1. maj, mednarodni praznik in dan dela se je kot praznik in simbol boja za delavske in socialne pravice uveljavil v že takrat v pehanju za čim večje profite do ljudske delovne sile brezobzirnemu kapitalizmu Združenih držav Amerike konec 19. stoletja. 1. maja 1886 so delavci v Chicagu s stavko in manifestacijo zahtevali 8 urni delavnik, pod streli tudi takrat kapitalističnim gospodarjem in njihovim bolj ali manj demokratično izvoljenim političnim oprodam vdanih policistov, pa je padlo šest ljudi. Kot državni in dela prost praznik so 1. maj na Slovenskem uzakonili v povojnih časih informbiroja in kominterne leta 1948, ko je komunistična partija pravzaprav šele prevzemala vse vzvode prihodnje samoupravno-socialistične  oblasti in tako ali drugače odstranjevala in prevzgajala dotedanje kapitaliste ter druge ideološko moteče družbene elemente. V do delovnega človeka ponovno brezobzirnih kapitalističnih časih na milost in nemilost mednarodnim finančnim hijenam špekulativnega kapitalizma prepuščene Republike Slovenije 21. stoletja, pa je za vse manj pravno in socialno zaščitenega delavca smrt predvsem samooklicana politična levica.

Slovenija v 21. stoletju postaja ena od držav, v kateri se na račun naglo izginjajočega srednjega sloja upokojencev, ki so si pokojninsko pravico pridobili še pod pogoji prejšnjega socialistično-samoupravnega režima, in še naprej naraščajočemu številu tudi uradno registriranih brezposelnih oseb večata zgolj revščina in splošna družbena brezperspektivnost. Kljub množičnemu upadanju števila članstva predvsem domači sindikati poskrbijo, da je ob 1. maju širom domovine nekako nostalgično in da se z razno raznimi na prejšnje socialistično-samoupravne delavske spominjajočimi veselicami praznik dela še naprej redno obeležuje, kot običajno pa priložnosti, da tu in tam ne zablestijo, iz rok ne izpustijo tudi nekateri predvsem samooklicano levi politiki.

Kaj je na Slovenskem aktualna politična levica, v katere vrednote naj bi, kot je priznal v ganljivem, a ponovno neprepričljivem pismu ob 27. aprilu in Dnevu OF, srčno verjel tudi nesojeni mandatar in predsednik Pozitivne Slovenije ter še naprej ljubljanski župan brez resne konkurence Zoran Janković, ste lahko sicer videli prav tako 27. aprila v prvi vrsti razprodanega šova Partizanskega zbora Pinko Tomažič in bolj ali manj dragih prijateljev v soc-realistični kostumografiji in režiji v ljubljanskih Stožicah. Ne le da nista manjkala še oba živa nekdanja predsednika republike Milan Kučan in Danilo Turk, ob sedanjem predsedniku Borutu Pahorju in rdeče odeti predsednici vlade Alenki Bratušek z družino se je nekoliko osamljeno in zdolgočaseno dal videti tudi predsednik Ustavnega sodišča dr. Ernest Petrič.

Medtem ko je bil styling predsednice vlade glede na zborovsko in partizansko naravo prireditve res nekoliko rdeče četrten, so politični fantje dejstvo, da jim srce bije na levi, izpostavljali predvsem z rdečimi kravatami. Brez je bil pravzaprav samo sedanji predsednik Borut Pahor, kar pa je pravzaprav tudi edino pošteno glede na dejstvo, da so mu prvi predsedniški mandat podelili drugače v podporo desnih in katoliških domačih strank usmerjeni volivci. Ne glede na samooklicano levi profil navzoče politične vrhuške so sicer nad vsemi vihrale zastave Socialistične republike Slovenije in prav tako Socialistične federativne republike Jugoslavije, ob vseh partizanskih praporščakih pa ni manjkalo niti barjakov nekdanje komunistične stranke oziroma partije.

Zoran Janković, ki se je koncerta partizanskega zbora Pinko Tomažič v svojih Stožicah udeležil kar v delavskemu položaju danes bolj ustrezni navadni sponzorski majici z napisom, da je Ljubljana lepo mesto, in ki je danes dopoldne tradicionalno nagovoril na Rožniku zbrane občane in občanke Ljubljane, je dejstvo, da ga pri njegovem vsakdanjem življenju in političnemu ter kapitaliskemu delu vodijo vrednote anti- fašizma in anti-imperializma, ki so pripeljale do ustanovitve Proti imperialistične fronte 27. aprila 1941 v Rožni dolini v Ljubljani, priznal v javnem pismu, ki ga je naslovil – Resnica je moj najmočnejši dokaz.       

Ganljivo, a ponovno neprepričljivo pismo sicer predstavlja poskus politične samo-restavracije oziroma samo-očiščenja političnega lika in dela Zorana Jankovića, katerega poslovanje in javno ravnanje še naprej bremenijo ugotovitve iz poročila nadzora premoženjskega stanja predsednikov parlamentarnih strank Komisije za preprečevanje korupcije. Janković sicer predsednik ene od parlamentarnih strank ni več, od kar je to funkcijo vsaj uradno prevzela prva mandatarka v po-osamosvojitveni zgodovini. Zato je pismo, ki se sicer zaključi s Srečno Ljubljana! in Srečno Slovenija!, predvsem napoved, da se bo na prihajajočih lokalnih volitvah za župana Mestne občine Ljubljana za nov mandat ponovno potegoval tudi samooklicani proti-imperialist in politični levičar Zoran Janković.

Če ne bi bilo res oziroma če ne bi bila resnica najmočnejši dokaz ljubljanskega župana Zorana Jankovića, ki je kot bister  nekdanji socialistično samoupravni ekonomist preko privatizacije in razprodaje nekdanjega družbenega premoženja prišel, kot sam pravi, do približno 15,9 milijonov evrov vrednega premoženja, bi bilo politično opredeljevanje Zorana Jankovića za proti-imperialista in političnega levičarja vsaj smešno. Toda, ker je vse res in ker vir njegovega premoženja, kot sam Zoran Janković trdi za razliko od v nasprotno prepričane Komisije za preprečevanje korupcije, to, kdo in kaj vse se na Slovenskem dandanes ima za politično levico, pač ni več niti smešno. Toda tako to gre. Iz strani domačih medijskih trobil označeni za mlade intelektualce iz različnih vstajniških skupin so nedavno predstavili Iniciativo za demokratični socializem, s katerim naj bi postopoma odpravili aktualni kapitalizem. Tokratni 1. maj pa je poskrbel še za spoznanje, da je demokratizacije še kako potreben tudi danes ponovno brezobzirni kapitalizem. Iniciativa za vsaj demokratični kapitalizem bi lahko tako med drugim vsaj razkrila, kdo je na domačem političnem prizorišču imperialist in kdo, če še sploh kdo, komunist.      

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem na praznik dela in spominov nanj z Iniciativo za vsaj demokratični kapitalizem v zobeh poskrbel Tomaž Z.