Da je govoriti o glasovanju o nekonstruktivni zaupnici Janezu Janši in s tem o morebitnih mandatarskih potencialih tako stranke DeSUS kot njenega novega-starega predsednika Karla Erjavca, nesojeno velikega povratnika na domači politični parket, enako kot govoriti o lanskem snegu, je edina reč, o kateri se je moč nekako strinjati z vodjo poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev pred upokojitvijo Franca Jurše, saj je tudi prvi med upokojenskimi poslanci, iz čigar poslanske skupne so nenazadnje nazaj na pomoč po neuspelem eksperimentu s predsednico Aleksandro Pivec sicer klicali Karla Erjavca, očitno bil eden od poslanskih Brutusov, ki so na ne dovolj tajnem glasovanju zabili nož v hrbet političnih ambicij lastnega predsednika, vsi ostali razlogi, zaradi katerih pa je bila ta, v ponedeljek propadla konstruktivna nezaupnica vložena, pa kakopak ostajajo enako aktualni in utemeljeni. Tako zaradi vse bolj neminovnega dejstva, da bo svetu držav članic EU v imenu Slovenije predsedovala prav Janševa, kot je neizprosno pokazala in dokazala ta konstruktivna zaupnica, pač manjšinska koalicija in vlada z zaenkrat še nedorečeno vlogo in glasovalno podporo tako kmetijskega ministra kot poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije kot tudi zaradi dejstva, da se Janez Janša drugače kot na domačem ne zna vesti tudi na mednarodnem političnem parketu, pa ta vlada strank SDS, NSi, SMC s pridruženo SNS in očitno tudi podporo 4/5 poslanske skupine DeSUS vse bolj postaja tudi vseevropski politični problem, saj se prva tretjina predsedovanja Portugalske medtem že izteka.

Zadnjo priložnost, da bi bili preprosto tiho, so tako Janez Janša in Uroš Urbanija ter Mitja Iršič kot njegovi najzvestejši oprodi z Oddelka za resnico stranke SDS, ki se ju je začasa te vlade namestilo za direktorja vladnega Urada za komuniciranje in za svetovalca za odnose z javnostmi na Ministrstvo za kulturo, preprosto zamudili včeraj, ko so se vsak po svoje in po svojih najboljših močeh, a vendarle tudi koordinirano odzvali na članek Inside Slovenia’s war on the media – Znotraj vojne z mediji v Sloveniji, v katerem novinarka Lili Bayer še preveč korektno povzema dogajanje na področju medijev, odkar je izvršno in zakonodajno žezlo oblasti pred novimi predčasnimi volitvami odstopljenemu Marjanu Šarcu s pomočjo političnih konvertitov iz strank SMC in DeSUS iz rok slabo leto nazaj iztrgal že tretjič premier Janez Janša.

Da je pravi prvak, tudi ko se je v imenu obračunavanja z dejanskimi ali zgolj namišljenimi političnimi sovražniki treba obnašati onkraj meje sprejemljivega političnega okusa v normalno razvitih predstavniških demokracijah, v katerih je, za razliko od domačega vse bolj iliberalnega primera, novinarjem in urednikom njihovo delo in s tem tudi zastavljanje včasih za nosilce politične oblasti pač neprijetnih vprašanj dovoljeno in spodbujano, je Janez Janša ponovno izkazal preko omrežja Twitter, v katerem je, podobno kot v primeru zadeve »presstitutki« in novinark informativnega programa nacionalne televizije Slovenija, novinarko v svetu novinarskih standardov in kakovostnega novinarstva priznanega Politica iz Bruslja Lily Bauer označil za poklicno lažnivko ali še kaj hujšega oziroma še bolj zlonamernega, če v čivku in zapisu »Laying for living.« nemara pač ni šlo za nenameren zatipk in spellcheck napako.

Čeprav sta tudi oba »portparola« za resnico največje vladne stranke, a tudi aktualne koalicije in vlade ter vseh poslank in poslancev, ki v državnem zboru še podpirajo njene avtoritarno ne-demokratične prijeme, nastopila enako, kot da bi na domačem parketu obračunavala z denimo novinarji Mladine ali POP TV-ja, sta bila vseeno nekoliko manj nesramna, a zato za občutenje zahodnih demokracij nič manj problematična in kot je za domače razmere v teh pičlih enajstih mesecih sedanje koalicije in vlade ter njenega načina vodenja in občutka za na Slovenskem soživečega sočloveka že običajno, tudi nič manj ignorantska.

