Depolitizacija RTV Slovenija in Radia Študent

Mnenje, kolumna ali komentar
4. 5. 2022 - 16.00

Čeprav je pred novo vlado Roberta Goloba v nastajanju in koalicijo strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica nedvomno veliko političnih in zakonodajnih izzivov, je po včerajšnjem dnevu na Slovenskem pač še naprej naglo padajoče svobode medijev vendarle samo po sebi jasno, da bo pričakovanja javnosti, medijskih delavcev in medijskih strokovnih združenj po čim hitrejši reformi medijske zakonodaje, še posebej pa od mandata prve vlade Janeza Janše in prvič resornega ministra za kulturo Vaska Simonitija v zakonodajni primež vsakokratne vladajoče politike pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti države ujete nacionalne Radiotelevizije Slovenija in njenih politično podrejenih organov upravljanja, nova oblast težko prezrla. V vsej ihti in osredotočenosti na reformo Zakona o nacionalni radioteleviziji, katerega idejni oče je, kot se sam rad pohvali, kar dolgovečni in tudi v tem mandatu poslanec SDS Branko Grims, prve civilno družbene in stanovske rešitve pa že ponujajo ali šele pripravljajo tako v Pravni mreži za demokracijo kot Društvu novinarjev Slovenije, pa nastopajoča oblast ne bi smela pozabiti niti na politični klinč, v katerem se je po zaslugi manjše od dveh koalicijskih poslanskih skupin v Študentskemu zboru ŠOU v Ljubljani tik pred obeležitvijo 53 let neprekinjenega neodvisnega medijskega delovanja znašel Radio Študent kot najstarejša študentska postaja v Evropi.

Da je RTV Slovenija zaradi veljavnih določb matičnega zakona, za katerega je poskrbela umna oblast oziroma prva koalicija in vlada Janeza Janše, pri njenem sramotnem življenju kot del domačega pravnega reda pa so jo ravno zaradi določil in politične večine v nadzornem in programskem svetu ohranjale tako sledeče samooklicane leve in vmesne kot naslednji v politični praksi preverjeno desni Janševi vladi, vsaj na nekaterih medijih opozarjamo že poldrugo desetletje, spremenilo pa se ni do sedaj nič, čeprav smo priča svojevrstni reprizi, že videnemu dogajanju, ko je nacionalno TV hišo po povsem enakih politično-strankarskih kriterijih kot današnji direktor Andrej Grah Whatmough že vodil Jože Možina. Toda očitno do sedaj niti za širšo zainteresirano javnost ob očitni degradaciji tako informativnega kot tudi vsega drugega programa še ni bilo tako hudo, ko se v vodenju političnih soočenj preizkuša v svojem delu nazorsko politično pač nesprejemljivo za Janeza Janšo in SDS opredeljeni Igor Pirkovič ali ko se po demoliranju večine do sedaj po sili razmer pač paradnih oddaj informativnega programa, kot so Globus, Politično s Tanjo Gobec ali denimo Točka preloma, sedanje umno vodstvo nacionalne televizije spravi še nad obraz, in sicer prav tako po sili razmer zaščitni obraz voditelja Studia City, Marcela Štefančiča Juniorja.

Za razliko od programskega ali nadzornega sveta nacionalne Radiotelevizije, v katerem vsakokratne koalicije in vlade držijo pravzaprav totalitarno večino, posledično so politično preverjeni nadzorni in programski svetniki zaslužni za imenovanje politični oblasti vsaj lojalnega generalnega direktorja, ta za enako politično lakajska direktorja radia in televizije, nato pa so na vrsti še imenovanja glavnih in prav tako politično preverjenih področnih urednikov, ki na priložnost menjav oblasti čakajo parkirani kot redno zaposleni kar na nacionalki, sam akt o ustanovitvi zavoda Radio Študent, do katerega smo takratni sodelavke in sodelavci v pogajanjih s ŠOU v Ljubljani prišli po desetletju pravno neurejenega delovanja zavoda brez pripadajočega sveta zavoda, kot organa upravljanja, v katerem so zastopani interesi ustanovitelja, a tudi redno zaposlenih, predstavnikov programskih služb in novinarskih redakcij ter nenazadnje tudi strokovne javnosti, večine ustanovitelju že sedaj ne omogoča. Predstavniki ŠOU in RŠ imajo namreč v njem po tri predstavnike, jeziček na tehtnici pa je glas predstavnika zainteresirane strokovne javnosti.

