer socialdemokratskega predsednika, za katerega so kar dvakrat glasovali volivci politične desnice pod okriljem stranke SDS, in ki bi ga vsaj v teh zadnjih nekaj mesecih z mislijo na lastno prihodnost pa vendarle nekoliko oddaljile od sicer prav tako poslavljajočega se predsednika vlade Janeza Janše, za katerega je do sedaj Borut Pahor pač predvsem izkazoval politični vtis, kot da Janši in njegovim političnim interesom predvsem in zgolj zvesto služi.

Na dan, ko bo 30 let po administrativnemu genocidu politike in posledičnem šovinizmu policije in uradništva upravnih enot novonastale države in samorazglašene demokratične republike Slovenije nad stalno prebivajočimi državljani drugih nekdanjih republik nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije, od katerih številni niso imeli kam iti oziroma se kam vrniti, prvič v predsedniški palači na Erjavčevi potekala obeležitev obletnice izbrisa in se bo Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor v govoru v svojem imenu in imenu države izbrisanim opravičil za nezakonito dejanje izbrisa 25.671 oseb iz registra stalnega prebivalstva 26. februarja 1992, bo glede na današnje sporočilo kabineta predsednika vlade Janez Janša še na obisku v Ukrajini, kjer bo, kot so prav tako sporočili, izkazoval podporo te iste in še naprej v demokratičnem smislu deficitarne Slovenije evropski in evro-atlantski perspektivi Ukrajine ter potrdil zavezanost domače Slovenije politiki ozemeljske celovitosti in suverenosti Ukrajine v okviru njenih mednarodno priznanih meja, čeprav teh meja in te celovitosti sicer oblasti v Kijevu ne obvladujejo že vsaj tam enkrat od leta 2014 in samorazglasitve neodvisnih ljudskih republik Doneck in Lugansk.

Janša se bo srečal tako s premierjem Denisom Šmigalom kot predsednikom Volodimirjem Zelenskim, gotovo pa mu glede na poročila z vse bolj vročega vojaškega terena in prihajajočega spopada ukrajinskih in ruskih sil ter nacifašističnih plačancev z vseh vetrov na eni in drugi strani – tako naj bi s področja nekdanje Jugoslavije v že sicer od leta 2014 in še prej potekajočo vojno na ukrajinsko stran prihajali Bošnjaki, Hrvati in Albanci, medtem ko se jim na drugi, ruski strani frontne črte po robu ponovno postavljajo srbski državljani – ne bo primanjkovalo tudi sogovornikov, ki ga bodo trepljali po ramah in se mu še kako drugače prilizovali zaradi zadnjih, v na temeljnih principih antifašizma vseeno zgrajeni in vzpostavljeni domovini še preveč spregledanih izjav za dokumentarno oddajo drugega programa italijanske javne televizije RAI z naslovom Brezna in izseljevanja v dneh sovraštva. Avtor Andrea Romoli je sicer med pričevalce, pravzaprav pa domobrance Slovenije, saj so bili vsi ostali nastopajoči del znanega, za potrebe sodobne italijanske neonacistične in fašistične desnice zlorabljenega pogleda, namesto resnih raziskovalcev slovensko-italijanske zgodovine 20. stoletja povabil kar predsednika vlade Janeza Janšo in kardinala Franca Rodeta, ki pa se, to je že treba reči, v obrambi slovenskega nacionalnega interesa na tej ali oni strani italijanske meje, nista posebej izkazala, saj sta oba nekako nastopila ne z mislijo na narodov blagor ali njegovo konkretno trpljenje pod fašistično okupacijo Slovenije najprej do Postojne in potem do z žico obkoljene Ljubljane, pač pa predvsem na Janševo slovo od korit izvršne in zakonodajne oblasti oziroma vse bolj hitro prihajajoče, naslednje redne državnozborske volitve 24. aprila.

Če je kardinal Franc Rode podoživljal izselitev v Argentino in preganjanje slovenske duhovščine v desetletju po vojni in kar tako počez brez malo smisla za obrambo narodovega televizijskega interesa menil, da so Italijani in Slovenci doživeli podobno trpljenje pod tremi diktaturami, in je vsaj pozval k spravi in ob tem izhajal iz obiska predsednikov Pahorja in Mattarelle v Bazovici, je Janez Janša italijanskemu in ne primorskemu ali na sploh domačemu, slovenskemu gledalstvu drugega nacionalnega televizijskega programa RAI na dušo popihal najprej z zgodbo svojega očeta, ki si je sicer pod fašisti moral izkopati lastni grob, pod nacisti je bil interniran v Dachau, po osvoboditvi in neuspelem begu v Avstrijo pa ga je za povrh še Ozna odpeljala v Kočevski rog, toda strel očitno preživi, saj se je iz brezna rešil. Svoj skromen prispevek k spravi, toda ne med narodoma oziroma Slovenci in Italijani nasploh, pač pa zgolj k spravi med slovensko in italijansko sodobno skrajno politično desnico, v katero se pač uvrščata tudi Janez Janša in njegova stranka SDS, pa zakoličil z besedami, da so bili v Sloveniji komunisti krivi za veliko več žrtev kot nacisti in fašisti.

Trditev, ki jo sicer Janez Janša in pomagači iz Nove Slovenije in klerikalnih civilnih združenj v imenu rehabilitacije zločina kolaboracije z nacifašističnimi okupatorji iz Italije, Nemčije, Madžarske in Neodvisne države Hrvaške pogosto ponavljajo ne glede na vse primorske žrtve in prvi zametek oboroženega antifašističnega upora v Evropi na domačih tleh, trpljenje slovenskih Judov in drugih internirancev, splošen odpor civilnega prebivalstva in nenazadnje množico izgnancev, ki so morali svoje domove ob meji s Hrvaško zapustiti, zgolj in samo zato, ker so bili Slovenci, v njihove hiše in posestva pa so se potem sistematično naseljevali Nemci, pa je vsaj v kontekstu predvajanja na drugem programu nacionalne televizije v Italiji, morala zmotiti, kaj zmotiti, globoko pretresti tudi predsednika republike, sicer pa nekdanjega komunista, Goričana in Primorca, ki bi naj vedel, kdo je bil kdo med drugo svetovno vojno in okupacijo na Primorskem, Boruta Pahorja. Toda tako to gre. Tudi sedaj drugi mandat predsednik republike Borut Pahor se bo slej kot prej nekam moral vrniti oziroma se bo nekje moral upokojiti, zato je prva obeležitev obletnice izbrisa, pa čeprav 30 let kasneje, v predsedniški palači ta petek na predvečer izbrisa, 25. februarja 2022, na kateri bo govoril tudi predsednik Civilne iniciative izbrisanih aktivistov Irfan Beširović, gotovo korak, ki nakazuje, da se politične poti Boruta Pahorja in Janeza Janše pa čeprav tik pred koncem aktualnega predsedniškega mandata enega in drugega nekako ločujeta, hkrati pa dokaz, da bo slovensko državo in družbo potrebno še denacifizirati. In to ne zgolj glede na to, kaj so čigavi dedje ali očetje počeli leta 1945, ampak predvsem glede odnosa do in vlogo pri izbrisanih, katerih tragično usodo v režiji takratnih in še dandanes na položajih navzočih predstavnikov nacional-šovinističnih slovenskih oblasti te dni s Tednom izbrisanih obeležujemo.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s trdnim prepričanjem, da so v drugi svetovni vojni zmagali in za evropske integracije zaslužni antifašisti in da bo Slovenijo šele potrebno denacifizirati v odnosu do izbrisanih, v zobeh poskrbel Tomaž Z.