Čeprav predsednik vlade Marjan Šarec pravkar javnosti v živo sporoča, kako se je odločil glede včeraj ponujenega odstopa ministra za okolje in prostor Jureta Lebna zaradi očitkov in nenazadnje tudi kazenskih ovadb glede črno na belem preplačane makete projekta drugega železniškega tira od Divače do Kopra, je po tem, kar je okoli poldne javnosti povedal predsednik stranke modernega centra Miro Cerar, že samo po sebi jasno, da si premier tako glede na do sedaj znane informacije o elektronskem dopisovanju med tedanjim državnim sekretarjem in njegovimi podrejenimi kot glede do sedanje standarde in prakso politične odgovornosti v tej koaliciji in Vladi preprosto ne more odločiti drugače, kot da ponujeni odstop sprejme, vprašanje pa je, če se ne bo moral odločiti tudi za to, da zahteva odstop še kakšnega drugega ministra, konkretno pa prav sedaj zunanjega ministra in v prejšnjem mandatu predsednika vlade Mira Cerarja.

Jure Leben je v pismu javnosti, s katerim sicer - ker naj bi vendarle bil na bolniški in v bolnišnični oskrbi - tvega prijavo na inšpektorat za delo, zapisal, da je zanj okoljska politika temelj vsake suverene države in tozadevno okoljsko ministrstvo ključen državotvoren resor, kar v preteklosti ni bilo politično prepričanje, ki bi na mesto ministra oziroma ministrice za okolje in prostor postavljala odločne in k varovanju okolja ter prostora zavezane ljudi. Nenazadnje sta ministra za okolje bila tudi Janez Podobnik iz SLS, pa tudi na tej vladni funkciji se je, dokazano z lastnim odstopom, ne prav uspešno preizkusil predsednik Demokratične stranke upokojencev Karel Erjavec, kot do sedaj pač nepogrešljiv ministrski člen samooklicano levih ali v politični praksi preverjeno desnih koalicij in vlad.

In čeprav bodo šele postopki organov potrdili, kako upravičeno ali neupravičeno je dejansko lahko čista vest ministra za okolje in prostor, ki bo kot tretji minister sedanje koalicije in vlade predčasno zapustil svoje mesto, je golo dejstvo tudi to, da je minister Jure Leben v času svojega kratkega mandata za razliko od svojih številnih predhodnikov in predhodnic vendarle na žulj stopil številnim političnim in kapitalskim interesom, ki jim je prav malo mar za področje varovanja okolja, pa čeprav je po besedah taistega ministra ob nastopu prav od tega odvisno, ali kot civilizacija pademo ali obstanemo.

Slovenija se sicer zdi, da je že zdavnaj obstala in da predvsem pada ne le na konkretnem varovanju okolja in prostora, kar samo zase potrjuje stanje v številnih slovenskih krajih, predvsem pa denimo v mežiški, celjski ali šoštanjski kotlini, pač pa predvsem na področju politične kulture in etike ter posledičnega političnega upravljanja javnih zadev oziroma prav tako javnega, proračunskega denarja. Od danes nekdanji minister Jure Leben pa se vendarle moti, ko ob ponujenem odstopu ugotavlja, da se še kako dobro zaveda, da v politiki dejstva ne štejejo. Seveda štejejo, vendarle le obračunana v proračunskem in drugem javnem denarju.

Čeprav bi moralo biti samo po sebi dovolj, da je Jure Leben postal bivši minister že to, da je maketo drugega tira po naročilu izbranega podjetja opravilo neizbrano, pa ga iz mesta ministra pač ni odneslo to konkretno mešetarjenje in vnaprejšnje dogovarjanje z javnim denarjem, ampak to, da gre za sistemsko in vseprisotno politično kulturo razpolaganja z javnimi sredstvi na Slovenskem. Toda tako to gre. Jure Leben tako ni tarča in žrtev takšnega korupcijskega okolja in prostora, pač pa zgolj njegov simptom, zaradi katerega bi lahko predsednik vlade Marjan Šarec terjal še kak odstop tako od kakega od ministrov kot od samega predsednika prejšnje koalicije in Vlade.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z dejstvom, da Jure Leben ni tarča in žrtev ampak zgolj simptom slovenskega korupcijskega okolja in prostora v zobeh poskrbel Tomaž Z.