Odprodaja največjega in malo da ne monopolističnega telekomunikacijskega državnega podjetja je v pomanjkanju drugih nemara pa le še bolj ideološko usodnih tem prerasla v prvovrstno politično bitko, v kateri še najmanjšo vlogo igrajo strokovni in ekonomski vzgibi. Tako kot ob pravzaprav vsem se je domača čedalje manj suverena država praktično ponovno razdelila na pol oziroma na brezkompromisne zagovornike takojšnje prodaje in prav tako goreče nasprotnike prodaje Telekoma Slovenije, o kateri bo danes ponovno tekla beseda na seji nadzornega sveta Slovenskega državnega holdinga, paradržavni družbi, ki je bila res politično ustanovljena predvsem zato, da bi se doma in na tujem vsaj ustvaril vtis, da o upravljanju in tudi odprodaji državnih podjetij v domovini ne odloča za te reči kakopak da nekompetentna politika. Toda prav dogajanje okoli zadnje preostale ponudbe za večinski delež Telekoma Slovenije, ki jo ponuja zgolj še po sedežu družbe britanski zasebni naložbeni sklad in čest preprodajalec za bagatelo kupljenih tudi telekomunikacijskih podjetij širom Evrope Cinven, je ponovno pokazalo, da slovenski politiki v to, da se v sprejemanje odločitev uprave in nadzornega sveta SDH politične stranke pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti v državi ne vtikajo, ni uspelo prepričati niti same sebe.

Tako so se danes nemara pa le poslednjo ideološko bitko za Telekom Slovenije vključili tako zagovorniki kot nasprotniki te odprodaje iz še preostalega portfelja državnih naložb oziroma državne lastnine. Koalicija proti privatizaciji, v katero so se združila politična gibanja, civilnodružbene organizacije in sindikalne konfederacije, med njimi pa se dobro počutijo tudi novopečeni poslanci Združene levice, je danes za jutri popoldne na Kongresnem trgu napovedala protestni shod, na katerem pričakujejo okoli 3000 nasprotnikov privatizacije državnega premoženja, ki jih skrbijo predvsem dolgoročne socialne posledice privatizacije iz strategije upravljanja državnih naložb. Da sicer te dni ni lahko biti v koži nadzornika SDH pa so potrdili v Gibanju za privatizacijo, ki je nanje naslovilo odprto pismo. V njem nadzornikom SDH na dušo polagajo, da se danes popoldne ne odločajo zgolj o prodaji enega podjetja, pač pa da izbirajo med Slovenijo, odprto v svet – ne le za tuj denar, ampak tudi za znanje in vrednote, ki prinašajo uspeh – in Slovenijo ujetnico domačih oligarhij, ki z zapiranjem meja in preko državnega obvladovanja gospodarstva ohranjajo oblast v državi.

Kljub temu da so v Gibanju tudi nekateri na Slovenskem ugledni posamezniki in posameznice, podroben seznam najdete na www.za-privatizacijo.org, ne glede na zapisano in v ideološkem smislu prav tako politično obremenjeno argumentacijo za odprodajo vse državne lastnine v pismu sicer gladko spregledajo, da imamo na Slovenskem tudi politične oligarhije, ki so se in se še bodo s privatizacijo okoristile ter so njene stalne zagovornice. Bolj ali manj posrečeno se je z današnjim namigom iz Bruslja v oligarhijo, ki se za odprodajo Telekoma Slovenije zavzema, opredelil še predsednik vlade in prvi mož aktualne koalicije Miro Cerar, ki iz vrha EU in Latinske Amerike poudarja, da je bilo že preveč zamujenih priložnosti, da bi si lahko privoščili še eno, ter od nadzornega sveta SDH pričakuje, da bo odgovorno izpeljal še zadnje dejanje in sprejel odločitev za privatizacijo.

