Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo danes nepreklicno in črno na belem na primeru presojanja 2. in 3. točke prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki pooblašča vlado, da zaradi preprečitve vnosa določene nalezljive bolezni v državo ali njene razširitve v državi prepove oziroma omeji gibanje in zbiranje prebivalstva, potrdilo, kar že tako ali tako vemo tudi na številnih drugih področjih, pa so bile za spoznanje, da tretja vlada Janeza Janše in koalicija strank SDS, Nova Slovenija in kar je še preostalo od Stranke modernega centra s podporo poslancev DeSUS in SNS često deluje brez ustrezne pravne podlage in potemtakem nelegalno oziroma če že hočete tudi neustavno, dovolj, kot v primeru Ministrstva za kulturo, odločbe inšpektorata za javni sektor ali razsodbe upravnega sodišča. Toda če ministrstvo za kulturo pod umnim vodstvom Vaska Simonitija in njegovih strankarskih pomagačev predvsem krši načela in pravila upravnega postopka z zavlačevanjem postopkov preko vseh razumnih rokov in podobno, pa v posameznih primerih, denimo odvzetega statusa samozaposlenega v kulturi, reperja Zlatka Čordića, tudi odloča brez vsake pravne podlage, je ustavno sodišče Republike Slovenije kot vrhovna instanca domače sodne veje oblasti, nad katero je za potrebe domačega slehernika zgolj še v posameznih primerih kršenja človekovih pravic Evropsko sodišče, vendarle ugotovilo, da sta 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena ZNB neustavna, z njima vred pa tudi vsi na tej podlagi do sedaj sprejeti vladni epidemiološki ukrepi omejevanja gibanja, zbiranja in združevanja.

Pa da ne bo pomote, zakonodajalec zaradi učinkovitega varstva človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter izvrševanja pozitivnih obveznosti, ki izhajajo iz ustave, predpisovanje ukrepov, s katerimi se neposredno posega v svobodo gibanja ter pravico do zbiranja in združevanja nedoločenega števila posameznikov zaradi preprečevanja širjenja nalezljive bolezni, lahko izjemoma prepusti izvršilni oblasti. Vendar pa mora biti v zakonu določen ali iz njega tudi jasno razviden namen ukrepov, dovolj natančno morajo biti opredeljeni dopustni načini oziroma vrste, obseg in pogoji omejevanja svobode gibanja ter pravice do zbiranja in združevanja ter druga ustrezna varovala pred arbitrarnim omejevanjem človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot se jih je določalo z epidemiološkimi odloki vlade na tej podlagi, še posebej pa pri policijski uri, prepovedi zbiranja in prehajanja regijskih ter občinskih meja.

Da bi zavarovalo zdravje in življenje ljudi, ki bi lahko bila zaradi odsotnosti zakonske podlage v prihodnje ogrožena, in s tem preprečilo nastanek še hujšega protiustavnega stanja, je sicer ustavno sodišče odločilo, da se do odprave neskladja najpozneje v dveh mesecih 2. in 3. točka prvega odstavka 39. člena Zakona o nalezljivih boleznih lahko še naprej uporabljata, pa čeprav vladi še vsaj naslednja dva meseca omogočata, da po lastnem preudarku izbira načine, vrste, obseg in trajanje omejitev, s katerimi se, tudi zelo intenzivno, posega v svobodo gibanja, lahko tudi vseh prebivalcev na ozemlju Republike Slovenije. Prav tako ji prepušča, da še dva meseca kot od nastopa oblasti in v celotnem obdobju nevarnosti širjenja nalezljive bolezni prosto presoja, v katerih primerih, za koliko časa in na kako velikem območju države bo prepovedala zbiranje ljudi na javnih mestih, na katerih obstaja po oceni vlade povečana nevarnost širjenja nalezljive bolezni. Ob tem pa, kot posebej izpostavlja večina petih proti trem ustavnih sodnic in sodnikov, tudi ne določa varoval, ki bi lahko omejila prosto presojo vlade, kot sta dolžnost posvetovanja in sodelovanja s stroko ter obveščanje javnosti o okoliščinah in strokovnih stališčih, ki so pomembna za odločanje o ukrepih.

Da sicer vladi, še posebej pa njenemu predsedniku in še v njej za področje omejevanja gibanja, zbiranja in združevanja zadolženemu notranjemu ministru, ni bilo prav nič jasno, kaj zdaj ta neustavnost in še posebej dejstvo, da jo naj po odločbi ustavnega sodišča do njene odprave v najmanj dveh mesecih le še naprej v imenu varovanja zdravja izvajajo, saj da lahko kljub obstoječi neustavnosti pride do nastanka še hujšega protiustavnega stanja, potrjujeta prva, nekoliko zmedena, a kakopak preko omrežja Twiter posredovana odziva. Medtem ko je Aleš Hojs nekoliko samosvoje ugotovil, da je ustavno sodišče razveljavilo dva člena Zakona o nalezljivih boleznih in na podlagi teh členov izdane odloke, toda da razveljavitev zaradi epidemije učinkuje po dveh mesecih, in kar da pomeni, da vsi odloki še vedno veljajo ter da so pravno torej legalno in legitimno ščitili zdravje državljanov, je bil Janez Janša predvsem bolj jedko zajedljiv, a vendarle tudi pozabljiv s čivkom, da sta, hja, očitno neustavni zakon sprejeli ranjka #LDS in @strankaSD leta 1995, ko je mimogrede sicer brez leto poprej zaradi afere Depala vas odstavljenega obrambnega ministra Janše v vladi Janeza Drnovška ob SKD kot predhodnici NSi blestela tudi takratna še socialdemokratska SDSS, in da je ustavno sodišče to ugotovilo po 16 in ne dejanskih 26 letih.

Toda tako to gre. Tudi pozabljivi Janez Janša še kako dobro ve, da ustavno sodišče lahko presoja zgolj v primerih, ki so poslani v presojo, in da takšnim neustavnim omejitvam gibanja, zbiranja in združevanja, kot smo jim bili v imenu epidemije covida-19, v demokratični in samostojni Sloveniji pač še nismo bili priča, tudi ob osamosvojitvi in desetdnevni vojni, kot njeni največji preizkušnji, ne. Odločitev ustavnega sodišča pa je tako zgolj črno na belem pridobljeno potrdila, da je v tretji koaliciji in vladi Janeza Janše na vseh področjih oblastniškega delovanja in ravnanja res izvirna zgolj neustavnost njenih lastnih načinov vladanja.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z današnjo razsodbo ustavnega sodišča, da so bili policijska ura, prepoved gibanja in zbiranja do sedaj in še največ naslednja dva meseca res izvirno neustavni, v zobeh poskrbel Tomaž Z.