Že pred uveljavitvijo zakona o nevladnih organizacijah, po katerem se mora število predstavnikov ŠOU v Ljubljani v svetu zavoda Radio Študent kot ene najstarejših študentskih nevladnih organizacij pri nas za zagotovitev načela politične neodvisnosti zmanjšati na manj kot 25 odstotkov glasov oziroma na enega samega predstavnika, ŠOU v Ljubljani tako ni imel prevladujočega ali neposrednega vpliva na imenovanja ključnih funkcij za delovanje Zavoda RŠ, predvsem pa poslovodnega organa oziroma direktorja in prvega človeka programa oziroma odgovornega urednika, če sta se sej sveta zavoda udeleževala vsaj dva od treh predstavnikov ŠOU v Ljubljani. Posamezne politične grupacije na Študentski organizaciji Univerze v Ljubljani lahko tako Radio Študent politično izsiljujejo predvsem skozi višino financiranja za opravljanje študentske javne službe oziroma zagotavljanja in izvajanje javnega interesa na področju študentskih medijev pa tudi družbe, neformalnih izobraževanj in neodvisne kulture.

Toda do sedaj se politični predstavniki in poslanci skupine Povezani, ki si že desetletje in več praviloma zagotovijo obe mesti oziroma študentska politična predstavnika v svetu zavoda RŠ, obstrukcije delovanja sveta sicer v vsakem smislu uspešnega in prodornega zavoda, na katerega že zadnjega pol leta praviloma hodi samo direktor ŠOU v Ljubljani Andrej Klasinc, ki pa je po službeni dolžnosti in do zadnjih sprememb aktov zavodov družine ŠOU, kot sta Študentski kampus in Kersnikova, v skladu z določbami zakona o nevladnih organizacijah bil član vseh svetov zavodov in bi se mu neudeležba lahko štela za kršitev delovnih obveznosti, niso posluževali. Kaj pa šele predlagali, da bodo potrebno sklepčnost zagotovili, če se za vršilca dolžnosti direktorja za najmanj eno leto postavi kar bolj v topliški kot medijski dejavnosti preverjenega direktorja ŠOU Andreja Klasinca, ki da bo izpeljal vse potrebno za razdružitev oziroma posledični odstop ŠOU iz ustanoviteljstva in dokončno prenehanje financiranja študentskega javnega interesa na področju medijev, kot ga že 53 leto zapored v študentskem naselju v Rožni dolini zagotavlja na nivoju celotne države osrednja študentska radijska postaja.

Javnost in medijska stroka povsem upravičeno pričakujeta, da se bo vladajoča politika iz večine in obvladovanja nadzornega in programskega sveta ter posrednih kadrovskih vprašanj popolnoma umaknila, enak higienični minimum pa bi še vsaj bil, da se politično opredeljeni novinarji in uredniki trajno odstranijo iz redakcij informativnega programa in da se na RTV politično dokončno preneha kadrovati, s čimer nova oblast Roberta Goloba in strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica že zaradi očitne degradacije nacionalne televizije ne bi smela imeti veliko problemov, saj se nenazadnje za neodvisnost RTV Slovenija zavzemajo številne stanovske, strokovne in civilno-družbene organizacije, medtem ko Radio Študent tudi ob svoji 53. obletnici ostaja sam in prepuščen milosti političnih kapric političnih botrov in funkcionarjev posameznih politično desno usmerjenih skupin študentskega organiziranja. Toda tako to gre. Če kaj, je ob dnevu medijske nesvobode pač treba nove oblastnike opozoriti, da bo slej ko prej in enako kot RTV Slovenija ter zakaj pa ne tudi s posebnim Zakonom o Radiu Študent šele treba depolitizirati, pravzaprav pa osvoboditi od jarma in pritiskov študentske politike absolutnega monopola nad s pomočjo koncesije na študentsko delo zbranih javnih sredstev za Študentsko organizacijo Univerze v Ljubljani.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z opozorilom prihajajoči vladi Roberta Goloba, da bo ob RTV Slovenija treba depolitizirati tudi delovanje Radia Študent in ga osvoboditi političnih pritiskov ŠOU v Ljubljani v zobeh poskrbel Tomaž Z.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.