Na čelu glavnega mesta Ljubljane, v kateri bomo tudi zaradi megalomanskih projektov mestnih oblasti in ne zgolj dražjih cen delovne sile, materiala in energentov, kot uradno predstavljenih razlogov za podražitve, s 1. februarjem plačevali več za oskrbo s pitno vodo ter ravnanje z odpadno vodo ter komunalnimi odpadki, imamo očitno možaka, pravzaprav pa avtokrata, fasciniranega z vodilnimi kadri in prvim človekom režima Aleksandra Vučića v Srbiji, ki so mu po treh mesecih študentskih blokad in demonstracij, katerim se zaradi nedelujoče pravne države, režimsko pristranskih medijev ter nasilja nad protestniki z vsakim dnem priključuje vse večje število vseh drugih ljudi in poklicev, vendarle neizpodbitno šteti dnevi na oblasti. Čeprav imamo tako kot v Srbiji sicer tudi pri nas včasih dvomljivo učinkovito pravno državo in v istem smislu režimsko ali pač opozicijsko pristranske medije, pa je v tem trenutku že jasno, da je vsaka politična podpora režimu Aleksandra Vučića, ki je že pokazal, da na parlamentarnih volitvah, na katerih njegova Srbska napredna stranka nadzira vse in vsakogar na volilnih imenikih, pač ne more izgubiti, v tem trenutku pač vsaj neprimerna, če že ne tudi politično obremenjujoča. 

Kar pa za ljubljanskega občudovalca Aleksandra Vučića in njegovih sicer vedno zamenljivih političnih lutk, kot je tudi včeraj odstopljeni predsednik vlade Srbije in pred tem, med s korupcijo zaznamovano obnovo železniške postaje, župan Novega Sada Miloš Vučević, vendarle nekako ni bilo dovolj, da bi izkoristil priložnost in preprosto ostal tiho, namesto da je na svoji redni tedenski konferenci s pozicije župana prestolnice države – katere zunanje ministrstvo denimo še čaka na kakršna koli že pojasnila prav Vučićeve oblasti, zakaj je bila minuli teden iz seminarja nevladnih organizacij v Beogradu iz Srbije po hitrem postopku v roku 24 ur med drugimi izgnana tudi slovenska državljanka – javnosti, predvsem pa svojim ljubljanskim volivcem, da ne rečem lojalistom, ponovno ponosno povedal, da odstop slamnatega premierja Miloša Vučeviča, potem ko so člani Vučićeve SNS v Novem Sadu z bejzbol palicami zaradi lepljenja nalepk s pozivi na blokade napadli študentke in študente, obžaluje, saj da gre tako kot v primeru alfe in omege režima v Srbiji za njegovega prijatelja, ki da je potegnil pogumno, pa čeprav v resnici zgolj s strani Aleksandra Vučića naročeno, potezo. 

Čeprav lahko tudi iz poročanja o pribijanju ljubljanskega župana Zorana Jankovića in njegovem malikovanju srbskega režima in Aleksandra Vučića, razberemo, kateri mediji pri nas so ali niso podrejeni predvsem kapitalskemu vplivu ljubljanskega režima Zorana Jankovića, za katerega se je vendarle prav tako zdelo, da ga na volitvah nihče ne bo mogel nikoli poraziti in da ga bo iz Magistrata potrebno tako ali drugače odnesti, pa so ocene ljubljanskega župana, da ne želi nikogar opravičevati, a da se je po svetu zrušilo že veliko stavb, vendarle ne zgolj neprimerne, ampak predvsem globoko žaljive, tako za same žrtve nadstrešnice v Novem Sadu kot tudi za vse, ki v teh dneh na ulicah srbskih mest zahtevajo, da se odgovorne za tragedijo kaznuje in da se v državi ponovno vzpostavijo splošno delujoče in ne zgolj prorežimske institucije. 

Kako brez stika s politično realnostjo tako v vse bolj samo še njegovem in samo še zanj najlepšem mestu kot v vstajniški Srbiji sicer ljubljanski župan Zoran Janković je, je dodatno dal vedeti, ko je na novinarsko vprašanje, kaj bi potemtakem zdaj svetoval prijatelju Aleksandru Vučiću, najprej dejal, da sam nikomur ne svetuje in da ne ve, kako se bo on odločil, potem pa vendarle vodo speljal na vse bolj razpadajoči mlin Aleksandra Vučića. Ocena ljubljanskega župana, da ne rečem nasvet, od spodaj navzgor s skupščinami organiziranim protestnikom v Srbiji je, da bodo morali nekoga postaviti na čelo gibanja in oblikovati program, ne le pozivati k odstopu Vučića, ter se očitno z njim preizkusiti na volitvah pod njegovo taktirko. 

Čeprav študentje in drugi protestniki v Srbiji odstopa Aleksandra Vučića sploh ne zahtevajo, saj kot predsednik države za ukrepanje glede sankcioniranja odgovornih za tragedijo pred železniško postajo v Novem Sadu nima nobenih pristojnosti, pa ljubljanskemu županu Jankoviću, ki se sicer s predstavniki režima v Srbiji redno obiskuje, svojega navdušenja nad Vučićem tudi iz Ljubljane ni težko deliti. Tako kot v njegovem primeru se sicer lahko strinjamo, da bo šele tako kot po njegovem odhodu v Ljubljani tudi v Srbiji šele po odhodu Aleksandra Vučića jasno, koga so in smo imeli na čelu glavnega mesta ali države. Toda tako to gre. Nekdo bi pač že moral ljubljanskemu županu Zoranu Jankoviću povedati, da v politiki za razliko od interesov ni prijateljev in prijateljstev. Koga oziroma čigavega občudovalca vse pa imamo na čelu za življenje slehernika vse bolj in od 1. februarja še nekoliko bolj drage Ljubljane, pa je že vendarle nekoliko bolj jasno, kot je to z Vučićevimi ljudmi na vseh državnih položajih in v institucijah prepredeni, a vendarle v imenu demokracije in neodvisnosti sodstva ter medijev vstali, Srbiji. In zadnji čas nekako je, da to sprevidijo ne samo volivci, pač pa predvsem tudi vsi Zorana Jankovića na njegovi avtokratski županski poti podpirajoči politični prijatelji, s predsednikom vlade in največje vladne stranke Robertom Golobom ter prvim predsednikom države Milanom Kučanom na čelu. 

ODPOVED: Tudi za tokratni in poslednji N-euro moment v tem terminu sem z dejstvom, da bodo od Zorana Jankoviča zaradi njegove politične podpore Aleksandru Vučiću morali odstopiti njegovi domači politični prijatelji, v zobeh poskrbel zaradi tragične izgube prijatelja, sodelavca in soborca Marka Dolesa v teh dneh pretreseni Tomaž Z. 

Vir: Smetnjak