Ob 25. obletnici samostojne države Slovenije, se drug za drugim in dan za dnem vrstijo dokazi, kako zelo ta pravzaprav razpada oziroma kako pravzaprav številnim javnim poklicem ne zagotavlja več osnovnih življenskih standardov, kot smo in so jih vendarle bili vajeni v ranjki po mnenju včerajšnjih častiteljev Dneva spomina na žrtve vseh totalitarizmov kar se da totalitarni socialistično-federativni državi. Samo nekaj dni po tem, ko nam je nepreklicno jasno postalo, da učinkovite protipožarne varnosti v Sloveniji ni brez prostovljnih gasilcev, in le dan po tem, ko smo izvedeli, da je tragično preminuli zdravnik iz Izole še pred iztekom delovnega dneva pregledal že 60 pacientov ter da je na posameznih policijskih postajah kadrovski primankljaj pri nas že več kot 50 odstoten, je danes odjeknila še vest, da je delovno in socialno sodišče v Celju s sodbo v vzorčnem postopku odločilo, da mora ministrstvo za obrambo oziroma domača država za vse kompenzirane ure v zadnjih petih letih članu Sindikata vojakov Slovenije vendarle izplačati dodatek za delo preko polnega časa.

Kljub temu da gre že po definiciji in vlogi v družbi za zelo različne poklice, pa imajo vojaki, zdravniki in policisti kot javni uslužbenci v sedanji slovenski državi in družbi vendarle v osnovi povsem enak problem. Ta je, da so plačani premalo ne glede zgolj na odgovornost, težavnost in nenazadnje tudi nevarnost vsakega posameznega poklica, pač pa tudi glede na delo in ure dela, ki jih na delovnem mestu za delodajalca državo opravijo. Vedno priročni izgovor vsakokratnih politikov pri koritu izvršne oblasti države sicer je, da nam primanjkuje denarja in da imamo lahko samo toliko brezplačnega zdravstva ter notranje in zunanje varnosti, kot si jo lahko v tem trenutku 25 let po osamosvojitvi sploh še privoščimo.

Kljub temu pa tako opozorila iz policijskih sindikatov, na prvi stopnji dobljena sodba člana Sindikata vojakov Slovenije in celo sinočnje soočenje ministrice za zdravje Milojke Kolar Celarc in dolgoletnega predsednika zdravniškega sindikata Fides Konrada Kuštrina potrjujejo, da denimo vojaki, zdravniki in policisti v vsakdanji delovni praksi že tako ali tako opravijo več dela, kot jim ga je ta hip slovenska država, če že ne zmožna pa vsaj pripravljena plačati. Kot edine ustrezne in iz tujih zgledov prepisane rešitve se v sindikatu zdravnikov FIDES zavzemajo za sprejetje že leta 2008 oblikovanih standardov in normativov, po katerem bi naj bilo za veke vekomaj jasno koliko in za kakšno plačo naj bi še naprej kvalitetno in učinkovito delali zdravniki na Slovenskem.

Ne glede na to, da so kriteriji za standarde in normative pravzaprav že pripravljeni, se z njimi tudi politično zavlačuje, saj bi njihovo sprejetje samo po sebi pomenilo, da bi se dokončno razgalil vsa primankljaj zdravniškega kadra na Slovenskem, za vzdrževanje vsaj enakega obsega zdravniških storitev in tekoče zdravniške oskrbe pa bi bilo brez krajšanja čakalnih vrst potrebno nameniti bistveno več denarja. Da je odrejanje dela preko polnega delovnega časa brez predpisanega plačila nezakonito, v Sindikatu vojakov Slovenije sicer neuspešno opozarjajo že od januarja lani, toda ne glede na to in na prvi stopnji dobljeno vzorčno sodbo na Delovnem in socialnem sodišču v Celju iz Ministrstva za obrambo napovedujejo, da se bodo na sodbo, ki je vsebinsko ne želijo komentirati, vsekakor pritožili.

Po spletu tragičnih okoliščin v vrstah domače policije se vsaj ta čas, nemudoma po tragičnih dogodkih v izolski bolnišnici zdi, da imajo v domači politiki pri koritih izvršilne in zakonodajne oblasti ta čas največ podpore uslužbenci slovenske policije. Toda ta je zaenkrat še naprej predvsem deklarativna, saj varčevalni ukrepi Zakona o uravnoteženju javnih financ in še posebej prepoved novega zaposlovanja v javnem sektorju in s tem tudi v zdravstvu, vojski in policiji ostajajo v veljavi, pa tudi nujno potrebna nova policijska oprema je zankrat še v razpisni fazi postopkov javne nabave, tako da so v resnici tudi policisti na Slovenskem še naprej zelo zelo nezadovoljni.

Prav v kadrovsko podhranjenost javnega sektorja na temljnih področjih zagotavljanja varnosti in zdravstvene oskrbe pa bo prej kot slej morala ugrizniti če ne ta pa naslednja koalicija in vlada. Toda tako to gre. Ministrski i-zbor Mira Cerarja se sicer v prvi vrsti v skladu z do nas državljanov restriktivno, a do gospodarjev Evropske unije v Bruslju prijazno fiskalno politiko zategovanja pasov, kot da gospodarska kriza pravzaprav sploh nikoli ni in tudi ne bo minila, pač obnaša, kot da naj v to kislo jabolko kadrovske podhranjenosti med denimo vojaki, zdravniki in policisti ugrizne neka druga koalicija in vlada, čeprav bo do takrat za učinkovito zagotavljanje zdravstvene oskrbe in varnosti na Slovenskem nemara že prepozno.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vsaj na primeru zdravnikov, vojakov in policistov kadrovsko podhranjeno državo v zobeh poskrbel Tomaž Z.