Predstavniki Agencije Republike Slovenije za okolje, Nacionalnega inštituta za javno zdravje in direkcije za vodo so danes javno predstavili še rezultate analize vzorcev tal, odvzetih po požaru v podjetju Kemis na štirih lokacijah v Vrhniki in okolici, že včeraj pa so postregli s podatki kvantitativne analize pesticidov vzorcev vode v po požaru mrtvi reki pravzaprav pa potoku Tojnica in Ljubljanici, v katero se ta mrtvi potok ne glede na po požaru postavljene pregrade še naprej izliva. Poročilo pristojnih služb pa je danes, 9 dni po požaru, obravnavala in sprejela tudi Vlada. Ne glede na to, da so posledice požara v Kemisu in Vrhniki, posledično pa tudi v Ljubljanici, ki le prečka samo glavno mesto in konča v najdaljši slovenski reki Savi, in Krajinskemu parku Barje, ki nenazadnje le obkroža skoraj pol Ljubljane, takorekoč glavna tema tako v medijskih trobilih kot na socialnih omrežjih, pa številna elementarna dejstva ostajajo nepojasnjena. Po požaru v Kemisu je tako jasno pravzaprav zgolj to, da Slovenija niti ni več tako zeleni košček Evrope, kot jo je minula leta na tujem prodajala nacionalna turistična organizacija, in da  leta 2016 zelena prestolnica Evrope niti ni več tako zelo zelena.

Ne glede na to da so prve analize zemljin po požaru pokazale, da sta iz stališča kemične neoporečnosti kritični predvsem njivi ob sami tovarni Kemis, tla drugod pa so po besedah Petra Otorepca iz Nacionalnega inštituta za javno zdravje v skladu z uredbo za tla in potemtakem primerna za pridelavo hrane, glede uporabe obstoječih vrtnin pa bo treba počakati na rezultate analize Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin, ki pa bodo znani šele jutri. Kako varno pa je zadrževanje otrok zunaj, pa bo v celoti znano šele, ko bodo opravljene in objavljene dodatne analize o prisotnosti dioksinov in furanov, do takrat pa je treba le preprečiti, da "bi otroci rili s prsti po zemlji, nato pa to nesli v usta".

Celo predsednik vlade Miro Cerar, ki si je razmere na bližnjem pogorišču na obrobju Krajinskega parka Barje ogledal tudi v živo, je po današnji seji Vlade in devet dni po samem požaru moral priznati, da gre za dogodek, ki se ne sme ponoviti, in da prebivalci tako Vrhnike kot širše Ljubljanske kotline o dogajanju, ki pa je v resnici ekološka katastrofa, niso dobili dovolj informacij in da bo potrebno poiskati odgovorne. Ob tako odločnemu Cerarju je za okolje pristojna ministrica Ireba Majcen lahko pridodala le, da požar v Kemisu ocenjuje za dogodek izrednega obsega, kot da ga v Sloveniji še nismo imeli, ter da se še ne more opredeliti glede odgovornosti samega Kemisa, saj da kriminalistična preiskava in inšpekcijski postopki še niso zaključeni.

Ne glede na nemara vso dobro politično voljo, ki sta jo po današnji seji Vlade prikazala premier in ministrica za okolje, pa je po požaru v Kemisu pravzaprav jasno samo to, kako zelo ne delujejo reči v domači Republiki. Najprej, da v podjetju Kemis, ki so se po izgonu iz Zasavja odločili za vrhniško lokacijo predelave nevarnih kemičnih odpadkov, sploh ne znajo pojasniti, katere strupene snovi in koliko njih so pravzaprav skladiščili. Raziskave so med drugim pokazale, da tudi že 20 in več let prepovedan atrazin, ki je zdaj v potoku Tojnica in so ga v nevarnih vrednostih našli tudi v vzorcu vode iz Ljubljanice, kar direktor Agencije za okolje pojasnjuje z besedami, da očitno v Sloveniji kljub prepovedi le obstaja črn trg atrazina in da ga je Kemis le zbiral. Prav tako naj bi vse nas pomirile tudi naslednja ugotovitev analize, da pa tla v vrhniškem Kemisu in okolici pravzaprav niso onesnažena zaradi posledic samega požara, pač pa da so onesnažena zaradi prejšnjih aktivnosti podjetja na tem območju.

Ne glede na to, da glede na ekološko katastrofo in javnosti še nepredstavljene širše razsežnosti posledic požara v Kemisu Inšpektorat za okolje in prostor izvaja postopek ugotavljanja, ali je Kemis obratoval skladno z okviri okoljevarstvenega dovoljenja, pa je jasno, da so ob morebiti neposredno odgovornih vodilnih ljudi v podjetju v tem primeru in kdo ve še koliko njih zakazale tudi država in njene inštitucije. Toda tako to gre. Če se direktor Zavoda za varstvo narave po požaru v Kemisu pač nič več tako zelo zelene Republike Slovenije na televizijskem soočenju z okoljskim aktivistom prelevi v zagovornika ekološko sporne industrializacije na obrobjih krajinskih parkov v državi, potem to samo po sebi pomeni, da bosta predsednik vlade in ministrica za okolje pač morala najprej pomesti pred svojim pragom.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s Slovenijo po požaru in posledični ekološki katastrofi v vrhniškem Kemisu kot nič več tako zelenim koškom Evrope v zobeh poskrbel Tomaž Z.