Miro Cerar in njegove ministrske oprode sicer menijo oziroma vsajn to vztrajno drug za drugim ponavljajo, da je Telekom, ki sicer redno prinaša dobiček v letnih ravneh, ki jih ni kar tako za doseči s kakršnimi koli že državnimi obveznicam, v izredno težki situaciji in da nujno potrebuje strateškega lastnika, če želi preživeti na tem domačem izjemno zahtevnem trgu telekomunikacij, ki ga sicer malo da ne monopolistično obvladuje. Prav tako predsedniku vlade Miru Cerarju na prvo žogo res ni mogoče podtikati, da gre za politično pogojevanje sprejemanja vsaj navidezno strokovnih ekonomskih odločitev, saj sta se že prejšnji teden tako uprava kot nadzorni svet SDH opredelila, da je odprodaja tričetrtinskega deleža v Telekomu Slovenije za ponujeno ceno Cinvena primerna in ekonomsko utemeljena, a se za prodajo še nista odločila. Pobarala pa sta Vlado kot povsem politično določeno skupščino družbe SDH, da dodatno razjasni, kaj si predstavlja oziroma kako si razlaga vprašanji glede mehanizma razdelitev tveganj z naslova sodnih in konkurenčnih postopkov zoper Telekom ter glede tega, ali Cinven je ali ni strateški vlagatelj v Telekom.

Tako Miro Cerar vsaj navidezno dodatnih zapletov pri sklepnem dejanju odločitve za odprodajo ne pričakuje, ker je prepričan, da je vladi kot skupščini v nedeljo uspelo jasno razrešiti obe zastavljeni vprašanji in da tako ovir za to odprodajo ni. Cinven, ki je sicer bolj kot strateški vlagatelj v svetu poznan kot zvit pogajalec in preprodajalec tudi telekomunikacijskih podjetij, namreč za delnico Telekoma ponuja 110 evrov, dodatnih 15 evrov na delnico pa v primeru ugodno rešenih Telekomovih odškodninskih tožb in dodatnih 5 evrov za rezultate poslovanja. Kot je sinoči na nacionalni televiziji zatrdil sicer politično opredeljeni ekonomist in nasprotnik te prodaje dr. France Križanič gre pri ponudbi zgolj za knjigovodsko vrednost podjetja in je potemtakem ta posel kupčija brez pravega zaslužka.

Še nekoliko bolj pa strokovno oceno uprave in nadzornikov SDH o ekonomski primernosti te odprodaje pod vprašaj postavlja sicer vendarle tudi nekoliko politično pogojeno včerajšnje poročanje Spletne Mladine, ki na podlagi študije neimenovane ameriške svetovalne ustanova za neimenovanega kupca Telekoma Slovenije trdi, da je ta vreden skoraj dvakrat več, za kolikor ga namerava prodati vlada oz. Slovenski državni holding, saj bi v primeru izpolnjenih vseh pogojev v prid Cinvesta Cinvena in cene 130 evrov za delnico vrednost celotnega Telekoma znašala zgolj okrog 850 milijonov evrov. Mladina sicer navaja tudi, da bi takšna odprodaja lahko bila ekonomsko upravičena, toda zgolj za kupca, ki je v preteklosti že kar nekajkrat uspešno poceni kupil in nato za večkratnik cene prodal tudi telekomunikacijska podjetja. Tako je lani s preprodajo francoskega kabelskega operaterja Numericabel zaslužil kar 4,35-krat več od nakupne cene, leto poprej pa je 2,8-krat več od nakupne cene pobral ob preprodaji danskega telekomunikacijskega podjetja Ziggo, kar samo po sebi le dokazuje, da gre za spretnega in izkušenega preprodajalca.

Nekaj časa se je sicer še zdelo, da bo prekupčevalske ambicije s Telekomom Slovenije tako Cinvesta Cinvena kot aktualne koalicije in Vlade, v kateri vse bolj smešni kot samo-oklicani nasprotniki privatizacije še naprej vztrajajo Socialni demokrati, pokopala prav ne-strateškost edinega preostalega ponudnika. Toda temu pač ne bo tako, ker je Vlada kot skupščina SDH to nedeljo ugotovila, da se strateškost vlagatelja lahko ugotovi in zagotovi zgolj s tem, da bo sedež družbe Telekom Slovenija, očitno vsaj do morebitne preprodaje, nemara pa tudi naprej kot slamanata izpostava ostal v Republiki Sloveniji. Toda tako to gre. Kakorkoli že da se bodo danes popoldne odločili člani nadzornega sveta SDH, se Telekom Slovenije po ponujeni ceni in pogojih Cinvestu Cinvenu pač ne prodaja zato, ker bi bila ta odprodaja kakorkoli ekonomsko upravičena in utemeljena. Pač pa predvsem zato, ker se je tako odločila politika oziroma ker je nekdo nekomu ob neznanem času na neznanem kraju za neznano nagrado to pač preprosto obljubil ali ponudil.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s politično in ne ekonomsko utemeljeno privatizacijo Telekoma Slovenije v zobeh poskrbel Tomaž Z.