Že nekaj časa napovedano zaprtje hiše Hospic, v državi unikatnega modela celostne paliativne oskrbe neozdravljivo bolnih in umirajočih Slovenk in Slovencev, do katere bo, kot kaže, prišlo, ko bo predstavnikom hiše in Slovenskega društva Hospic uspelo iz nje premestiti še zadnjo oskrbovanko, je samo po sebi razgalilo, kako zelo sistemsko nedorečeno in neurejeno je to področje pri nas. Da je temu tako, je brez vsakega dvoma najbolj zaslužna domača politična kasta pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti, ki pa se v teh dneh primarno posveča v državi prav tako neozdravljivo bolnima politični kulturi in pravni državi. V boj za paliativno oskrbo pravne države se bo, navdihnjena z zadnjo odločbo Ustavnega sodišča, podala Slovenska demokratska stranka, iz katere napovedujejo, da bodo zaradi razpleta v zadevi Patria zoper predstojnike vrhovnega državnega tožilstva, vrhovnega sodišča in ministrstva za pravosodje uporabili vsa pravna sredstva. V boj za paliativno oskrbo domače politične kulture pa se s predlogoma novel zakonov o volitvah v Državni zbor in o lokalni samoupravi podaja raznorodna razširjena koalicija strank, v kateri so se SMC, DESUS in SD pridružili še Zavezništvo Alenke Bratušek ter celo Združena levica.

Gotovo sicer bo paliativna oskrba domače politične kulture bolj celostna in učinkovita, kot bo to primer pri poskusu iste oskrbe prav tako neozdravljivo umirajoče pravne države. Prvi razlog za to je že vnaprej zagotovljena dvotretjinska politična večina spremembam, s katerimi želi 5 državnozborskih strank zaostriti pogoje pri kandidiranju za poslanca in omogočiti odpoklic župana, kar so med drugim jeseni 2012 zahtevali tudi domače vstajnice in vstajniki. Toda eden od pobudnikov peticije za vpeljavo instrumenta ljudske nezaupnice v slovenski pravni red, ki jo je od septembra 2012 vendarle podpisalo več kot 30.000 državljank in državljanov, Uroš Lubej opozarja, da so strankarski predlagatelji, kako zelo nenavadno, iz svojega predloga gladko izpustili tudi zahtevi po možnosti odpoklica posameznega poslanca in celotnega državnega zbora ter da bodo poslanci in državni zbor tudi po tem predlogu, kako zelo nenavadno, ostali zaščiteni kot kočevski medvedje.

Podobna, čeprav že na prvi pogled še bolj na neuspeh obsojena pobuda, je tudi pobuda SDS za paliativno oskrbo domače pravne države. Sveta vojna, ki se jo nameravajo v prihodnjih tednih in mesecih zoper tako imenovano krivosodje in ne pravosodje, iti Janševi vojščaki iz Slovenske demokratske stranke, nima konkretnega cilja lajšati bolečine že na gotovo smrt obsojeni domači pravni državi, pač pa gre zgolj za novo poglavje političnega boja sami proti vsem, ki le je še edina rešilna bitka za ohranitev Janeza Janše in stranke SDS pri lastnem političnem življenju ter vseh političnih privilegijih, ki iz tega ob vsej gotovini nepojasnjenega izvora vendarle tudi izhajajo.

V skladu z definicijo Svetovne zdravstvene organizacije je sicer paliativna oziroma blažilna oskrba aktivna in celostna oskrba, nega in spremljanje bolnikov od trenutka, ko se njihova bolezen ne odziva več na kurativno oziroma k zdravljenju usmerjeno zdravljenje. Zdravljenje bolečine in obvladovanje nadaljnjih spremljajočih simptomov, kot tudi lajšanje psihičnih, socialnih in duhovnih problemov, dobi potem prevladujoč pomen. Podpira življenje in sprejema umiranje kot naravno dogajanje. Glavni poudarek paliativne oskrbe je torej na lajšanju bolečine in simptomov, in združuje telesne, psihične, socialne in duševno/duhovne vidike. S tem podpira tako bolnika, ki mu omogoči, da lahko do smrti samostojno odloča o sebi, kot tudi njegove svojce, da so lažje kos bolezni in žalovanju.

Res je, da sta v domačih merilih umirajoča politična kultura in pravna država na Slovenskem vsekakor posebna bolnika, ki potrebujeta posebno obravnavo. Toda kot so se paliativne oskrbe politične kulture in pravne države lotile naštete državnozborske politične stranke na Slovenskem je samo po sebi že vnaprej jasno, da bosta umirajoči bolnici v skladu z vsemi sodobnimi spoznanji medicine lahko do lastne bridke smrti povsem samostojno odločali o sebi, saj bodo za dvig predvsem lastne politične kulture z dvotretjinsko večino in zakonsko uveljavitvijo novel zakonov o volitvah v Državni zbor in lokalni samoupravi poskrbeli kar sami poslanci, za poslednjo in vnaprej na neuspeh obsojeno reanimacijo pravne države pa bodo poslanci Janševe SDS uporabili kar vsa razpoložljiva pravna sredstva.

Prava in celostna paliativna oskrba, kot so je bili še do nedavna v hiši Hospic deležni neozdravljivo bolni in umirajoči na Slovenskem, sicer podpira tako bolnika, ki mu omogoči, da lahko do smrti samostojno odloča o sebi, kot tudi njegove svojce, da so lažje kos njegovi bolezni in žalovanju. Toda tako to gre. Paliativno oskrba domače politične kulture in pravne države, kot si so jo zastavile domače politične stranke, pa v prav ničemer ne podpira tudi njunih najbližjih svojcev oziroma že vnaprej žalujočih slovenskih državljank in državljanov. Počivajta tako v miru, domača pravna država in politična kultura.

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s paliativno oskrbo domače pravne države in politične kulture, kot jo na Slovenskem načrtujejo državnozborske politične stranke, v zobeh psokrbel Tomaž Z.