Danes na Ustavno sodišče vložena zahteva za presojo ustavnosti novele zakona o obrambi, ki sta jo na dopoldanski novinarski konferenci predstavila varuhinja človekovih pravic Vlasta Nussdorfer in namestnik varuhinje Ivan Šelih, potrjuje, kako vsebinsko upravičeni so bili in še naprej so pomisleki pobudnikov v Državnem zboru in na Ustavnem sodišču zavrnjene zahteve za razpis zakonodajnega referenduma o Zakonu o dopolnitvi Zakona o obrambi, s katero se pripadnikom slovenske vojske v imenu begunske krize omogoča možnost podelitve civilno-represivnih policijskih pooblastil. Ne glede na to, da so se v Varuhu kot inštituciji, ki jo že v skladu s polnim nazivom zanimajo zgolj in predvsem človekove pravice, odločili samo delno prisluniti pobudnikom iz Uredništva Radia Študent, da novelo in 37. a člen Zakona o obrambi izpodbijejo na Ustavnem sodišču, je vsebinska argumentacija v zahtevi za oceno ustavnosti 1., 2. in 3. odstavka 37. a člena Zakona o obrambi črno na belem ista, kot so jo v javnosti po histerično hitrem parlamentarnem sprejemu predstavili pobudniki zbiranja podpisov za razpis referenduma, ki je potekalo pod geslom Proti militarizaciji.

Varuh pobudnikom za vsebinsko oceno ustavnosti določil, ki omogočajo, da dvotretjinska večina navzočih poslancev Državnega zbora pripadnikom Slovenske vojske, če to zahtevajo nedorečene varnostne razmere, pri prav tako nedorečenemu širšemu varovanju državne meje podeli izjemna civilno-represivna policijska pooblastila, sicer ni prisluhnil v skladu z duhom časa današnje Evropske unije pravzaprav zgolj še filozofskemu vprašanju, ali je vloga Vojske pri obravnavi beguncev in migrantov res enako kot varovanje nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja pred zunanjim napadalcem, čemur je vendarle v osnovi in povsem v skladu z Ustavo namenjena tudi Slovenska vojska. Kakorkoli že, dejstvoma, da ta dodatna pooblastila pripadnikom in pripadnicam Slovenske vojske odpirajo tudi vprašanje njihove usposobljenosti in ustrezne opremljenosti, saj gre zanje za povsem nova delovna področja, ter morebitnih na po-osamosvojitvenih slovenskih tleh že videnih zlorab uporabe vojske na civilnem področju, se niti v instituciji Varuha niso mogli izogniti.

V skladu z domoljubno državotvornostjo, ki je v strahu pred begunci in migranti, ki si ob vstopu v domačo državo še naprej želijo, predvsem da bi jo čim prej tudi zapustili, zavladala na vsej danes prav čemerno deževni strani Alp, pri Varuhu človekovih pravic ve se čigavi večini Ustavnega sodišča na dušo polagajo, da večjemu angažiranju Slovenske vojske oziroma njeni povečani operativni sposobnosti in učinkovitosti zlasti v primeru zaostrovanja migrantske oziroma begunske problematike nikakor ne nasprotujejo. Vendar v istem dahu v skladu s temeljno poklicanostjo in nazivom inštitucije le dodajajo, da naj bo ta dodatni angažma Slovenske vojske vendarle v ustavno dopustnih okvirjih, še posebej pa zahteve jasnosti in določnosti predpisov, kot enega izmed pranačel prave in pravne države.

Ustavnemu sodišču iz Varuha človekovih pravic v zahtevi za oceno ustavnosti predlagajo tri reči. Prvič, da prvi, drugi in tretji odstavek 37. a člena zakona o obrambi, ki Vojski določajo izjemna civilno-represivna policijska poooblastila, da opozarja, napotuje, začasno omejuje gibanje oseb in sodeluje pri obvladovanju skupin in množic, preprosto razveljavi. Potem da glede na predvsem zastraševanju in političnemu upravičevanju splošne militarizacije namenjene  ocene, da se lahko že v kratkem izkaže potreba po izvajanju izjemnih ukrepov, ki jih 37. a člen omogoča, o zadevi odloča absolutno prednostno. In še da zaradi zakonske nejasnosti in nedoločenosti izvajanja teh izjemnih civilno-represivnih poooblastil, ki omogočajo arbitrarnosti, pri čemer bi lahko za posameznike nastajale težko popravljive posledice prav zaradi teže posegov v človekove pravice kot nujne posledice morebitnega izvajanja pooblastil iz tega člena, do dokončne odločitve zadrži oziroma zamrzne morebitno izvajanje prvega odstavka 37. a člena.

Zamrznitev sicer zgolj prvega odstavka 37. a člena Zakona o obrambi zadošča, ker prav ta nedorečeno določa, kdaj in kako lahko na predlog vlade Državni zbor Slovenski vojski tudi podeli ta izjemna civilno-represivna pooblastila. Bo pa odločitev o morebitnem zadržanju izvajanja tega prvega odstavka gotovo že prvi lakmusov papir, kam se bo v končni odločitvi glede zadeve nagnila tehtnica sicer že dobro znane večine v sestavi aktualnega Ustavnega sodišča. Toda golo tudi v danes predstavljeni zahtevi za oceno ustavnosti črno na belem in za veke vekomaj zapisano dejstvo ostaja, da bodo tudi ustavni sodniki in sodnice le težko spregledali ali opravičili že na prvi pogled očitno glavno vsebinsko nerazumljivost ter nedomišljenost histerično hitro sprejete dopolnitve Zakona o obrambi. Ta namreč v prvem odstavku določa, da  pripadniki Slovenske vojske izjemna pooblastila izvajajo skupaj s Policijo, v tretjem odstavku pa da o opravljenih pooblastilih Policijo nemudoma obvestijo.

Današnja zahteva za oceno ustavnosti po histerično hitrem postopku predlagane in šele s prepovedjo referendumskega odločanja v Državnem zbporu in na Ustavnem sodišču v domač pravni red zaenkrat uveljavljene spremembe Zakona o obrambi je potrditev in dokaz, da so izjemna civilno-represivna pooblastila za pripadnike Slovenske vojske v imenu obvladovanja beguncev, migrantov in po potrebi tudi drugih civilistov napisana nejasno, nedorečeno in brez ustreznih proceduralnih varovalk pravne zaščite njim podvrženih civilnih oseb. Toda tako to gre. Zdaj bo končno besedo o legalizaciji militarizacije slovenske države in družbe imelo Ustavno sodišče. To pa je zaenkrat tudi vse, kar se v pogojih dovoljenega v domači demokraciji sploh da doseči. Ograjo pa bo pač potrebno še naprej odstranjevati ilegalno.    

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moeemnt sem z militarizacijo na Ustavnem sodišču v zobeh poskrbel Tomaž Z.