Nobena novica oziroma novost ni, da so – ne glede na to, da so za svoj uspeh na zadnjih državnozborskih volitvah bili nagrajeni tudi na podlagi obljubljene depolitizacije medijev, tako javnih oziroma RTV Slovenija in Slovenske tiskovne agencije, kot tudi zasebnih oziroma zaradi političnih ali kapitalskih interesov vzdrževanih medijev – vsaj v največji vladni in koalicijski stranki Gibanje Svoboda že nekaj časa prepričani, da so za njihove politične neuspehe, komunikacijske spodrsljaje in posledičen upad javnomnenjske priljubljenosti krivi prav po slovensko škodoželjni osrednji mediji in v njih delujoči novinarji ter uredniki. Kar je sicer politično karakterna črta, ki smo jo v primeru največje koalicijske stranke in njene vojne z mediji do sedaj redno spremljali predvsem za časa vseh treh Janševih vlad. Zato je politična obravnava medijev pod vlado predsednika Roberta Goloba – še posebej pa odnos do RTV Slovenija in STA ter naposled včeraj objavljeni predlog novega zakona o medijih, ki bi naj na predlog ministrstva za kulturo sicer v rokah koordinatorice najmanjše koalicijske stranke Levica nadomestil res že več kot dvajset let staro izhodiščno zakonsko besedilo – vsekakor deležna nadpovprečne javne pozornosti in pozitivnih, pa tudi povsem negativnih pričakovanj. 

Da depolitizacija nacionalne RTV Slovenija ne poteka povsem po načrtih oziroma v skladu s predvolilnimi obljubami vseh treh, pravzaprav pa takrat še petih strank današnje koalicije, je sicer samo po sebi razvidno iz tega, kako so se po depolitiziranem oziroma spremenjenem zakonu o RTV Slovenija – za katerega ponovno ustavno presojo so že poskrbeli v Državnem svetu – z vodenjem zadolžene in pravzaprav nelikvidne nacionalne medijske hiše primorane spopasti nove vodstvene strukture in kakšne vse ukrepe jim je v preučitev naložil ta novi in vsaj črno na belem v zakonu depolitizirani programski svet RTV pod vodstvom direktorja CNVOS Gorana Forbicija. Medtem ko so se za prve odpuščene kadre, ki so jih po politični liniji za sabo na vodstvenih položajih RTV pustili prejšnji politični oblastniki, že našle primerne službe v okviru tako imenovanega desno političnega medijskega spektra, pravzaprav pa desno politično vzdrževanega medijskega prostora na Slovenskem, so lahko ti glede na predloge, kaj vse bi bilo treba v bližnji prihodnosti ukiniti in kako še dodatno osiromašiti že tako kar se da vsebinsko klavrne programske vsebine, povsem upravičeno zadovoljni, saj je bilo njihovo politično načrtno uničevanje javne radiotelevizije več kot očitno uspešno, ker bo RTV Slovenija, kot vse kaže, brez pravega političnega posluha za težave, ki se vlečejo že vse od prve Janševe vlade in z zakonom o RTV uveljavljene politizacije, v programskem smislu še slabša, kot je bila, ko sta ji po politični volji Janeza Janše in SDS načelovala Andrej Grah Whatmough ter njemu zgolj formalno podrejeni Uroš Urbanija. 

