Če bo drugič ministru za kulturo Vasku Simonitiju uspelo skozi koalicijsko sito in državnozborsko večino spraviti spremembe medijske zakonodaje, ki so sicer še v usklajevanju, kar bi naj pomenilo, da so spremembe še možne, in ki jih je minister iz kvote SDS že prejšnji teden ekskluzivno predstavljal koalicijskim poslanskim skupinam, bo glede na to, da je do dandanašnjega dne še naprej v veljavi Zakon o državni Radioteleviziji, ki ga je leta 2005 prav tako vladi Janeza Janše in državnemu zboru v potrditev in sprejem predlagal minister za kulturo Vasko Simoniti, vsekakor obveljal za prvovrstnega reformatorja, torej preoblikovalca domačega medijskega sistema, katerega zakonodajne rešitve so tako kot v primeru zakona o RTV preživele in nadživele tudi številne druge samooklicane levosredinske koalicije in vlade. In če so že do sedaj prav vse vlade in koalicije po prvi ali drugi koaliciji in vladi Janeza Janše z vsekakor nujnimi spremembami medijske zakonodaje, ki ne ustreza spremembam uporabe medijev in medijskega okolja nasploh, kar se da zavlačevale, tik pred koncem mandata in določanjem v državnem zboru pa je končalo kar nekaj novel medijske zakonodaje ali zakona o RTV, Slovenska demokratska stranka v svoji vojni proti medijem na Slovenskem, v okviru katere še naprej neuspešno poskuša vzpostaviti relevantne medijske akterje svoje paralelne realnosti, ne odlaša z reformacijo oziroma zakonskim preoblikovanjem domačega medijskega prostora.

Med najbolj bistvenimi elementi tokratne reforme oziroma preoblikovanja medijskega prostora na Slovenskem po diktatu največje državnozborske in koalicijske stranke SDS in ministra za kulturo Vaska Simonitija, v okviru katerih naj bi bistvenih vsebinskih popravkov bili deležni zakoni o RTV, medijih in o Slovenski tiskovni agenciji, gotovo sodijo rešitve, ki se zažirajo v obstoječa sredstva, zbrana z RTV naročnino, saj bi trije odstotki šli za financiranje STA, pet nadaljnjih odstotkov pa za uresničevanje javnega interesa na področju medijev, od katerih bi si svoj nov kos pogače odrezali tudi samozvani mediji, s katerimi ostaja lastniško povezana stranka SDS. Ker pa bi iz sistema nacionalne radiotelevizije izvzeli sicer kapitalsko donosni oddelek Oddajniki in zveze ter ga reformirali v samostojno gospodarsko družbo v 100-odstotni lasti države, pa je samo po sebi jasno, da je cilj tokratnih sprememb medijske zakonodaje predvsem kaznovanje nacionalne radiotelevizije, ki se tokrat očitno ni tako hitro kot v času prejšnjih dveh mandatov Janeza Janše in SDS prilagodila in tudi z naracijo svojih prispevkov in izborom tem potrdila dejstvo, da je pri koritu izvršne in zakonodajne oblasti spet v politični praksi potrjeno skrajno desna opcija.

Toda za politično uravnovešenje nacionalne RTV bo in je vladajoča koalicija po veljavnem zakonu o RTV Slovenija, ki ga je oktobra 2005 na referendumu od skupaj 504.925 volivcev potrdilo 50,30 odstotka, poskrbela z menjavo politične večine v Programskem in Nadzornem svetu nacionalne RTV, čemur smo nenazadnje bili priča tudi začasa prvega in drugega mandata Janeza Janše. Tokratna kazen za RTV pa naj bi bila očitno še nekoliko bolj vzgojna, saj se ji odvzemajo sredstva z naslova RTV naročnine, ki pa za tekoče potrebe RTV Slovenije že tako ne zadošča, saj je ta izgubo do sedaj pokrivala z razprodajo delnic oziroma srebrnine. Rešitev za ta izpad prihodkov RTV tokratne brihte na direktoratu za medije Ministrstva za kulturo sicer vidijo v odpravi omejitve obsega oglaševanja v radijskih in televizijskih programih osrednjega, kakor koli že delujočega, javnega servisa na Slovenskem oziroma po novem bi na za TV Slovenija veljala enaka ureditev kot za komercialne televizijske programe, s čimer se sama po sebi ta finančna luknja še ne bo pokrila, bo pa tovrstna zakonodaja in zmanjšanje sredstev za nacionalno RTV le-to od sodobnega javnega servisa še nekoliko bolj oddaljila.

Do svojega kosa pogače v imenu javnega interesa na področju medijev ne več neposredno iz državnega proračuna, pač pa iz naslova sredstev RTV naročnine, pa naj bi v skladu z zadnjo medijsko reformo političnega preusmerjanja toka denarja stran od nacionalne RTV prišli tudi novi mediji, saj se bo status posebnega pomena na področju medijev, ki je do sedaj le bil rezerviran za televizijske in radijske programe, razširil tudi na tiskane in spletne medije, kar pomeni, da bi zanj lahko kandidiral tudi kak Časnik.si ali povsem SDS-ov tednik Demokracija. Vlada Janeza Janše bi si sicer z zadnjo medijsko reformo še nekoliko poenostavila zamenjavo vodstva Slovenske tiskovne agencije, saj nenazadnje tako kot generalni direktor RTV Igor Kadunc pri Janezu Janši osebno ni najbolje zapisan niti direktor STA Bojan Veselinovič. Toda tako to gre. Vasko Simoniti bo true oziroma pravi reformator slovenskega medijskega prostora, vse dokler se ne bo pojavila katerakoli že druga koalicija in vlada ter poskrbela za depolitizacijo tako državnih medijev kot celotnega domačega medijskega prostora. Do takrat pa so lahko le svojevrsten cinizem in nič več drugega, predlogi sedaj opozicijske Liste Marjana Šarca za novelo zakona o RTV, ki bi sicer odpravila s strani vlade in koalicije v državnem zboru zagotovljeno politično večino za obvladovanje vseh pomembnejših vzvodov odločanja na nacionalki, saj je nenazadnje prejšnji predsednik pa čeprav manjšinske koalicije in vlade imel povsem dovolj priložnosti, da bi s pomočjo glasov poslanske skupine Levice, ki takim rešitvam pravzaprav ne bi mogla in smela nasprotovati, tudi dejansko spremenil zakon in depolitiziral nacionalno radiotelevizijo.

Odpoved: Tudi za tokratni N-euro moment sem z Vaskom Simonitijem kot edinim pravim reformatorjem domačega medijskega prostora v zobeh poskrbel Tomaž Z.