27. 3. 2024 – 16.00

Kaj pa pravica do kulturnega hrupa?

Potem ko je še včeraj ministrstvo za okolje, podnebje in energijo, ki ga politično obvladuje največja vladna in državnozborska stranka Gibanje Svoboda, v bran predlogu sprememb Uredbe o načinu uporabe zvočnih naprav na shodih in prireditvah (v nadaljevanju Uredba) nekako prepričano v svoj prav sporočalo, da je hrup pomemben okoljski dejavnik, ki ga je treba urejati in tako zagotoviti ljudem temeljne človekove pravice ter ustrezen življenjski in bivalni prostor v lokalnem okolju, in da je treba okoliškim prebivalcem omogočiti izvajati pravico do fiziološke potrebe po spanju, kar da je temeljna življenjska pravica, je danes, dan kasneje, pod pritiskom kritik opozicijskih strank SDS in Nova Slovenija ter celo vladnih Socialnih demokratov – ki so se brez izjeme nanašale na gasilska društva in njihove veselice, kot da gre za edine organizatorje koncertnih prireditev širom po Sloveniji in v javnem prostoru – umirilo tone, ustavilo konje in sam postopek obravnave ter po – tako pravijo – dodatni preučitvi predlog Uredbe, ki ga je sicer samo predlagalo v 25. marca končano javno obravnavo, umaknilo. Dodali so, da bodo, da ker pri deležnikih obstajajo potrebe in želje po nadaljevanju pogovorov ter ureditvi tega področja, pogovore nadaljevali, oblikovali nov predlog in ga šele nato uvrstili v (prav tako novo) javno obravnavo.

V tej pravzaprav široki politični koaliciji opozicije in SD, ki je še vedno druga največja vladna stranka, je bila sicer glavna protagonistka SDS, ki se je vsaj v konkretnem primeru res neposrečeno zastavljenega predloga uredbe – ta med drugim v javnem prostoru onemogoča večdnevne festivale, vsem organizatorjem prireditev, ki trajajo prek 22. ure, pa ob že veljavnih določilih za izdelavo elaborata hrupa nalaga še novo obveznost merjenja hrupa na sami prireditvi – postavila v bran Gasilski zvezi Slovenije. Ta je ena redkih, ki se je v imenu svojih članov, posameznih gasilskih društev, odzvala vabilu k javni razpravi in med drugim nekoliko, pa vendarle posplošeno (glede na siceršnjo programsko komercialnost gasilskih veselic in prireditev) javnosti kot predstavnica enega najbolj zaupanja vrednih segmentov družbe sporočila, da gre pravzaprav za onemogočanje organizacije veselic in prireditev, kot smo jih v vsakem malo večjem kraju oziroma krajevni skupnosti poznali do zdaj.

Čeprav je res predvsem to, da bi se ob uveljavitvi predloga Uredbe tako za gasilce - ki povečini zaradi omenjene komercialnosti veseliškega programa to sicer že zmorejo, nekoliko manj bi pač ostalo za nabave gasilske opreme - kot za vse druge organizatorje komercialnozabavnih in nepridobitnih kulturnih prireditev povečali vstopni izvedbeni stroški, sta bila tako javna razprava kot predlog uredbe v nevladniškokulturnih krogih nekako povsem spregledana, saj so se na odredbo odzvali predvsem komercialni ponudniki koncertnih in drugih s hrupom oziroma glasnostjo obremenjenih prireditev. Čeprav je samo po sebi jasno, da bi uredba, kot je bila predlagana in danes sicer iz postopka obravnave že umaknjena, najbolj prizadela prav mladinsko alternativno kulturo, ki ne glede na slabe produkcijske pogoje prav tako širom po Sloveniji deluje v javnem prostoru in s svojimi kulturnimi programi brez vsakega dvoma pomeni pomembno kulturno obogatitev ponudbe v vsaki lokalni skupnosti, v kateri se odvijajo.

Toda kot že rečeno, politična skrb najprej opozicijskih strank SDS in Nova Slovenija, nato pa še vladnih Socialnih demokratov se je nanašala zgolj in samo na gasilce in njihove veselice, kar vsekakor je po eni strani politično oportuno, saj le gre za enega redkih segmentov slovenske države in družbe, ki ohranja visoko zaupanje in podporo v javnosti. Po drugi strani pa vsekakor razgalja, kako zelo je v političnem smislu nepomembna nekomercialna in nevladna kultura, da ji v politični bran v tej javni razpravi ali še pred njo ni stopila niti najmanjša vladna stranka Levica, pa čeprav ima v svojem prvem vladnem mandatu čez prav ministrstvo za kulturo, ki je pristojno tudi za področje te včasih hrupne nevladne kulture. Toda tako to gre. Čeprav so sicer z danes umaknjenim predlogom na ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, v vladi Roberta Goloba in ne nazadnje največji vladni stranki Gibanje Svoboda ponovno pokazali, kako politično ranljivi so v smislu javnomnenjske podpore in kako pravzaprav ne znajo uvideti širše slike ob poskusih uveljavljanja podobno populističnih ukrepov, je samo po sebi jasno, da ta čas med političnimi strankami na Slovenskem pač ni entitete, ki bi v svoj politični bran vzela neodvisno in nekomercialno nevladno kulturo. Ta bi bila namreč prva žrtev nove uredbe in dodatnih omejitev ter stroškov, za katere naj bi koalicija strank Gibanja Svoboda, SD in Levice v imenu temeljne človekove pravice do spanja, ne pa tudi do kulturnega hrupa, poskrbela z Uredbo o načinu uporabe zvočnih naprav na shodih in prireditvah.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z že umaknjenim predlogom Uredbe in s tem, da je tako kot spanje tudi kulturni hrup temeljna človekova pravica, v zobeh poskrbel Tomaž Z.