Komisija Državnega zbora za nadzor javnih financ je na današnjo pepelnično sredo, za katero je v katoliških občestvih in tudi širom po domovini značilen obred pepeljenja, pri katerem duhovnik verniku na glavi naredi križec s ščepcem pepela, izglasovala sklep, s katerim od aktualne Vlade zahteva podatke o skupnih stroških postavitve žične, rezilne in panelne ograje na južni meji. Zneskov pristojni zaenkrat sicer ne razkrivajo, ker vladni dokumenti, ki govorijo o uporabi in nabavi tehničnih sredstev za preprečevanje nedovoljenih prehodov meje, nosijo oznako tajnosti. Kot je namreč navzočim povedal Anton Zakrajšek, direktor Zavoda za blagovne rezerve, ki deluje pod okriljem gospodarskega ministrstva in ki je bilo namesto notranjega ministrstva zadolženo za postopek nabave rezilne in druge ograje, lahko govori le o postopkih, ne pa tudi o številkah in količinah, saj so z oznako tajnosti očitno za vsak slučaj označene tudi prav vse glede rezilne žice sklenjene pogodbe.

Ne glede na to da je aktualna Vlada, katere predsednik Miro Cerar še naprej v vsakem intervjuju za tuje medije ne izpusti priložnosti, da ne bi svet seznanil s tem, kako da smo po njegovih besedah ponosni, da je prva dama ZDA vsaj izvorno Slovenka, postopek nabave tehničnih sredstev označila z oznako tajnosti in ga izpeljala mimo zakona o javnih naročilih, pa je pravzaprav več ali manj vse drugo razen točnega skupnega stroška nabave in postavitve rezilne žice in panelne ograje že pravzaprav znano. Celo direktor zavoda za blagovne rezerve sicer javno priznava, da so bili pri postopkih nabave nekako prepuščeni predvsem lastni iznajdljivosti ter da so k sodelovanju povabili predvsem tiste ponudnike iz dejavnosti C25.110 Proizvodnja kovinskih konstrukcij in njihovih delov, za katere so vedeli.

Kako so sicer v Zavodu za blagovne rezerve, ki deluje pod okriljem ministrstva za gospodarstvo Zdenka Počivalška, izvedeli prav za na koncu izbrano podjetje Minis, je tudi po današnji seji Komisije državnega zbora za nadzor javnih financ ostalo nepojasnjeno. Ve pa se, da gre za do posla z ograjo, ki naj bi bil nenazadnje vreden 3 milijone in pol evrov,  bolj neznano in bolj skromno poslujoče podjetje, ki je imelo leta 2014 198.000 evrov čistega dobička in 0,57 zaposlenega, v letu 2017 pa se je na račun očitno politično dodeljenega posla z ograjo povzdignilo v kategorijo podjetij z od 20 do 49 zaposlenimi.

Ne samo opozicijske poslance, člane komisije za nadzor javnih financ, pač pa tudi številne druge opazovalce politik vlade in koalicije Mira Cerarja pri koritih izvršne in zakonodajne oblasti domače države, sicer bega predvsem dejstvo, da je bilo to malo poznano podjetje nekoč pač registrirano kar na istem naslovu kot lokalni odbor največje vladne in koalicijske Stranke modernega centra v Žalcu. Nenazadnje je podjetje Minis bilo tudi najuspešnejši ponudnik za postavitev ograje iz rezilne žice, postopka, ki so ga za razliko od same nabave rezilne žice peljali na za to le bolj pristojnem notranjem ministrstvu. Ker postopki postavitve rezilne žice za razliko od njene nabave niso označeni z oznako tajnosti, je državni sekrtetar na notranjem ministrstvu Andrej Špenga brez težav poslancem priznal, da so podjetju Minis kot najugodnejšemu ponudniku izdali naročilnice v znesku pičlih 24.000 evrov, kar pa je zgolj drobiž, če upoštevamo, da bi naj bil posel z rezilno ograjo vreden kar 3,5 milijonov evrov.

Vlada in koalicija Mira Cerarja, predvsem pa sam predsednik vlade ter notranja ministrica Vesna Gyorkos Žnidar sta se ob začetku tajnih postopkov nabave, ki je potekala po izjemi in ne po standardnih postopkih javnega naročanja, sklicevala predvsem na hitrost in odločnost ukrepanja, saj da naj bi bil novi begunski ter migrantski val tako rekoč pred vrati. Ne glede na to, da takšnega števila beguncev in migrantov na slovenskih južnih mejah še kar ni, pa na dokumentih že na prvi pogled netransparentno vodenega načina nabave, izbire dobavitelja in postavitve ograje na meji s sosednjo Hrvaško zaenkrat ostaja oznaka tajnosti, saj predloga sklepa Luke Meseca iz Združene levice, da se naj ta umakne, koalicijska večina Komisije za nadzor javnih financ za vsak slučaj pač ni potrdila. Je pa po sili očitno netransparentnega poslovanja tokrat šel skozi sklep, da se od Vlade ne glede na oznako tajnosti zahtevajo podatki o vseh stroških nabave in postavitve še naprej v prvi vrsti sramotilne ograje.

Medtem ko na današnjo pepelnično sredo prvoborci slovenskega nacionalnega programa, objavljenega pred 30 leti v 57. številki Nove revije, pod častnim pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja in v organizaciji Slovenske akademije znanosti in umetnosti obujajo spomine na svojo, dandanes pa že nekoliko pozabljeno koncepcijo slovenstva, še vedno ni popolnoma jasno, ali se bosta koalicija in Vlada Mira Cerarja res posipali s pepelom in nenazadnje tudi širši javnosti predstavili vse podatke o stroških in postopkih izbire dobavitelja in postavljalca ograje. Toda tako to gre. Da s slovenskim nacionalnim programom ni pravzaprav nič tako kot bi moralo biti in kot so si črno na belem zamislili avtorji prispevkov 57. številke Nove revije, so pač v največji meri odgovorni tisti na samooklicani levi ali pač v politični praksi preverjeno desni oblasti, ki zadnjih 25 let na 50 let podlage še naprej javni denar dodeljujejo tajno in mimo nadzora javnosti.    

ODPOVED: Tudi za tokratni N-euro moment sem s pepelnično Vlado Mira Cerarja, ki zaenkrat še noče razkriti celotnega stroška nabave in postavitve rezilne žice na meji s Hrvaško, v zobeh jubilejno poskrbel Tomaž Z.