Predlog sporazuma o okoljskem soglasju oziroma protokola, ki ga je državi Sloveniji v podpis v zameno za delovna mesta in obljubljen lakirni industrijski obrat na zaenkrat še rodovitnih kmetijskih zemljiščih občine Hoče poslala avstrijska Magna, po več mesecih naposled zaključena policijska preiskava požara ter posledičnega okoljskega onesnaženja v vrhniškem podjetju za predelavo kemičnih odpadkov Kemis in nenazadnje tožba Evropske komisije proti Republiki Sloveniji zaradi 21-ih starih občinskih ter industrijskih odlagališč odpadkov, ki še vedno resno ogrožajo zdravje ljudi in okolje, imajo povsem očiten skupen imenovalec. Tako kot večina drugih okoljskih afer v zadnjem času namreč predvsem potrjujejo, da je največja grožnja za okolje na Slovenskem kar nedejavnost domače države, njenih uradov in agencij ter vseh njihovih za varovanje okolja pristojnih javnih uslužbencev.

Tako je bilo več mesecev policijske preiskave vzrokov požara v Kemisu potrebnih, da smo izvedeli, da požar ni bil posledica kaznivega dejanja, temveč da je najverjetneje prišlo do samovžiga snovi v enemu izmed kontejnerjev. S preiskavo požara pa je bilo, kot so sporočili iz Policijske uprave Ljubljana, na podlagi do sedaj zbranih obvestil tudi ugotovljeno, da je družba za predelavo kemičnih odpadkov pri poslovanju upoštevala predpisane standarde in postopke, kar da so nenazadnje v okviru svojih pooblastil oziroma zakonskih pristojnosti v več nadzorih ugotavljale in ugotovile tudi pristojne inšpekcijske službe, saj inšpekcijskih odločb za odpravo pomanjkljivosti Kemisu preprosto ni bilo izdanih.

Kljub temu da se v širni javnosti tudi po zaslugi državnih javnih uslužbencev in njim servilnim medijskim trobilom domnevno državotvornega diskurza poustvarja vtis, kako da so največja grožnja novim delovnim mestom na Štajerskem domače nevladne okoljske organizacije in njihovi v teh dneh pospešeno vsega krivi predstavniki, se sedaj že ve, da je za časovno stisko v prvi vrsti odgovorna država in njene za umeščanje novih industrijskih obratov v okolje pristojne inštitucije. Tako tudi sporazum, ki sta ga z nevladniki v postopku izdaje okoljevarstvenega soglasja Magni želela kar v Magninem imenu skleniti nekdanja mariborska župana Boris Sovič in Alojz Križman, za Gorazda Marinčka, predsednika Slovenskega E-foruma, ni sprejemljiv, ker sploh ne gre za sporazum, ampak zgolj memorandum, ki že takoj na začetku sporoča, da se Magna ne zavezuje k ničemur iz predlaganega dokumenta, prav tako pa med podpisniki ni ministrstva za okolje, ki je tudi v tej državi pristojno za okoljevarstvene pravne akte.

Še bolj jasno, kdo je in kdo bo odgovoren za morebiti izgubljeno tožbo in kazen na sodišču EU, pa je v primeru tožbe Evropske komisije proti Sloveniji zaradi 21-ih odlagališč odpadkov, ki še vedno resno ogrožajo zdravje ljudi in domače okolje. Kot država, ki – če še sploh kaj verjamete predsedniku DESUS in po sili koalicijskih razmer tudi v tem mandatu zunanjemu ministru Karlu Erjavcu – nekaj da na besedo, smo v Bruslju obljubili, da bo potrebna sanacija in zaprtje vseh okoljsko spornih občinskih in industrijskih odlagališč izvedeno do 16. julija 2009, a ta prazna obljuba ostaja prazna tudi dandanes in osem let pozneje. In čeprav lažnivi kljukci ministrstva za okolje in prostor krivdo valijo na občine ter lokalne skupnosti, v isti sapi še naprej lažejo oziroma predvidevajo, da pa bodo vsa sporna odlagališča vsaj uradno res zaprta še pred iztekom letošnjega leta.

Tudi za to, da je na Slovenskem uradno problem zapreti odlagališča, na katerih so upravitelji že izvedli vse predvidene sanacijske ukrepe prekritja, tesnjenja, odplinjanja in odvajanja odpadnih vod, je v prvi vrsti kriva in odgovorna država, ki je vztrajala na večmilijonskih finančnih jamstvih kot zavarovanjih za stroške zaprtja vsakega posameznega odlagališča. Šele od lani maja je sicer Vlada Mira Cerarja z novelo uredbe o odlagališčih, občinam, kot lastnicam nekaterih odlagališč, omogočila, da namesto finančnega jamstva Agenciji RS za okolje predložijo izjave, da so seznanjene z višino potrebnih sredstev za zapiralna dela in z zakonsko odgovornostjo, da ta denar tudi zagotovijo. Toda tudi po izteku letošnjega leta bodo nezaprta in neurejena ter s tem zdravju ljudi in okolja nevarna še naprej ostala vsa odlagališča, ki so v mešani javno zasebni lasti, saj so za njihova zaprtja še naprej zahtevana večmilijonska finančna jamstva.

Magna, Kemis in nenazadnje beg odgovornosti pred prihajajočo obsodbo na sodišču EU zaradi nezaprtja zaenkrat 21-ih odlagališč odpadkov so primeri, ki potrjujejo, da na Slovenskem pač ni vse lepo in prav z okoljskimi predpisi in pristojnimi za njihovo izvajanje. Predelava odpadkov v vrhniškem Kemisu je kljub odkritim pomankljivostim, kot je denimo zbiralnik gasilne vode in odplak pod skladiščem kemičnih odpadkov, katerega manjko je povzročil smrt vsega živega v Tojnici in dalje onesnaženje Ljubljanice, namreč potekala povsem v skladu z obstoječimi predpisi. Takisto naj bi veljalo tudi za industrializacijo kmetijske zemlje, na kateri naj bi Štajerci za avstrijsko Magno lakirali avtomobile. In nenazadnje so prav predpisi najbolj zaslužni, da tudi vseh 21 odlagališč zdravju ljudi in okolju nevarnih odpadkov še naprej ostaja nezaprtih. Toda tako to gre. Slej kot prej bo tudi povprečen volivec na Slovenskem le primoran spoznati, da se zdravega in čistega okolja za razliko od tistih, ki naj bi zanj kot javni uslužbenci skrbeli, pač ne da kar tako nadomestiti.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem z domačo državo kot največjo grožnjo okolju na Slovenskem v zobeh poskrbel Tomaž Z.