Kot so se dogovorili predstavniki vseh v Državni zbor na parlamentarnih volitvah 3. junija letos uvrščenih političnih strank, bo petkova ustanovna seja Državnega zbora vsebovala zgolj vse tri obvezne točke dnevnega reda. In sicer izvolitev predsednika in podpredsednika mandatno-volilne komisije, katere vzpostavitev je nujna za drugo točko oziroma potrditev mandatov novi zasedbi poslank in poslancev Državnega zbora. In če se že vnaprej ve, da s prvo in drugo točko dnevnega reda ustanovne seje novega mandata zakonodajne veje oblasti ni za pričakovati kakih posebnih težav, saj nenazadnje poslanke in poslanci, kot v sicer že zavrnjenih tožbah na Vrhovnem sodišču ugotavljajo predstavniki še naprej zunajparlamentarnih strank Sloga, Davkoplačevalci se ne damo in Liste Bojana Požarja,kar sami sebi potrjujejo svoje mandate in izvolitev, se bo že vnaprej gotovo zapletlo s tretjo in sicer prav tako zakonsko obvezno točko dnevnega reda vsake ustanovne seje državnega zbora, ki je volitve v poosamosvojitveni zgodovini že 12. predsednika državnega zbora.

Kdo pa bo na čelo poslank in poslancev ter na sedež Milana Brgleza sedel v naslednjem državnozborskem mandatu in zasedel to vendarle predvsem protokolarno in reprezentančno funkcijo prvega človeka pri koritu zakonodajne oblasti, pa je vendarle odvisno zgolj in edino od tega, kdo bo za prihodnja štiri leta zasedel pač samo po sebi in proračunskih sredstvih ter kadrovskih pooblastilih veliko večje korito izvršne oblasti. Čeprav naj bi v predstavniških demokracijah tržnega gospodarstva vsaj formalno veljalo, da so vse tri veje oblasti med sabo kar se da ločene in druga od druge neodvisne, pa nas domača praksa že na primeru sestave in politične uravnoteženosti Ustavnega sodišča uči, da to pač ne drži niti pri sami sodni veji oblasti, medtem ko sta izvršna in zakonodajna oblast oziroma vsaj njena parlamentarna večina ne glede na samooklicano levost ali v politični praksi preverjeno desnost posameznih koalicij in Vlad pravzaprav kot rit in srajca in razen izjemoma delujeta povsem soodvisno ter usklajeno, tako da je zakonodajna oblast izvršni že praviloma kar podrejena.

Tudi do petka in Ustanovne seje Državnega zbora pa pač še ne bo nič bolj jasno ne to, ali in kako sploh bi lahko vsaj 46 glasov podpore v Državnem zboru dobil kandidat ali kandidatka, ki bi ga na tnalo prvih volitev predsednika parlamenta v tem mandatu poslala Slovenska demokratska stranka kot pač še naprej zgolj relativna zmagovalka zadnjih volitev, ki je od vsaj polovične podpore poslank in poslancev enako oddaljena, kot je bila prvi dan po volitvah, in prav tako tudi ne to, ali bo sploh vsaj 46 glasov podpore uspelo sestaviti drugouvrščenemu Marjanu Šarcu. Vodja poslancev Socialnih demokratov Matjaž Han je že priznal, da sami kandidata nimajo, vršilec dolžnosti predsednika vlade, ki je sicer iz položaja tik pred volitvami odstopil, Miro Cerar pa javno potrjuje, da je njegova Stranka modernega centra že izrazila namen, da bi ga predlagala za mesto predsednika Državnega zbora, a po besedah začasnega vodje poslanske skupine SMC Igorja Zorčiča le kot skupnega kandidata morebitne levosredinske koalicije. Možnosti, da pa bi morebiti tudi sam kandidiral za to funkcijo, pa na drugem, desnem polu političnega prostora javno obelodanjeno a prav tako brez zagotovljene zadostne podpore ne izključuje tudi predsednik Nove Slovenije Matej Tonin.

Ker se bodo poslanci in poslanke v petek na ustanovni seji državnega zbora zelo zelo verjetno zadovoljili s tem, da so njihovi mandati za naslednja štiri leta oziroma vsaj zgolj do naslednjih predčasnih parlamentarnih volitev potrjeni, bo dolžnosti predsednika začasno opravljal na Listi stranke Alenke Bratušek v Državni zbor izvoljeni dosedanji upokojenec in po novem najstarejši poslanec Peter Jožef Česnik, ki bo sicer vodil tudi ustanovno sejo in bo po sili brezvladnih razmer nekako oddelal tudi slavnostni govor na nedeljski slavnostni seji Državnega zbora pred dnevom državnosti.

Toda ker sta se vsak svojemu političnemu polu za predsednika parlamenta že ponudila tako Miro Cerar kot Matej Tonin, poglejmo še za kakšno funkcijo pravzaprav sploh gre. Predsednik DZ sicer po poslovniku predstavlja državni zbor, sklicuje in vodi seje državnega zbora, podpisuje zakone in druge akte, ki jih sprejme Državni zbor. Skrbi tudi za uresničevanje z ustavo, z zakonom in s tem poslovnikom določenih razmerij z državnim svetom, s predsednikom republike, z vlado in drugimi državnimi organi. Na grbi ima tudi sodelovanje s predstavniškimi organi drugih držav, z mednarodnimi parlamentarnimi institucijami ter z mednarodnimi organi in organizacijami.

Nekoliko na pomembnosti funkcija in vloga predsednika državnega zbora in nosilca sicer izvršni veji podrejene zakonodajne oblasti v državi pridobi šele pri skrbi za izvajanje poslovnika, dodeljevanju zadev v obravnavo delovnim telesom, odločanju o sporih glede pristojnosti med delovnimi telesi in odločanju o službenih poteh poslancev v tujino, toda le če za takšno odločitev ni pristojno nobeno delovno telo. Toda tako to gre. Pri položaju predsednika državnega zbora gre predvsem za uvrščenost v najvišji, 65. plačni razred, ki mu pripada plača v višini 5419 evrov bruto, toda kdo bo ta, ki jo bo ta mandat prejemal, bo tudi po petku in ustanovni seji Državnega zbora, ostalo neznano.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z vprašanjem, zakaj že bi se katerikoli ambiciozni predsednik katerekoli že politične stranke sploh potegoval za položaj predsednika Državnega zbora v zobeh poskrbel Tomaž Z.