Da imajo sicer z oblastniškim pogledom na medije in v njih delujoče novinarje in urednike težave tudi v aktualni vsaj glede na imena, strankarsko ikonografijo ter programe levosredinski koaliciji in Vladi, kaže tudi aktualno dogajanje okoli STA, ki jo kot vodstveni kader nazaj iz penzije vodi nekdanji generalni direktor RTV Igor Kadunc in za katere nadzorni svet je vlada Roberta Goloba in strank Gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica državnemu zboru oziroma lastni udobni poslanski večini v njem v ponedeljek, 11. decembra, v sprejem predlagala predstavnike ustanovitelja. In čeprav gre za osrednjo nacionalno novičarsko agencijo, iz katere črpajo pravzaprav vsi kolikor toliko še verodostojni mediji na Slovenskem, Vlada za nov mandat v nadzornem svetu Slovenske tiskovne agencije predlaga Jureta Brankoviča, ki je tudi edini od obstoječih in pred štirimi leti nastavljenih nadzornikov, Matevža Klobučarja, odvetnika v pisarni Fabiani, Petrovič, Jeraj, Rojc, ki je član nadzornega sveta stanovanjskega sklada Mestne občine Nova Gorica, Petra Ribariča, magistra znanosti s področja poslovodenja in organizacije ter univerzitetno diplomiranega inženirja računalništva, ki je na Novi ljubljanski banki vodil projekte za uvajanje bančne informacijske tehnologije v poslovanje, in Matejo Fridl Stojanovič, ki je prav tako pravnica in si je nemedijske izkušnje s pravnim svetovanjem na področju gospodarskega, delovnega in civilnega prava nabirala v vsaj na pol lastni odvetniški pisarni Fridl & Hlastec.   

Čeprav je za petega nadzornika STA svet delavcev ponovno izvolil še Gregorja Mlakarja, je samo po sebi jasno, da ima edini od politično predlaganih nadzornikov medijske izkušnje prav ponovno predlagani Jure Brankovič, ki pa se je novinarstvu, ko je postal svetovalec za strateško komuniciranje pri Zdravniški zbornici in tako rekoč zamenjal stran, nepovratno odpovedal. Kljub temu pa iz Vlade za svojega edinega kandidata za nadzornika STA z medijskimi izkušnjami iz prejšnjega poklicnega etosa in življenja pravijo, da je Jure Bankovič strokovno primeren, ker naj bi bil avtor tudi več  priročnikov, posebej pa izpostavljajo priročnik Odnosi z javnostmi v zdravstvu, čeprav v dan kasneje objavljenem predlogu nove medijske zakonodaje tudi iz Ministrstva za kulturo opozarjajo na vsebinsko, etično in še kako drugače nujno ločitev prav odnosov z javnostmi od samega novinarskega dela. 

Zato sicer tudi posamezne vsebinske rešitve včeraj objavljenega predloga novega Zakona o medijih ne moremo brati drugače, kot prav skozi prizmo odnosa z mediji na sploh pravzaprav nezadovoljne aktualne oblasti vlade in koalicije Roberta Goloba ter strank gibanje Svoboda, Socialni demokrati in Levica, in se jim bomo podrobneje skozi prizmo najšibkejšega ter tudi tokrat očitno spregledanega tretjega dela medijskega prostora pri nas posvetili v prihodnjih tednih in mesecih, saj bo javna razprava o novem predlogu zakona o medijih trajala do konca januarja. Že po hitrem pregledu pa je zaradi vsebinskega izključevanja posameznih členov jasno, da pravzaprav ne gre še za res končno besedilo. Toda tako to gre. Ukinitev vseh omejitev lastništva posameznih vrst medijev, preglednost nad domačimi medijskimi monopoli in mediji, ki naj bi jih politično ali kapitalsko vzdrževali posamezni lobiji, in ne nazadnje ponovna uvedba na ustavnem sodišču enkrat že propadlih kvot za obvezno predvajanje ne le slovenske glasbe ali slovenskih izvajalcev, ampak glasbe v slovenskem jeziku brez instrumentalov ali v tujem jeziku odpetih komadov, pravzaprav v smislu oblastniškega pogleda na medije pač zgolj pokaže, da oblast  medijem na sploh in tudi posameznim medijem posebnega pomena, kot je radijska postaja, ki jo poslušate, ne glede na svoj domnevni levosredinski politični predznak ostaja enako nevtralno nenaklonjena.

Tudi za tokratni N-euro moment sem z oblastniškim pogledom aktualne vlade in koalicije Roberta Goloba na primeru RTV Slovenija, STA in predloga novega zakona o medijih v zobeh poskrbel Tomaž Z.  

Vira fotografij: https://knjigarna.fdv.si/knjige/sociologija/znanstvena-knjiznica/i_819_… / https://www.facebook.com/radiostudent89.3/photos/%F0%9D%91%A8%F0%9D%92%…;