Z ministrstva za kulturo, s katerega se sicer prav tako često odzivajo na poročanja o Sloveniji tudi v mednarodnem prostoru, nazadnje pa na že 27. januarja v ameriškem New York Timesu objavljeno besedilo z naslovom A populist leader kicks off a culture war in museums oziroma po naše Populistični voditelj sprožil kulturno vojno v muzejih, so se tako kot tudi Janša ogorčeno odzvali preko omrežja Twitter, v večdelnem sporočilu pa Politico obtožili politične pristranskosti in postregli z alternativnimi dejstvi, kot denimo, da je večina slovenskih zasebnih medijev v lasti tajkunov, ki so blizu levim političnim strankam, in da je predsednik vlade v preteklosti že res bil kritičen do medijev, toda predvsem tistih, ki spodkopavajo ukrepe zoper epidemijo covida-19, ampak da ni nikoli pritiskal na uredniške odločitve in še da analiza medijske pluralnosti sicer zasebne Fakultete za medije in SDS strokovnjaka Mateja Makaroviča kaže, da med novinarji v Republiki Sloveniji pač ni samocenzure.

Jezikove župe, pa tudi izdatnega in kar preko storitve WeTransfer posredovanega slikovnega gradiva domnevnih groženj s »smrtjo janšizmu« niso šparali tudi na Uradu za komuniciranje, katerega prvi mož je Uroš Urbanija. Na konkretno zastavljena vprašanja vladni piarovci ponujajo nekonkretne odgovore, kot denimo, da je medijska zakonodaja še v medresorskem usklajevanju in da ne pomeni grožnje svobodi tiska v Sloveniji, saj da skuša odpraviti trenutne težave z medijskimi koncentracijami, ki ovirajo konkurenco in s tem škodijo medijski pluralnosti. Mimogrede so z UKOM Politico še podučili, da so pravni strokovnjaki na tem področju temeljito preučili, kako tajkuni, kot so Martin Odlazek, Stojan Petrić, Bojan Petrič in drugi, ter velika mednarodna organizacija, kot je Pro Plus (ki ima v lasti dve največji komercialni TV postaji), zlorabijo trenutni Zakon o medijih za izrivanje manjših akterjev na trgu, da ne bo pomote, kljub prekinitvi financiranja vlada oziroma njen Urad za komuniciranje ni nikoli izvajal uredniškega pritiska na STA v nobeni obliki, namen prerazporejanja oziroma odvzem RTV prispevka pa da je izključno posodobitev in racionalizacija RTV Slovenija, pa tudi zagotavljanje več sredstev ostalim medijem, ki jih ni prizadela le pandemija koronavirusa.

Ker so mediji v Republiki Sloveniji po mnenju Vlade Republike Slovenije oziroma njenega Urada za komuniciranja pretežno povezani z levimi središči kapitalske in politične moči, je jasno, da samocenzure v slovenskih medijih ni. Kdor zna slovensko, da lahko pove, da se tako obe glavni televizijski hiši (nacionalna televizija RTV in Pop TV) kot tudi vsi tiskani dnevni časopisi (Delo, Večer, Dnevnik, Svet24, lastniki katerih so levi tajkuni) močno nagibajo v levo. Napadi na vlado so nekaj običajnega, pa naj bodo upravičeni ali ne. Premier Republike Slovenije Janez Janša na Twitterju pa tako včasih komentira različna pereča vprašanja, med drugim tudi medijske hiše, ki kdaj malodane povzročajo množično histerijo in vstaje zaradi omejevalnih ukrepov. Kljub temu v svojem mandatu kot premier (kot tudi ne v prejšnjih dveh) od medijev ni nikoli zahteval, da bi morali sprejemati redakcijske popravke. To pa da je sicer počel prejšnji predsednik vlade Republike Slovenije Marjan Šarec, ki je državnim podjetjem javno naročil, naj ne oglašujejo v desničarskih medijih. Za konec in vrh alternativnih dejstev in alternativnega dojemanja namišljenega sveta pa z UKOM dodajajo, da kdor koli zagovarja cenzuro ali druge poziva k odpravi kanalov, po katerih posameznik komunicira v demokratični družbi, nasprotuje medijski svobodi, in da bo slovenska vlada še naprej zagovarjala, branila in uveljavljala svobodo izražanja kot temeljno ustavno pravico. Toda tako to gre. Tudi če hipotetično predpostavimo, da Janezu Janši in njegovim pomagačem verjamejo vsaj volivci SDS, pa ne Janša in ne Iršič, Urbanija ali pač celotni poslanski skupini SMC in DeSUS niso tisti, ki bi lahko komurkoli že, še najmanj pa novinarki Lili Bayer s Politica, kot pravi poklicni lažnivci očitali pristranskost ali napačno in nereflektirano poročanje.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z retoričnim vprašanjem »Kdo so pri nas pravi poklicni lažnivci?« in na primeru Janše, Iršiča, Urbanije in podobnih v zobeh poskrbel Tomaž Z.

Izsek slikovnega gradiva UKOM: