Po tem, ko je sprva po razpravi s člani kolegija stranke po analizi zgodovinsko najslabšega rezultata Stranke modernega centra na tokratnih volitvah poslancev Evropskega parlamenta zunanji minister in predsednik SMC Miro Cerar ocenjeval, da bo jesenski volilni in programski kongres stranke oktobra vsekakor primerna priložnost, da preveri, ali še ima zaupanje stranke, sprva Mira Cerarja in dandanes Modernega centra, in njenih članov, je sinoči odjeknila vest, da je Miro Cerar osebno člane izvršnega odbora obvestil, da se je v minulem času vendarle odločil, da se na volilnem kongresu ne bo več potegoval za predsednika stranke. Bi pa ostal zunanji minister in bi stranki rad pomagal, da bo ostala trden člen koalicije in pomemben dejavnik v slovenskem političnem prostoru. In čeprav je Miro Cerar očitno spoznal le to, da politične podpore v stranki, katere ustanovni oče in magnet je, preprosto več nima in da sama stranka pač ni več pomemben politični dejavnik, kar nenazadnje priča število osvojenih glasov na zadnjih evropskih volitvah, so se že začela prva ugibanja, kam bodo ušle prve poslanske podgane iz potapljajoče se ladje Stranke modernega centra in kdo bo po prvem in do sedaj edinem predsedniku SMC postal novi predsednik in s tem tudi politični grobar stranke, sprva Mira Cerarja in dandanes Modernega centra.

Čeprav se z analizo lastnih političnih dejanj in njihovih posledic te dni v SMC še najmanj ukvarjajo, pa bi vsaka kolikor tolikor resna analiza gibanja razpoloženja volilnega telesa v odnosu do SMC pač pokazala, da upad priljubljenosti stranke niti ne gre pripisati očitni vodstveni nesposobnosti samega Mira Cerarja, saj ga ta krasi že od samega vstopa v politiko in bliskovitega prevzema izvršne ter posledično tudi zakonodajne oblasti. Pa naj so se strategi in svetovalci še tako zelo trudili, jim Mira Cerarja v »odločneža« preprosto ni uspelo preoblikovati, sama stranka pa se je v pomanjkanju lastne ideološke profilacije oddaljila od ključnih vsebinskih poudarkov izbire volivcev, katere cilj je bil in je, da se na oblast ponovno ne vrneta Janez Janša in SDS.

Deloma gre težave z ideološko nedorečenostjo in neopredeljenostjo stranke SMC pripisati tudi ne povsem posrečeni izbiri imena po preimenovanju iz Stranke Mira Cerarja, katere ključni poudarek je bil, da stranka ohrani kratice SMC in ne tudi, da se naposled tudi ideološko profilira še kam drugam, kot da velja zgolj in edino samo za stranko Mira Cerarja. Z modernim centrom si tako dnevni ideologi stranke niso mogli kaj prida pomagati, šele v zadnjem času in po zaslugi propadle ponudbe Mira Cerarja za povezovanje strank pred evropskimi volitvami smo pravzaprav čisto zares lahko izvedeli, da se v Stranki modernega centra uvrščajo med liberalne stranke domačega državnega zbora.

Toda ta liberalnost, ki se je v poskusu preigravanja možnih scenarijev političnega preživetja dandanes oklepajo v SMC, vendarle ni tako zelo samoumevna, saj je prav Miro Cerar stranko popeljal daleč na desno sredino in stran od nekaterih ključnih vrednot, ki so anti Janez Janša volivca ali volivko pravzaprav sploh vodile do tega, da je na zadnjih ali še bolje predzadnjih parlamentarnih volitvah s tresočo roko sploh obkrožil listo SMC. Nenazadnje sta Miro Cerar in z njim Stranka modernega centra najbolj odgovorna za postavitev rezilne žice vzdolž južne meje s Hrvaško, za kar sta pravzaprav ves čas odkrito in po vzoru Viktorja Orbana na Madžarskem agitirala prav Janez Janša in SDS. Enako je prav Cerarjeva vlada zaslužna tudi za zaostrovanje azilne in begunske zakonodaje, kar je spet voda na mlin jurišnikov SDS, in ne nazadnje sta prav Cerarjeva koalicija in vlada najbolj zaslužni tudi za militarizacijo vsakdanjega življenja ob meji s spremebo Zakona o obrambi in napotitvijo sil Slovenske vojske nad neoborožene civiliste, kar kljub vsemu so in ostajajo tudi ilegalni migranti in prebežniki.

Veliko zaslug imata vlada in stranka Mira Cerarja, iz katere kvote je prihajala tudi ministrica za notranje zadeve Vesna Gjerkeš Žnidar, tudi za tajne depeše za pripadnike slovenske obmejne policije, ki so po vzoru hrvaških kolegov prevzeli metode še naprej, pač glede na mednarodno pravo nelegalnih pushbackov oziroma prisilnih vračanj prosilcev za azil in mednarodno začito. Toda tako to gre. Dejstvo, da bodo tudi Stranko modernega centra prihodnje državnozborske volitve odplaknile na smetišče novejše politične zgodovine, samo po sebi pač ne pomeni, da je Miro Cerar res nesposoben, saj so nenazadnje enako nesposobni tudi nekateri drugi predsedniki strank aktualne koalicije, ampak da je to usoda vseh strank, ki se v oportunističnem prerivanju za čim več sredinskih glasov pozabijo dodatno politično ideološko opredeliti. In ko postanejo dokončno stranke brez vonja, barve in okusa, preprosto izginejo. Tak je bil primer nekoč silne LDS, danes je tak primer SMC, in če se kaj iz te zgodbe ne naučijo, se jim že v kratkem lahko podobno pripeti tudi v LMŠ.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, kdo bo po Miru Cerarju končni politični pogrebnik stranke SMC, v zobeh poskrbel Tomaž Z.